9. maja 2014

Učinkovit poetično-asociativen tok

Davek na dodano vrednost – venček narodnih izpod peresa Katje Perat. Ljubljana: Kino Šiška, 7. 5. 2014.

Ana Gabrijelčič

Katja Perat (foto: Polona Eržen)

Ključne besede:

Izjemna obiskanost sredinega literarnega večera v Kinu Šiška je bila seveda do neke mere zagotovo tudi posledica dejstva, da je Katja Perat že vse od izida svoje prve pesniške zbirke Najboljši so padli iz leta 2011 najbolj zveneče ime mlade slovenske poezije, če ne celo kar sodobne slovenske poezije nasploh. Vendar veliko število obiskovalcev dokazuje, da (vsemu navkljub) zanimanje za poezijo tako med mladimi kot med nekoliko starejšimi ni nekaj marginalnega in da lahko ljubitelji poezije napolnijo tudi večje dvorane.

Napovedano je bilo, da bo avtorica prebrala svojo najnovejšo pesniško zbirko Davek na dodano vrednost v celoti, tako kot sta to pred njo že storila tudi Anja Golob in Dejan Koban. Vendar pa ni zgolj prebrala vseh pesmi iz zbirke, ampak je z izpuščanjem naslovov postavila svojo poezijo v drugo luč, ji pridala novo pomensko razsežnost in jo s tem tudi odprla drugačnim interpretacijam. Med branjem se je tako ustvaril učinek poetično-asociativnega toka misli, k čemur je prispeval tudi ritem branja, pri katerem sta se izmenjevala počasnost (pri posredovanju ključnih sporočil) in pohitrenost (pri kopičenju in naštevanju metaforičnih primerjav). Brala je samozavestno in z nekakšno čustveno distanco, zaradi česar so pesniške podobe govorile same zase.

Kljub vsemu pa se ji je v glas včasih prikradla tudi nežnost in izdala tista mesta njene poezije, kjer se lirski subjekt in empirični avtor vsaj delno prekrivata (opazno zlasti v pesmi Opomba). Zadnja, najdaljša pesem iz zbirke, Pesem s posvetilom, je s spraševanjem o mislih in pričakovanjih, ki se bralcu vsiljujejo med branjem poezije, učinkovala kot nekakšen komentar, ki zaobjema celotno zbirko, na kar se je občinstvo (morda zaradi samoprepoznanja?) nemalokrat odzvalo s smehom. To je sprožilo zanimivo in nepričakovano interakcijo – tudi avtorica je pričela brati z nasmeškom, čeprav sploh ni nujno, da je bil komični učinek načrtovan.

S tem je bil literarni večer končan – sledil je dolg in navdušen aplavz, temu pa vrsta pri kupovanju prebrane pesniške zbirke. Kljub temu, da je avtorica (kot obljubljeno) prebrala svojo zbirko v celoti, je bil nastop relativno kratek, a intenziven.

Katja Perat (foto: Polona Eržen)

O avtorju. Ana Gabrijelčič, rojena leta 1988, (zaenkrat še vedno) študentka primerjalne književnosti in filozofije. Rada ima umetnost, ker jo zbližuje z drugačnimi svetovi, in misli, da ljudje pogosto ocenimo stvari kot slabe zgolj zato, ker jih ne razumemo dovolj.

Avtorjevi novejši prispevki

Preigravanje mola v duru ali resnica pod vprašajem

Kritika, komentar

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.

Sorodni prispevki

Generacija po izbiri

Andrej Hočevar

(Esej, kolumna, 6 min)

Pri tem smo v želji, da bi zasnovali čim širše zastavljeno generacijo, pogosto spregledali razlike v njihovem pisanju, to pa se je splačalo, saj nam … →
Natečaj za najboljšo kritiko »Mlada kritika«

(Novice in obvestila, 2 min)

Natečaj za neuveljavljene kritike. NOVI rok za prijavo: 21. 5. 2014.
Brutalni realizem

Tibor Hrs Pandur

(Esej, kolumna, 51 min)

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«.

Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.