Veliko denarja, veliko glasov, malo obiska

29. mednarodni literarni festival Vilenica. Ljubljana: 5. 9. 2014.

Nika Švab

V prvem septembrskem tednu so po Sloveniji potekali literarni dogodki v sklopu 29. Mednarodnega festivala Vilenica. Najpolnejši dogajalni dan je bil vsekakor  petek, 5. 9., ko so si literarna branja sledila kot po tekočem traku, začel pa se je tudi kolokvij Literatura in glasba. Sama sem ta dan udeležila treh branj – poznodopoldanskega branja manjšinske literature in literarnega branja nekaterih najodmevnejših avtorjev letošnje Vilenice, nato še kasnejšega branja in pogovora Luxemburg na Vilenici. Prvi sta potekali na letnem odru DSP v Jazz Klubu Gajo. Začetno sproščeno vzdušje poslušanja, ko smo obiskovalci med branji pili svojo kavo ali sosedu za mizo izrazili svoje mnenje o slišanem, se je vedno bolj razvijalo v primer srednješolske proslave, ko organizatorji pozabijo na potencialne moteče elemente v obliki dela in prometa na cesti. Na srečo je bilo prvo branje, predstavitev antologije sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji z naslovom Iz jezika v jezik, ob uri, ko smo tja prišli zgolj obiskovalci literarnega branja in smo se lahko v miru pozibavali ob poslušanju slovensko-italijanske pisateljice Martine Gamboz, ki je v spevni italijanščini prebrala odlomek svoje kratke zgodbe Baby Blue, ob kateri smo se vsi obiskovalci očarano nasmihali že zaradi avtoričinih očitno prebujajočih se čustev ob prebiranju. Eno izmed najzabavnejših doživetij nam je ponudil tudi Branko Bačović, ki je s srbsko nonšalanco prebral pesmi, posvečene vsem umrlim, ki so mu bili blizu. Z duhovitim pristopom je obravnaval teme smrti in čeprav piše in je bral na videz neprizadeto in z neko humorno distanco, se je v poslušalcu ob nasmihanju prebudila tudi slaba vest.

Na začetek drugega branja je opozorila množica obiskovalcev kolokvija, ki so se iz prostorov DSP premaknili na svež zrak. Začeten vrvež ob srečanju kolegov iz tujine ni potihnil niti med branjem, seveda pa so istočasno z malico zaključili tudi gradbinci iz sosednje ulice. Tako je bilo zbrano poslušanje branja del največjih zvezd letošnje Vilenice precejšen izziv. Sicer odlična ideja se je žal rahlo izrodila, mogoče bi za naslednje branje na prostem lahko zaprli vrt lokala. Tako bi kot moteč element odstranili obiskovalce lokala, ki niso istočasno tudi obiskovalci literarnih branj in čebljajo v nedogled. Mizo pred mano je sedel predsednik Društva slovenskih pisateljev, g. Taufer, ki je najprej nejevoljno pogledoval nazaj, ko pa je z branjem začel eden izmed letošnjih nominirancev za kresnika, Tone Peršak s svojim najnovejšim romanom Usedline, se je pa raje kar presedel v prvo vrsto. No, pri branju Toneta Peršaka bi rada izpostavila še Tauferjev ukaz, da se o politiki ne sme govoriti. No, kljub vsemu pa smo izvedeli, da g. Peršak letos ne bo kandidiral za župana. Še ena izmed stvari, ki me je na tem branju nemalo presenetila, je bilo pomanjkanje mladih ali mlajših obrazov. Seveda so prišli udeleženci kolokvija, družine nastopajočih, toda kje so mladi domnevno angažirani kritiki? Glede na količino slik, ki so jih na raznih literarnih portalih objavljali z nedavnih Dnevov poezije in vina, sem pričakovala bistveno višje število obiskovalcev.

Daleč največje razočaranje pa sem doživela na okrogli mizi Luksemburg na Vilenici. Luksemburška literatura je bila letos v središču Vilenice, izdana je bila tudi antologija sodobne luksemburške književnosti, naslovljena Hallewull. Štirje luksemburški pesniki so predstavili svoja objavljena dela, ki so izjemno raznovrstna in domiselno zastavljena, saj smo slišali vse od postmodernističnih pesmi do nekakšnega konstruktivizma. No, temu je sledil še pogovor o njihovem ustvarjanju in položaju književnosti v Luksemburgu, prav tako pa o položaju luksemburške književnosti v svetu. In na tej okrogli mizi, enem izmed osrednejših dogodkov letošnje Vilenice, sta bili polni prvi dve vrsti Kosovelove dvorane. In večina obiskovalcev je bila tujcev! Vilenica je največji literarni festival pri nas, ponuja številne zanimive dogodke, branja mnogih svetovno priznanih avtorjev, toda po nekem naključju v celem dnevu na treh različnih dogodkih nisem srečala niti enega kritiškega kolega ali sošolca. Verjetno so bili (vsaj) na večernih dogodkih …

O avtorju. Rodila sem se en mesec po začetku slovenske osamosvojitvene vojne. Maturirala sem na Prvi gimnaziji v Mariboru in sedaj končujem dodiplomski študij primerjalne književnosti. Sem v kompliciranem razmerju s teatrom, pišem Robne zapise in dramaturške razčlembe, želim pa si napisati še filmsko kritiko ali dve.  V mojem delu so opazna … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Helena says:

    Mogoče si slabo gledala. 🙂 Jaz sem bila na branju v Tomaju, na otvoritvi, v Štanjelu, na podelitvi nagrade v jami in sem na čisto vsakem od teh dogodkov srečala kolege s primerjalne, celo sošolce.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Glorifikacija zgodovine in utišanje sedanjosti

    Anja Radaljac

    Roman Non-Oui je tretje v slovenščino prevedeno prozno delo Lidije Dimkovske. Gre za dokumentarno-fikcijski roman o življenju Dalmatinke, ki se konec druge svetovne vojne zaljubi v vojaka fašistične okupatorske vojske.

  • Žive barve mračnega begunstva

    Iztok Sitar

    Al Capp je nekoč dejal, da je strip najboljše sredstvo množične komunikacije. Medij, ki lahko oblikuje javno mnenje, seveda pa mora biti vsebinsko jasno in vizualno všečno sporočilo namenjeno najširšim množicam. Prav tak strip je Ilegalec.

  • Ženska, moški in voajer(ka)

    Aljaž Koprivnikar

    Francoska pisateljica Marguerite Duras (1914-1966), eno ključnih literarnih imen dvajsetega stoletja, je že v času življenja zaslovela s svojim romanopisjem, denimo književnimi deli kot so Ljubimec, Moderato cantabile, Bolečina, Boj z morjem, ob tem pa kultni status v zgodovini podkrepila tudi z režijskim in scenarijskim delom.

Izdelava: Pika vejica