Vrag odnesel šalo

Lucija Stepančič, Naj me kdo zbudi. Novo mesto: Založba Goga, 2020 (Goga)

Maja Šučur

Nekoliko zasanjani naslov najnovejšega romana Lucije Stepančič Naj me kdo zbudi, romana z naslovnico, na kateri je reprodukcija Lazzarinijeve baročne slike Rinaldo in Armida (1690), ki upodablja ljubezensko idilo, ki jo utegne kmalu končati pogled v zrcalo, zavaja dovolj, da obenem zbuja slutnjo nočne more. Ker ga je napisala avtorica kratkoproznih zbirk Mrtvaki in šlagerji (1998), Prasec pa tak (2008) in Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe (2016), da o romanu V četrtek ob šestih (2011) sploh ne govorim, je jasno, da za vogalom čaka vsaj obešenjaški humor, najbrž pa tudi perspektiva protagonista, čigar vsevednosti niso utegnile utišati niti vislice, na katerih je visel. Če kaj, Lucija Stepančič spet dokazuje, kako se umre s stilom.

Zgodbo uvaja silno klepetavo – z lahkoverno študentko, ki se je odpravila v Firence, da bi tam napisala magistrsko nalogo o baročni umetnosti. Mlada Celjanka, ki se je pravkar razšla z Miranom, čigar brezperspektivnost uspe očitno pritegniti le še spolne delavke na Tajskem, niti v sanjah ni mogla predvideti, da bo na eni od razstav spoznala samskega, bogatega, izobraženega, razvratniško melanholičnega aristokrata Alessandra, ta popolni moški pa ji bo v postelji svojega firenškega palazza ukradel srce (no, jo ubil). S prilagajanjem na razkošno življenje, v katerem desetletja in stoletja nenadoma tečejo kot ure, stene več niso ovira za vstop v prostor ali prisluškovanje tujemu pogovoru, hoja po mestu pa je bolj podobna lebdenju kot korakanju, protagonistka nima prav veliko težav. »Tako pa sem si morala priznati, da sicer nimam več kam, da pa sem zato, ker me ni nikjer več, obenem lahko tudi povsod, in to sočasno,« poskuša razumeti svoj novi položaj, v katerem se tudi preteklo, sedanje in prihodnje »logično« pretaka. No, dejstvo, da je ostala brez sence, pa tudi brez odseva v zrcalu ter da za starše in bivšega fanta ne obstaja več, jo vendarle nekoliko pretrese, pomaga pa ne niti to, da jo detektivsko zasledujeta dva eksorcista.

Resnici na ljubo ji namreč ljubimec ni ukradel srca, temveč dušo, niti ni običajen moški, a k sreči tudi ne zlodej ali vampir – Alessandro je zgolj popoln »pogubljenec«. Sirota iz 17. stoletja je, nekdanji prostitut, njegovo prekletstvo pa, da neprestano zapeljuje mlade ženske; rešila bi ga lahko le taka, ki bi ga – kljub lepoti, bogastvu in kar je še materialnega in minljivega – zavrnila. Ker protagonistka (v najboljšem primeru) povprečno privlačne zunanjosti (»dila ploh«), ki se je kelnarjenju v družinski podeželski gostilni izognila s študijem umetnostne zgodovine, tega v obetu dobrega seksa ni storila, narastejo tudi obeti za ljubezenski roman. »Podaril sem ti nekaj, kar si tako ali tako že imela. Le da tega nisi vedela. Tvojo skrito lepoto!« Alessandro razsvetljeno obdari izvoljenko, navsezadnje gre za tipa, čigar strastni pogled okoli njega ustvarja »cono avtonomnega vremena in vsaka ženska bi si lahko le želela, da bi se znašla v tem obnebju«. Jasno, tudi v sosednjih Firencah je svet, v katerem se je junakinja le ob moškem svojih sanj lahko izvila siceršnji »bledičnosti sive miške s pusto kožo, brezvoljnimi lasmi in slabo držo«.

Lucija Stepančič se razkroja podobe sodobne ženske, pa ne le njenega videza, temveč tudi njene družbene vloge, loti povsem brez zadržkov, pri čemer si ne pomaga le z ikonografijo klasične umetnosti, ampak nam dobrodušno nanudi tudi dekonstrukcijo prodajnih flanc televizijskih reklam. Navsezadnje se tudi njena neimenovana osrednja protagonistka (kot mnoge druge junakinje sodobnega časa) v tej prvoosebni pripovedi ves čas bori z očitki, da je piflarka in torej najbrž frigidna, če ni frigidna, je pravzaprav že lahkoživa, če je lahkoživa sponzoruša, ne more biti več feministka, če je feministka, morda ne bi smela biti ljubosumna …

Dolžna pa piska ne ostane niti moškim; da Miran svoji bivši užaloščeno potarna, da punce sploh ne vemo, kako hudo je imeti kurca, je še najmanj. Avtorica Alessandru, rahločutnemu božanstvu, ki bere misli svojih izbrank, obesi še usodo (kot se za vsak dober vampirski roman spodobi) vsega naveličanega svetobolneža, ki zaradi nesrečnega otroštva patološko hrepeni po najbolj konvencionalni različici (človeške) družine. Z razdrtimi družinskimi odnosi obremenjenega junakinjinega homoseksualnega brata Tomaža si da toliko veselja, da ga vpiše kar v newageevski kult oranžnohaljastih harekrišnovcev, Alessandrovega nekdanjega (in junakinjinega novega) ljubimca Francesca pa »kaznuje« z ljubosumnostjo. Ko tudi junakinja in Alessandro ugotovita, da sta se v svojem odnosu udomačila tako povsem, da jima ni več treba niti seksati, postane jasno, da je konec s šalo o sreči do konca dni (pa ne samo zato, ker je konec dni v tem primeru nerodno izvisel). »Namesto tega je nastopil čas za pripovedovanje zgodb,« se že napoveduje zmaga umetnosti nad minljivimi posvetnimi užitki.

Tačas ko torej beremo o že nekoliko razvlečeni zabavi Alessandrovih aristokratskih prijateljev, »nekakšnih našminkanih trupel«, pravzaprav opazujemo kritično upodobitev duhovno izpraznjene kulturne elite, ki se na otvoritvah razstav tudi pri nas najmanj pogovarja prav o umetnosti. Medtem ko z junakinjo spremljamo neskončne interpretacije najboljših umetniških »poznavalcev«, smo pravzaprav priča popolni miselni impotenci ob novodobnih umetniških razpravah in kataloških spremnih besedah; Lucija Stepančič, sicer slikarka in restavratorka, lahko (samo)ironično zabavlja tudi zaradi izkušenj iz prve roke. Prav daleč v kolektivno izkušnjo ji ni treba seči niti tedaj, ko ob junakinjinem in Alessandrovem obisku Celja že nekoliko cinično sopostavi Italijane in Slovence, no, firenško nobleso in celjsko domačijstvo; precej jasno nakaže, da bo od kulta klene slovenske družine naposled res ostala le še prazna domačija, kjer straši. Oziroma, da je krvoločnost popolna – podre svetinjo družinske hiše in na njeno mesto, kot se za sodobni kapitalizem in sodobni družbeni roman spodobi, postavi trgovski center, tipično »predmestje« vsake poštene slovenske vasi.

Poigravanje z »utrjenimi« vzorci razmišljanja, na pripovedni ravni pa s pravili domala trivialnih žanrov ljubiča, ženskega romana, detektivke in vampirskega ter fantazijskega romana, si piska omogoči s suverenim obvladovanjem svoje snovi. Njene poteze so namreč ves čas tvegane, pa naj gre za njen neusahljivi žvepleni humor (na mikroravni) ali pa, širše, za brisanje meje med spanjem in budnostjo oziroma življenjem in smrtjo ali celo resničnim in fikcijo. To ji uspeva z nenehnimi, a nemotečimi metafizičnimi samorefleksijami glavne junakinje, ko denimo razmišlja: »Sonce, ki je navsezadnje dojelo, da prihaja jesen (poezija, melanholija itd.), je začelo sijati, kot da ga gledam z očmi duha, in ne s telesnimi očmi.« Ali ko težavo transporta reši še precej bolj elegantno in preprosto spije kozarec vode znamke Lethe (po mitološki reki pozabljenja).

Tovrstno hojo po meji dobrega okusa si lahko privošči le odličen stilist, čigar poznavanje različnih jezikovnih okusov sega od izbranih govoranc lepodušniške arty srenje do zabeljene šprahe poštenih slovenskih punc, skratka piska, ki v romanu o baročni umetnosti nikoli ne bo izpustila priložnosti, da z dolgimi stavki tudi sama malo zabaroči; zato ji oprostim tudi upad zgodbene napetosti v srednjem delu romana. Moč za neprestano transfuzijo sarkazma, ki jo dovaja bralcu, pa Lucija Stepančič nespregledljivo črpa tudi iz umetnostnozgodovinskih, filmskih, filozofskih in svetopisemskih referenc, ki jih igrivo raztresa po straneh.

Ena ponavljajočih se je gotovo »glas vpijočega v puščavi«, ki se ga tudi sredi Firenc ne morejo rešiti junakinja in njej podobni. Vsemu preobilju navkljub namreč tega neskončnega medprostora, v katerem se je znašla, ne zmore zapolniti nič drugega od neprestane osamljenosti, in če bi se zazrla v svoj odsev, bi se morda zavedela, da se je iz nje še najteže zbuditi. »Ti je že kdo kdaj rekel, da si izgubljena za ta svet? Vsaj za večino tega sveta?« jo ob neki priložnosti vpraša Francesco. Ona pa mu odgovori: »To mi govorijo, že odkar vem zase.« Kaj pa nam vendar preostane, ko dobimo natančno to, kar smo želeli (česar smo se najbolj bali)? Ko Lucija Stepančič svoje zabavljaštvo med vrsticami hladi z obkladki strahu, se naposled zavemo, da je vrag šele takrat zares odnesel šalo. Pa ne že spet?

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ukinjanje mnoštva; k čezvrstnemu človeškemu miselnemu ustroju

    Anja Radaljac

    Kratka proza zbirke “Trinajst” prinaša nabor besedil, ki jih – razen uvodne kratke zgodbe »Oratorij dišečega časa« – povezujeta zlasti motiv metamorfoze (pretežno človek prehaja v razne druge živalske in rastlinske oblike; obratnega procesa ne poznamo) ter raziskovanje odnosa med človekom, nečloveškimi živalmi in »naravo«.

  • Izberi svojo luknjo

    Silvija Žnidar

    V Luknjah in svetu, ki ga pišejo, se brišejo meje med realnostjo in fikcijo, med posredovanostjo in takojšnjostjo, mestoma se zdi, kot da se vzpostavlja »realnost« simulakra, fascinacij, migetajoče, negotove površine obstoja, kar katastrofa le stopnjuje.

  • Linčajmo Lyncha!

    Mojca Pišek

    V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši”.

Izdelava: Pika vejica