Veliko denarja, veliko glasov, malo obiska

29. mednarodni literarni festival Vilenica. Ljubljana: 5. 9. 2014.

Nika Švab

V prvem septembrskem tednu so po Sloveniji potekali literarni dogodki v sklopu 29. Mednarodnega festivala Vilenica. Najpolnejši dogajalni dan je bil vsekakor  petek, 5. 9., ko so si literarna branja sledila kot po tekočem traku, začel pa se je tudi kolokvij Literatura in glasba. Sama sem ta dan udeležila treh branj – poznodopoldanskega branja manjšinske literature in literarnega branja nekaterih najodmevnejših avtorjev letošnje Vilenice, nato še kasnejšega branja in pogovora Luxemburg na Vilenici. Prvi sta potekali na letnem odru DSP v Jazz Klubu Gajo. Začetno sproščeno vzdušje poslušanja, ko smo obiskovalci med branji pili svojo kavo ali sosedu za mizo izrazili svoje mnenje o slišanem, se je vedno bolj razvijalo v primer srednješolske proslave, ko organizatorji pozabijo na potencialne moteče elemente v obliki dela in prometa na cesti. Na srečo je bilo prvo branje, predstavitev antologije sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji z naslovom Iz jezika v jezik, ob uri, ko smo tja prišli zgolj obiskovalci literarnega branja in smo se lahko v miru pozibavali ob poslušanju slovensko-italijanske pisateljice Martine Gamboz, ki je v spevni italijanščini prebrala odlomek svoje kratke zgodbe Baby Blue, ob kateri smo se vsi obiskovalci očarano nasmihali že zaradi avtoričinih očitno prebujajočih se čustev ob prebiranju. Eno izmed najzabavnejših doživetij nam je ponudil tudi Branko Bačović, ki je s srbsko nonšalanco prebral pesmi, posvečene vsem umrlim, ki so mu bili blizu. Z duhovitim pristopom je obravnaval teme smrti in čeprav piše in je bral na videz neprizadeto in z neko humorno distanco, se je v poslušalcu ob nasmihanju prebudila tudi slaba vest.

Na začetek drugega branja je opozorila množica obiskovalcev kolokvija, ki so se iz prostorov DSP premaknili na svež zrak. Začeten vrvež ob srečanju kolegov iz tujine ni potihnil niti med branjem, seveda pa so istočasno z malico zaključili tudi gradbinci iz sosednje ulice. Tako je bilo zbrano poslušanje branja del največjih zvezd letošnje Vilenice precejšen izziv. Sicer odlična ideja se je žal rahlo izrodila, mogoče bi za naslednje branje na prostem lahko zaprli vrt lokala. Tako bi kot moteč element odstranili obiskovalce lokala, ki niso istočasno tudi obiskovalci literarnih branj in čebljajo v nedogled. Mizo pred mano je sedel predsednik Društva slovenskih pisateljev, g. Taufer, ki je najprej nejevoljno pogledoval nazaj, ko pa je z branjem začel eden izmed letošnjih nominirancev za kresnika, Tone Peršak s svojim najnovejšim romanom Usedline, se je pa raje kar presedel v prvo vrsto. No, pri branju Toneta Peršaka bi rada izpostavila še Tauferjev ukaz, da se o politiki ne sme govoriti. No, kljub vsemu pa smo izvedeli, da g. Peršak letos ne bo kandidiral za župana. Še ena izmed stvari, ki me je na tem branju nemalo presenetila, je bilo pomanjkanje mladih ali mlajših obrazov. Seveda so prišli udeleženci kolokvija, družine nastopajočih, toda kje so mladi domnevno angažirani kritiki? Glede na količino slik, ki so jih na raznih literarnih portalih objavljali z nedavnih Dnevov poezije in vina, sem pričakovala bistveno višje število obiskovalcev.

Daleč največje razočaranje pa sem doživela na okrogli mizi Luksemburg na Vilenici. Luksemburška literatura je bila letos v središču Vilenice, izdana je bila tudi antologija sodobne luksemburške književnosti, naslovljena Hallewull. Štirje luksemburški pesniki so predstavili svoja objavljena dela, ki so izjemno raznovrstna in domiselno zastavljena, saj smo slišali vse od postmodernističnih pesmi do nekakšnega konstruktivizma. No, temu je sledil še pogovor o njihovem ustvarjanju in položaju književnosti v Luksemburgu, prav tako pa o položaju luksemburške književnosti v svetu. In na tej okrogli mizi, enem izmed osrednejših dogodkov letošnje Vilenice, sta bili polni prvi dve vrsti Kosovelove dvorane. In večina obiskovalcev je bila tujcev! Vilenica je največji literarni festival pri nas, ponuja številne zanimive dogodke, branja mnogih svetovno priznanih avtorjev, toda po nekem naključju v celem dnevu na treh različnih dogodkih nisem srečala niti enega kritiškega kolega ali sošolca. Verjetno so bili (vsaj) na večernih dogodkih …

O avtorju. Nika Švab je točno en mesec mlajša od samostojne Slovenije. Večinoma piše – kritike, refleksije, dramska besedila, analize, članke za gledališke liste in pedagoška gradiva –, občasno tudi performira in moderira. Leta 2017 je na Tednu slovenske drame prejela nagrado za mladega dramatika.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Helena pravi:

    Mogoče si slabo gledala. 🙂 Jaz sem bila na branju v Tomaju, na otvoritvi, v Štanjelu, na podelitvi nagrade v jami in sem na čisto vsakem od teh dogodkov srečala kolege s primerjalne, celo sošolce.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kafka po Kupru

    Iztok Sitar

    Naslov pričujoče recenzije je povzet po avtorjevem predgovoru, v katerem bralcem uvodoma predstavi svoje prvo srečanje s Kafko in razloge, zakaj se je sploh odločil za stripovsko priredbo. Vsak risar seveda na književno delo, ki ga bo priredil v strip, gleda drugače. Eden najznačilnejših primerov so adaptacije kratkih zgodb Edgarja Allana Poeja, zagotovo enega med striparji najpriljubljenejših pisateljev, saj so izšle v kakšnih tristo različnih variantah.

  • Ekologija pesmi

    Muanis Sinanović

    Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

  • Vojna je brezobrazna

    Aljaž Krivec

    Ko je beloruska pisateljica in raziskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, so bili odzivi vsaj glede na siceršnji pomen nagrade relativno pičli in razmeroma hladni. Tu in tam se je pojavil očitek, da formalno sploh ne gre za pisateljico, da ime ni dovolj znano in da imamo ponovno opravka s podeljevanjem na podlagi družbenokontekstualnih, manj pa literarnih okoliščin … Precej drugače kot pri (ponovno »sporni«) podelitvi le leto kasneje, ko je švedska akademija izbrala Boba Dylana in je po medijih završalo …

Izdelava: Pika vejica