Velikost življenja samega

Besedila v literarnem prvencu Matjaža Lunačka, zbirki Beatus ille qui …, so kratka in so zgodbe, a se ne uvrščajo v tradicijo zvrsti »kratke zgodbe«. Ta si največkrat daje opravka s podrobnostmi, ki jih motri prav od blizu, zato običajno tudi nima nobenih možnosti, da bi zaobjela daljše časovno razdobje ali skušala prikazati dogajanje iz daljave. Lunačkove zgodbe so vse po vrsti nasprotne temu konceptu: s hitrim tempom, ki lahko ošvrkne le bistvene poteze tega ali onega lika, stečejo največkrat preko vsega življenja od otroštva ali mladosti pa do smrti. To so strnjeni povzetki življenj. Osvetljujejo lahko le tisto, kar se, gledano z velike časovne distance ali s ptičje perspektive, pokaže za najpomembnejše, in uporabljati morajo splošne opise za ljudi, živali in dogodke. Tako vsa vsebina žari od nekakšnega dostojanstva, dvignjena na splošno, brezčasno raven. Lunaček je s takim prijemom v slovenskem literarnem prostoru nekaj posebnega. S smrtjo, denimo, ne opravi tako, da bi tesnobo, s katero nas navdaja, seciral od znotraj, poln samega sebe, ampak se vrvohodsko zavihti preko nje nekako tako, da jo sprejme z lahkoto nujnosti, kot dejstvo življenja. A ko Lunačkovi liki izstopijo na končni postaji, se včasih znajdejo v Hadu, deželi senc. Tedaj se zgodbe berejo kot pripovedke z mitološkimi razsežnostmi. Drugič pa kot podobe iz sanj.

Zgodbe so raznolike, a vseeno jih veže skupna poetika in ponavljajoči se motivi, pa tudi to, da se njihove časovne in prostorske koordinate izmikajo. Nekatere zgodbe se igrivo sučejo prav okrog zagonetke časa. »Izgubil sem občutek za čas. Popolnoma. Ne vem, ali sem deček ali otrok ali odrasla oseba«, beremo v Zmedi časov, kjer nastopi tudi deklica, ki se ne stara. Pridobljeni vtis brezčasja še stopnjuje zgodba Za-časje, kjer avtor z zelo slikovitimi metaforami človeka vrne brezkončni naravi. Narava je pač simbol brezčasja, pa tudi večne obnove in življenjskega skladja. Morda v Beatus ille qui … odigra celo najpomembnejšo vlogo. Liki pogosto živijo sredi narave, povezani so z rastlinami in živalmi, kurijo ogenj, se umivajo v potoku, sprehajajo vzdolž reke ali čolnarijo po njej. Reka, ta vztrajni motiv zbirke, odteka tiho in neustavljivo kakor čas, in tisti, ki živi ob njej, že ve, da njegovo življenje ne bo večno. V tem se človek nemara razlikuje od živali; toda v zbirki so živali postavljene na isto raven kot človek, ponekod stojijo celo više. Če v neki zgodbi preberemo: »Veverice so zaupljivo plezale po njem in počivale v njegovih kot žima gostih, a dosti mehkejših laseh«, je to brez dvoma znak, da ta moški premore posebno notranjo lepoto. In ko si v naslovni zgodbi neki človek za najboljšega spremljevalca izbere psa, ki ga imenuje Beatus, je njuno sožitje poklon ne le živali, temveč zlasti človeku. V srhljivi Apokalipsi zdaj, ki na videz nima nič več opraviti z naravo, oko vendarle za hip ujame nekaj, kar se zdi naključno, a je morda ključno: »Najmanjši košček narave je namreč tako oddaljen, da ga je mogoče videti le z daljnogledom.« Nič čudnega torej, da so v tem besedilu vsi obiskovalci inštituta nori ter s čipom v glavi, in da mora človeka iz njegovega brezna blaznosti povleči opica. Človeku se slabo piše, če pozabi, da je del narave. V tem smislu so pomenljiva tudi besedila z liki počlovečenih živali. Eno volčjo zgodbo pripoveduje volk iz Gubbia, spremljevalec Sv. Frančiška, ki vse življenje išče bližino zvestega prijatelja, v L’etat des renards (Državi lisic) v glavni vlogi nastopi lisjak. To je kajpada rahlo čudaško – še zlasti, ko lisjak izvaja revolucijo medčloveških odnosov, volku pa iz gobca uidejo lingvistični komentarji. Toda bralec se ne čudi, saj spozna, da avtor črpa navdih iz mitov, legend in literature, ki jo pogosto tudi z navdušenjem omenja. Še bolj pa so avtorja v leposlovje najbrž zapeljale kar sanje, ta posvečena sfera naše svobodnosti. Že Freud je vedel, da imajo sanje in književnost mnogo skupnega. Oboje pod raznimi pretvezami izpolnjuje naše fantazije, oboje sestoji iz alkimistične mešanice jezika in podob. Oboje varuje najgloblje skrivnosti našega življenja. Na naše zadovoljstvo so tako sanje kot literatura neskončno pripravni za analize in interpretacije. In sanje so včasih silno estetske, literatura pa se izkaže za polno nepredirnih simbolov.

V nekaterih Lunačkovih zgodbah se motivi res ponujajo kot sanjski simboli in prispodobe. Vzdušje, ki ga ustvarjajo bliskoviti in neutemeljeni preobrati, je prav tako sanjsko. Prevladujoča sanjska logika nas ne sili v iskanje dodatnih razlag, razen če želimo razvozlati avtorjeve skrivnosti. Pri drugih zgodbah se vendarle želimo dokopati do kakšne jasnosti, pa potem sklenemo, da je ta ali ona privlečena za lase in pomenljiva le avtorju. A sporočilnosti zbirke ne more zmotiti kakšna slabša zgodba, na primer pravljična Škratja poroka o Sneguročki. Seksualna plat, na katero ta nemara namiguje, bi znala zabavati šolane psihoanalitike. Za laike erotični naboj pride lepše do izraza v finejših podobah. Še ena slabša zgodba, morda spisana malo na silo, je Znanost pa taka; tu sprva izvemo, da je Angela »zelo dobro slišala, kar je sledilo«, kmalu nato pa sledi: »Samo napol je slišala profesorja«. Kakorkoli, tudi taka mala nedoslednost sporočila ne more skaziti. Sporočilo drsi nekje med zgodbami. Bralec lahko mnoge zgodbene naključnosti – podvržene zgolj avtoriteti mita ali sanjski iracionalnosti – poveže med seboj. Vse tisto, kar se ponavlja v različnih preoblekah, mu pomenljivo pomežikne.

Ne le, da so zgodbe zunaj časa in delujejo nadčasovno, tudi kadar v njih nastopi mrtev pruski vojak ali (Grumova) Joža. Povrhu so, in to je posebej blagodejno, zunaj sodobne stiske časa. Kot reka. Čeprav je tok pripovedi hiter, ker na nekaj straneh lahko strne vse o odraščanju, šolanju, ljubezni, vojnih tegobah in razsvetljenjih kakega lika, paradoksalno ne daje nobenega občutka hitenja. Tako kot nekateri liki dosežejo visoka stanja duha, ker veliko berejo, razmišljajo, molijo, so soočeni z naravo in dostikrat izpostavljeni samoti, je vsa Beatus ille qui … nekje visoko gori. Liki včasih v domišljiji zalebdijo nad svojo vasjo, opazujejo svoje domače in sploh ves vrvež življenja od daleč. In v tej njihovi privzdignjenosti tiči blaženost, ko se jih zemeljske skrbi ne morejo dotakniti. Od daleč je vse videti majhno in bežno, zato je tudi manj boleče. Človek je sposoben tega, da se sam s seboj spravi. To je gotovo ena od modrosti, ki jih knjiga širokogrudno ponuja.

Beatus ille qui … na nas vpliva predvsem s tem, da skozi čiste simbole, z močjo najbolj živih sanj, slavi življenje, pa čeprav velikokrat, tudi v najboljši zgodbi Haronova hči, piše o smrti. Slavi človeško, zavedajoče se življenje, čeprav se zateka k pravljičnim in živalskim bitjem, ki človeško delovanje osmešijo. Ljudstvo povečini ni najbolj zgledno. Toda najdejo se deklice in dečki, ki jih lepota modrega cveta tako prevzame, da ji sledijo kamorkoli, dekleta in samuraji, ki se poklonijo ljubezni, blesteči posamezniki, ki dosežejo notranji mir. Bralec bo bržkone nepotešen, če modremu cvetu ne bo pripisal svojega pomena in v zbirko vložil veliko lastnega hrepenenja po lepoti, popolnosti in vzvišenosti nad banalnostjo vsakdana. Pred nami ne tiči literarna mojstrovina. Toda vseeno nas prevzame s skorajda hipnotičnimi učinki. Po branju se počutimo mirne in neobčutljive za neumnosti vsakdana, kot da bi lep čas meditirali. Ta občutek povzema misel vrvohodca: »Saj ni treba, da moliš. Poklekneš lahko zaradi velikosti življenja samega.«