Vitomil Zupan in Menuet za kitaro na petindvajset strelov

Gabriela Babnik

»Treba je ljubiti življenje. In znati umreti.«

Vitomil Zupan je roman Menuet za kitaro na petindvajset strelov menda začel pisati že v vojni. Leta 1943, po kapitulaciji Italije, star devetindvajset let, je odšel v partizane. »Ne zato, ker bi hotel biti vojak, temveč zato, ker v Ljubljani ni mogel več delati kot ilegalec. Obroč se je stiskal,« zapiše Ifigenija Simonović v prispevku Kako se je začelo, vključenem v knjigo Važno je priti na grič, ki je izšla ob stoletnici Zupanovega rojstva. Osnutki za Menuet za kitaro so razpršeni po vsej zapuščini, v njegovi partizanski torbi so na primer našli skico, v kateri je v desetih stavkih izrisan načrt za celoten roman, čeprav je Zupan šele dvajset let po vojni, in sicer v Španiji, pripravil bolj nazorne osnutke. Dejansko je roman izšel šele leta 1975, kar pomeni, da ga je avtor »v glavi pisal« trideset let.

Če smemo verjeti pobudnici za knjigo Važno je priti na grič Ifigeniji Simonović, je Zupan Menuet za kitaro napisal v enem letu, v enem tipkanem izvodu, ki je krožil po Ljubljani. »Spomnim se tudi, da mi je Vitomil prav na ta način več kot enkrat razlagal, ni pa mi povedal, da je roman dejansko že izšel. Še v Londonu sem čakala, kdaj bo natisnjen. Zavedala sem se ga kot neobjavljenega rokopisa. Govoril mi je o tristo straneh, ki so mu jih izločili.«

Da je bil roman še tri desetletja po svojem nastanku problematičen, priča tudi Peter Zobec, ki je Menuet menda nemudoma, ko ga je zagledal v izložbenih oknih, kupil, ter si v mislih narisal svoj film. »Ko so knjigo prodajali, mi je znanka, šefica ene od ljubljanskih knjigarn, rekla, da jo je soproga tedanjega političnega mogotca, ki je bil v tistem času dokaj liberalen, opozorila, naj Zupanovega romana ne ponuja preveč.«

Skoraj čudež je torej, da je roman prav na pobudo Zobca, ki je Vitomilov roman poslal prijatelju Živojinu Pavloviću, doživel tudi ekranizacijo (1980). Pisatelj se je ob »predimenzionirani steklenici dimče slivovke«, in potem ko je eno ponudbo že zavrnil, najprej moral strinjati, nato je moral biti izbran igralec Metod Pevec in partizanski film se je lahko začel. »Poslali so me na tečaj boksa, jahanja in k temu je sodil še intenzivni tečaj vitomilizma,« je v prispevku za knjigo Važno je priti na grič zapisal Metod Pevec. Jasno, Vitomil Zupan je tedaj svojega tridesetletnega partizana že zdavnaj prerasel in pospravil v omaro oziroma v svojo knjigo; Pevcu ni preostalo drugega, kot da opazuje pisatelja med kajenjem, poglobljeno prebere Menuet za kitaro in se morda zanese še na noč, ki jo je preživel z Zupanom. »Samo enkrat je prišel na snemanje. S tega dne hranim najino skupno fotografijo, na kateri je skrit za očali in cigareto.«

V filmu, ki je nekoliko predrugačil naslov literarne predloge – Nasvidenje v naslednji vojni – je ohranjena poetičnost romana, vidni so zametki revolucionarne diktature, streljanje domobrancev, Zupanovi, oziroma Berkovi zamišljeni pogledi ob ležečih truplih, njegovo čudenje, da je sploh preživel, da ga ni odnesla reka usode, kot je odnesla mnoge izmed njegovih partizanskih sotrpinov, partizanski seks, zaradi katerega so menda na slovenski premieri filma dame komunistične nomenklature protestno odhajale, med drugim pa tudi tovarištvo, partizanske pesmi, konji, celo boks in lepe ženske. Zlahka se torej strinjamo s Pevcem: »Predvsem pa je film svojo intimistično ali individualistično zgodbo ekraniziral v veličasten epski okvir.«

Poleg tiste usodnosti, kravjih vampov, ki aludirajo na klavnico, na razosebljenje sovražnika, in navsezadnje tudi partizanov iz lastnih vrst, ki ne smejo povedati, da ljubijo samo gozdove, ne pa tudi enopartijskega režima, je v filmu Nasvidenje v naslednji vojni tudi precej humornosti. Partizani se med seboj ves čas zbadajo, ščipajo partizanke v rit, razmišljajo o naravi stvari, o španski državljanski vojni, toda nečesa v filmu vendarle ni. Ljubljenja med Berkom in partizanko Vesno, ki ima sicer lepo telo, vendar je brez duše. Berk si jo vzame na peči po obilni večerji. Opis njenega obraza med orgazmom je verjetno edinstven v slovenski literaturi. »Dobila je tisti lepi plodilni izraz v obraz, ko postanejo oči nekoliko pijane, kalne, z globinskim ognjem …«

Berk jo spravi na vse štiri, ji čez čas zaukaže, naj neha s posteljnimi neslanostmi (»Joj, kako mi je dobro … dobro mi je, dragi …«) in jo potem proti jutru še enkrat nasadi. In čeprav par ve, da ob njiju leži starec, se ne ozira nanj, oziroma šele proti jutru Berk izve, da ju je starec celo noč opazoval. »Takega heca pa še ne,« je govoril v smehu. »Jaz sem vse videl … veste, da vse življenje nisem vedel, kako se to dela … tudi z ženo sva zmeraj v temi … to so bili taki časi …«

Starec od smeha ni mogel govoriti naprej, toda ko se je nekoliko umiril, je Berku, Zupanovemu alter-egu, potem priznal, da bo zdaj laže umrl. »Bil je globoko resen.« doda pisatelj, ki je kasneje zaradi svojega humorja – nekateri so ga sicer razumeli tudi kot cinizem – plačal izjemno visoko ceno. Osemnajstletno zaporno kazen so mu določili zaradi seksualne izprijenosti, nas poučuje Alenka Puhar v prispevku Kriminalna kariera Vitomila Zupana iz knjige Važno je priti na grič; kar je bil edinstven primer v zgodovini socialističnega sodstva. Toda Zupan kljub grenki juhi, ki so mu jo dali piti, ni ostal zagrenjen. »Treba je ljubiti življenje. In znati umreti.« zapiše v Menuetu za kitaro. In še nekoliko kasneje: »Če se meni zlomi moja nezadržna domišljija, me je treba ubiti, kako bi živel samo zdaj in samo tukaj, brez prhanja v druge čase in druge prostore?«

Ravno s humorjem pridobljena distanca do vojnega dogajanja in prevpraševanje lastnega mesta v njej – »Ali ne ne bom imel samo občutka, da sem šahovski kmetič, ki ga skušajo vreči s šahovske deske?« – je tisto, kar dela ta roman tako poseben. Zupan vojno razume kot edino, tukaj in zdaj nastalo igro za življenje in smrt, toda hkrati nad njo in tudi nad seboj (za)lebdi kakor komet v vesolju. Ali je pri tem svojo patino dodalo tudi dolgoletno »premlevanje v glavi«, ne bomo nikoli izvedeli. Gotovo je, da roman in z njim tudi film delujeta izjemno sodobno in celo da še vedno ohranjata nekaj tistega avantgardističnega duha, kot sta ga imela ob samem nastanku.

O avtorju. Avtorica treh romanov (Koža iz bombaža 2007; V visoki travi 2009; Sušna doba 2012). Magistrirala iz modernega nigerijskega romana na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sicer pa tudi literarna kritičarka in občasna obiskovalka Afrike.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Melinda pravi:

    O zenskah je Vitomil kljub vsemu pisal ponizujoce, verjetno zaradi precejsnje negotovosti. “Vesno, ki ima sicer lepo telo, vendar je brez duše.” A brez duse je? Ja jejhata no, tedaj pa jo je treba vzeti na vseh stirih … to so bili strasno macisticni casi, ceprav je ideologija navidezno dovoljevala emancipacijo zensk. A krokarska druzba, ki ji je Vitomil pripadal, je imela zenske pod noc za okras. Vse te zenske srecujemo v raznih oblikah v njegovih romanih, prav perverzen pa je mogoce samo enkrat – v Igri s hudicevim repom, kjer lahko resnicno socustvujemo z njegovo zeno, ki jo je s to knjigo zelel ocrniti in ponizati. Zal na junaka, ki bo zenske upodabljal bolj realno, v slovenski literaturi se cakamo. Zelimo jasno moskega, ker v nasi kulturi zenske pisateljice niso vzete kot prevec verodostojni vir.

  • Anja Radaljac pravi:

    ”Časi” so, pravzaprav še vedno isti. In tudi ta članek sam to več kot jasno potrjuje.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nam je slovenščina tuj jezik?

    Andrej E. Skubic

    Slovence, ki gojijo strast do jezika, bi lahko poenostavljeno razdelili nekje med dve skrajnosti. Na eni strani so grammar nazis, kakršni so nekoč oznanjali armagedon pretežno … →

  • Preigravanje mola v duru ali resnica pod vprašajem

    Ana Gabrijelčič

    Mislim, da nihče od nas, ki smo se v petek zvečer nagnetli v dvorano Stara pošta Slovenskega mladinskega gledališča, da bi si ogledali glasbeno-gledališki performans … →

  • Svoboda?

    Barbara Leban

    Dan po začetku festivala Fabula je bil večer v Trubarjevi hiši literature posvečen Vitomilu Zupanu. Njega samega na dogodku ni bilo. Sta pa v njegovem … →

Izdelava: Pika vejica