Žive barve mračnega begunstva

Eoin Colfer, Andrew Donkin in Giovanni Rigano, Ilegalec. Prevod: Neža Vilhelm., Jezero: Morfemplus, 2018

Iztok Sitar

»Vi, ki ste tako imenovani ilegalni vesoljci, morate vedeti, da nobeno človeško bitje ni ilegalno. To je protislovje. Človeška bitja so lahko lepa ali lepša. Lahko so debela ali suha. Lahko imajo prav ali pa se motijo. Ampak ilegalna? Kako je lahko človeško bitje ilegalno?« se sprašuje novinar, pisatelj, politični aktivist, taboriščnik v Auschwitzu in Buchenwaldu ter Nobelov nagrajenec za mir, Elie Wiesel (1928–2016), na uvodni strani stripa Ilegalec.

Ilegalni pribežniki so nočna mora evropske desnice in slaba vest levice ter vsega demokratičnega sveta. Od leta 2015, ko se je začel eksodus beguncev iz Afrike v Evropo, vsako leto več tisoč moških, žensk in otrok tvega življenje na nevarni morski poti v boljšo prihodnost. Vsak ima svoj razlog, nekateri bežijo pred vojno, drugi pred diktaturo, tretji pred revščino. Vsi pa si želijo samo eno – svobodo in človeka dostojno življenje. Postavljajo se novi Berlinski zidovi in žične ograje in Evropska unija, ki se je združila zaradi svobodnega pretoka blaga in ljudi, se pretvarja v skupek sebičnih nacionalnih in nacionalističnih državic.

Zgodba o potovanju dvanajstletnega črnskega dečka Eba je sicer izmišljena, a stkana iz resničnih doživljajev različnih beguncev. Dolga pot ga vodi iz majhne ganske vasi preko Sahare do Tripolija, od koder se z gumijastim čolnom z drugimi begunci poda čez razburkano morje v Italijo. Njegova sestra Sisi je odšla že pred več meseci, za njo je odšel še brat Kwame. Ebo je ostal sam. Uvodne sekvence stripa nas takoj postavijo v središče dogajanja. Na čoln sredi valovitega Sredozemskega morja, v katerem štirinajst beguncev v temni noči, prepuščeni zvezdam, šibkemu motorju in samim sebi, obupano išče pravo smer proti Evropi. Ebo se med vožnjo v flashbackih spominja časa pred letom in pol, ko se je podal na epsko potovanje. Scenarista Eoin Colfer in Andrew Donkin ga skozi sedemnajst poglavij, od katerih je vsako drugo retrospektivna kronološka pripoved z interpolacijo dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti, suvereno vodita po begunski poti, polno nevarnosti, intrig in spogledovanja s smrtjo, pa tudi upanja in neizmerno voljo po življenju

Eoin Colfer (1965) je širši javnosti postal znan leta 2001 ob izidu prvega od osmih mladinskih romanov o Artemisu Fowlu, v katerem skozi oči glavnega junaka prikazuje svoj pogled na svet in izraža razočaranje nad celotno človeško družbo. Dvanajstletni Artemis je namreč vse kaj drugega kot ubogljiv in sramežljiv najstnik z ljubezenskimi problemi, je samozavesten, neusmiljen in izjemno inteligenten fant, ki se je odločil, da bo svoji propadli rodbini s kriminalno preteklostjo povrnil ugled in (naropano) bogastvo. Knjiga, ki je polna preobratov in fantazijskih pustolovščin je kmalu po izidu doživela svetovno slavo in prvi štirje deli so v letih od 2007 do 2014 izšli tudi v stripovski obliki. Za pričujoči medij jih je priredil angleški mladinski pisec Andrew Donkin (1965), ki si je pridobil stripovske izkušnje med drugim s pisanjem scenarijev za Batmana, Indiano Jonesa in Transformatorje, vizualno pa jih je upodobil italijanski risar Giovanni Rigano (1977), najbolj poznan po stripovski adaptaciji Piratov s Karibov (ki jih pri nas v tej obliki še nismo videli).

Rigano je bivši študent (zdaj že bivše) Disneyjeve akademije v Milanu (1988–2013), kar je še kako razvidno iz njegovega celotnega opusa in seveda tudi Ilegalca. Za razliko od Artemisa ali Piratov, kjer so figure stilizirane in rahlo karikirane, se je pri Ebu in njegovih sopotnikih bolj približal realizmu, čeprav je hkrati ohranil slogovno enotnost risbe, s tem pa tudi pravljičnost protagonistov, pokrajine in samega dogajanja. Tako je Ebova rojstna vasica s kočami iz slame in blata, kjer bi morali na vsakem koraku občutiti revščino, narisana kot prikupen skupek ličnih hišic, zvijajočih dreves in zavitih poti v nežnih, rjavkasto zelenih pastelnih barvah. Nočni posnetki agadeških ulic, nigerijskega mesta na jugu Sahare, z lesenimi ter pločevinastimi barakami in kamnitimi hišami z golimi zidovi so obsijani z ognjeno rdečimi odtenki, ki s kontrastnim nočno modrim nebom z rumenimi zvezdami zgledajo kot domišljijski prizori iz Tisoč in ene noči. Smrtonosna puščava, preko katere se begunci s starim tovornjakom odpravijo v boljši svet, je posejana z ljubkimi peščenimi hribčki rjavkasto rumenih barv, ki se razposajeno prekopicujejo po pustinjski panorami. Umazane zakotne četrti Tripolija s kanalizacijo, odpadki in potepuškimi psi na mestnih ulicah so prikazane s subtilnimi nanosi sivo rjavih nians, ki se stapljajo s človeškimi figurami in prikazujejo romantično sliko nekoč veličastnega mesta. Razburkano sredozemsko morje z grozečimi valovi, s katerim se protagonisti borijo za svoj obstanek, je narisano nežno in poetično, trupla, ki plavajo v morju, pa spominjajo na vesoljce v breztežnostnem stanju, ki se v ritmu Straussovega valčka Na lepi modri Donavi utapljajo v turkiznih morskih globinah.

Ne glede na pravljično izvedbo težke in temačne tematike pa Rigano, star stripovski maček in profesionalec, zelo dobro pozna jezik stripa, njegove zakonitosti in izrazne možnosti. Pri kadriranju uporablja na isti strani več različnih planov, s čimer naredi kompozicijo stripovske table izjemno dinamično. Mojstrsko so narisani množični prizori s starim tovornjakom, polnim kot košara suhe slame, ki spominja na svojevrsten splav Meduze v puščavi. Fascinantno je prikazano reševanje beguncev z gumijastega čolna, katerega vrhunec je dvostranska panoramska slika travnovske mrtvaške ladje, nabite z ljudmi, ki jih navkljub preobremenjenosti sprejme na krov. Ravno tako je zelo živo in doživeto upodobljen njen brodolom, pri čemer risar stopnjuje napetost z različnimi pogledi in poševnimi položaji slik, kar nam dajejo občutek valovanja in nemoči. Risarski vrhunec je petnajsto poglavje o reševanju brodolomcev s helikopterjem. Vsaka stran (poglavja imajo po šest ali osem strani) je razdeljena na štiri horizontalne slike, ki nam s filmsko montažo iz različnih perspektiv naturalistično prikazujejo obupen boj beguncev in reševalcev z razburkanim morjem, pri čemer je morska drama narisana tako prepričljivo, da se nam zdi kot da bodo valovi naenkrat pljusknili iz stripa. Seveda se na koncu vse hollywoodsko srečno konča, Ebo pride v obljubljeno deželo in najde svojo sestro Susi, mladi bralci – kajti strip je namenjen predvsem mulariji – pa dobro in napeto zgodbo ter humanistično sporočilo, ki je v današnjih časih nacionalizma in egoizma bolj izjema kot pravilo.

Ameriški risar Al Capp (1909–1979), avtor pri nas ne najbolj znanega, zato pa preko luže svojčas precej priljubljenega konservativnega satiričnega družbeno angažiranega stripa Li’l Abner (1934–1977) je nekoč dejal, da je strip najboljše sredstvo množične komunikacije. Medij, ki lahko oblikuje javno mnenje, seveda pa mora biti vsebinsko jasno in vizualno všečno sporočilo namenjeno najširšim množicam. Prav tak strip je Ilegalec.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Holokavst za otroke

    Iztok Sitar

    Nekatere stvari so tako grozne, da o njih ne moremo govoriti. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo opisati z besedami. Nekatere stvari so tako grozne, da jih ne moremo gledati na slikah. In potem se je zgodil Maus. Strip o holokavstu.

Izdelava: Pika vejica