Tri jadranske

SRAKANE

Naslovi knjig so kot poletni dež –
prinašajo vodo za osušene akvarele.
Mračne zgodbe se mi zapišejo v južnem vetru.
Blazno dišijo nevihte:
kot simfonije v požaru.
Galebi prežijo na ribje oči.
Dan je vaba v globini.
Dan je podaljšana kava.
Še liter in omizje razpade.
Ploha zrahlja napeto ozračje:
elektrika gre skozi kosti kot destilacija smrti.
Na obrežju so negibne ladje:
vsi zakladi so že davno izropani.

DUGI OTOK

Na zahodni strani otoka so prebičane stene,
ki negostoljubno penijo valove.
Na mrtvem morju stojimo v bonaci in smo žejni.
Motor je pokvarjen.
Špageti so suhi in tobaka ni.
Sonce je japonsko taborišče.
Jadra tolčejo v prazno in mečejo senco za psa.
Nikogar na obzorju.
Molčimo.
Tiho verjamemo, da nam ni usojena morska agonija.
Verjamemo, da otok ni tako dolg, kot daje slutiti njegovo ime.
Verjamemo, da lahko kapitan sestavi motor.
Da lahko veter napolni jadra.
Verjamemo, da se nam na kopnem ni treba več ničesar
bati.

DUBOVICA

Oktober v Dalmaciji
in oranžni veter s Krete.
Hiša je v zalivu brez turistov.
Stari barba se ziblje v nasmehu z belo ribo.
Bevande so ohlajene za idealizem.
Pod brajdo v senci lahko obsediš kot lunine mene v kozarcu.
S seboj imaš vse tiste knjige,
ki so te rade srečale.
Mogoče si sam ali v dvoje.
Mogoče ti otroci pripovedujejo morske uganke.
Prepričan si, da imaš vse, kar potrebuješ
za večnost.