LUD Literatura

Preigravanje mola v duru ali resnica pod vprašajem

Rekviem v F-molu. Ljubljana: Slovensko mladinsko gledališče, Stara Pošta, 9. 5. 2014.

Ana Gabrijelčič

Mislim, da nihče od nas, ki smo se v petek zvečer nagnetli v dvorano Stara pošta Slovenskega mladinskega gledališča, da bi si ogledali glasbeno-gledališki performans Rekviem v F-molu, ni točno vedel, kaj pričakovati. Vsestranski umetnik Feliks S. Murr, ki smo ga prišli poslušat, je pred kratkim izdal svojo prvo zbirko poezije (KUD Lema) in posnel tudi zgoščenko (Slušaj najglasnije) – vendar Feliks pravzaprav ni dejanska oseba (kot se je hote zavajajoče oglaševalo), ampak literarni lik iz romanesknega prvenca Polka s peščenih bankin Anje Radaljac (LUD Literatura), ki je v nekem smislu zaživel svoje življenje.

Pomembno je poudariti, da je Feliksov obstoj že v romanu postavljen pod vprašaj – kljub temu, da nam je sprva predstavljen enako kot druge osebe, skozi branje postaja vedno bolj postaja tudi možnost, da je zgolj Sofijin namišljeni prijatelj (ali bolje: ljubimec), ki ga je sama ustvarila zato, da ji laska, jo spodbuja in razume, medtem ko je njen partner Dragan vedno preveč zaposlen. Mlada študentka primerjalne književnosti in nadebudna pisateljica, ki neprestano razmišlja o tem, kakšna bi morala biti idealna literatura, v svojih vedno nedokončanih poskusih pisanja romana odkrije, da je tisto, čemur mora biti med pisanjem najbolj zvesta, Resnica. Ampak zdi se, da bolj ko preliva v svojo umetnost Resničnost, manj stika z resničnostjo ima v svojem vsakdanjem življenju – začne se zapletati v halucinacije in prisluhe, postaja psihično čedalje bolj neuravnovešena in sorazmerno s tem ji Feliks postaja vedno bolj podoben, tako da nazadnje skoraj identično izgovarja Sofijine misli.

Kdo je torej ta izmuzljivi Feliks S. Murr?

Na oder sta najprej stopila avtor glasbe Tine Kolenik s kitaro in Katarina Radaljac z violino, po nekaj uvodnih taktih pa se jima je s petjem pridružil Feliks S. Murr, ki ga je odlično zaigral Stane Tomazin. Feliks je bil med nastopom prevzeten in nastopaški, prebiral nam je tudi svojo poezijo in čeprav je samega sebe med tem jemal na videz smrtno resno, je v bistvu šlo za parodijo na vse naivne, hrepenenjske pesnike in ironiziran prikaz rime kot tistega pesniškega sredstva, ki naj navadne stavke spremeni v verze. Tako kot besedila njegovih pesmi je bila tudi glasbena spremljava načrtno nenavadna, kakor da bi hotela s svojo drugačnostjo izsiliti vtis umetniškosti. Ker pa drugačnost ni zadostni pogoj za umetnost, je bilo vse skupaj zgolj prefinjeno blefiranje in igrivo sprevračanje estetskih meril in dobrega okusa. Feliks-blefer, ki se je trudil biti nekdo drug, pa mu to ni uspelo, je – paradoksalno – prav zaradi svojega pretiravanja in pretvarjanja izpadel dobro. Zelo hitro se je torej pokazalo, da se bomo ta večer pošteno nasmejali.

Kratkemu kabaretnemu koncertu so sledili igrani prizori, ki bi lahko bili tudi iz romana. Feliksu se je na odru pridružila Sofija (zaigrala jo je Anja Radaljac), zadržano, naivno in nežno dekle, ob katerem Feliks sleče svoj suknjič in sname sončna očala ter pokaže svoj drugi obraz – obraz pronicljivega in romantičnega šarmerja, ki je zelo dober z besedami. Sofija se je nato v dramatičnem vrhuncu slekla in prelevila v avtorico, Anjo Radaljac (oz. njen alter ego), ki je očitno čisto drugačna, sproščena, samozavestna in zapeljiva ženska. Feliksu je vzela klobuk in nazadnje še mikrofon (glas), zaradi česar se v retrospektivi zdi, da je Feliks pred našimi očmi ves čas postopno izginjal, da so mu bile ena za drugo snete vse maske in da na koncu od njega ni ostalo čisto nič. Morda lahko prav to služi kot odgovor na vprašanje o njegovem resničnostnem statusu.

Naslednji del performansa je bil duhovit intervju, nekakšen ponarejeni literarni večer, ki ga je vodil Aljaž Krivec (sicer »urednik« Feliksove pesniške zbirke) – dodaten namig za redne obiskovalce literarnih dogodkov pa je bila tudi mizica, ki so jo za ta del obrnili tako, da je bila na njej vidna poslikava, ki je imitirala poslikavo Ifigenije Simonović na mizi iz Trubarjeve hiše literature (scenografija: Brina Steblovnik). V tem delu je Anja Radaljac razkrila še tretji Feliksov obraz, saj ga je predstavila kot egoista. Razkrila pa nam je tudi Sofijino predzgodbo in poudarila, kako pomembno je, da pisatelj do potankosti pozna svoje like. Ko je kot bistvo slovenske literature označila natanko tisto, čemur se Sofija in Feliks v njenem romanu posmehujeta, ter odgovarjala na (zrežirana?) vprašanja publike, se je pokazalo, da ne igra same sebe, ampak tvori še en možen nivo resničnosti. Besede, ki jih je z igralskim pretiravanjem izrekla med intervjujem Aljaža Krivca (ki se je iz vprašanja v vprašanje vedno bolj spreminjal v ironično psihoanalizo), niso bile njene, ampak le del predstave – da gre za norčevanje, so pokazali tudi njeno pačenje in nenavadne poze (ko se je med odgovarjanjem ulegla na tla ali si celo dala nogo za vrat).

Skozi performans se je vedno znova pojavljala tudi zelena beležnica, ki v romanu pripada Sofiji (vanjo zapisuje svoje nedokončane romane), na odru pa je imela kar tri vloge: najprej je Feliksova last (iz nje ji bere svoje pesmi), nato Sofijina (ko Feliksu prebira enega izmed svojih začetkov romana), nazadnje pa vanjo spraševalec zapisuje Anjine odgovore na svoja vprašanja v zvezi z romanom. Beležnica je na ta način pridobila simbolen pomen in postala ne rdeča nit, ampak tista točka, ki lahko svobodno kroži skozi vse predstavljene nivoje resničnosti, jih na neki nedoumljivi način povezuje, tako da je v neznanem vedno nekaj znanega, pa čeprav se nenehno spreminja.

Idejna zasnova je bila izvirna in zanimiva, izvedba pa dobra še posebej zato, ker je bilo videti, da so igralci na odru uživali in se zabavali, zaradi dobrega poznavanja svojih vlog pa so se tudi z lahkoto predajali improvizaciji, tako da je vsak od njih dodatno prispeval k večplastnosti likov. Performans (tako kot roman) nazadnje ni odgovoril na vprašanje, kateremu nivoju resničnosti pripada Feliks – to bi bilo tudi zgrešeno –, ampak je prav ta vprašanja in različne možnosti interpretacije na duhoviti način postavil v samo bistvo celotne predstave.

Stane Tomazin, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Stane Tomazin, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Aljaž Krivec in Anja Radaljac, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Aljaž Krivec in Anja Radaljac, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Anja Radaljac, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Anja Radaljac, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Anja Radaljac in Aljaž Krivec, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Anja Radaljac in Aljaž Krivec, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Anja Radaljac, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Anja Radaljac, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Stane Tomazin, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Stane Tomazin, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Stane Tomazin, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

Stane Tomazin, Rekviem v f-molu (foto: Brina Steblovnik)

O avtorju. Ana Gabrijelčič, rojena leta 1988, (zaenkrat še vedno) študentka primerjalne književnosti in filozofije. Rada ima umetnost, ker jo zbližuje z drugačnimi svetovi, in misli, da ljudje pogosto ocenimo stvari kot slabe zgolj zato, ker jih ne razumemo dovolj.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu
  • 16-letni dijak pravi:

    Izjemno naivno zastavljena stvar. Feliks Murr niti za trenutek ni vzbudil vtisa, da bi lahko bil dejanski umetnik ali da ima kakršenkoli talent in že od začetka sem ga videl kot parodijo.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.