V imenu izkoreninjenosti

Jedrt L. Maležič: Napol morilke (Goga, Novo mesto 2021)

Silvija Žnidar

Palestinski pesnik Mahmud Darviš je dejal, da je izgnanstvo mnogo več kot zgolj geografski koncept, kajti izgnanec si lahko v svoji domovini, v svoji hiši, v svoji sobi. Te besede so se mi porodile ob branju dela Napol morilke, najnovejšega romana pisateljice Jedrt Maležič. Junakinje tega besedila so »tehnično gledano« prej begunke, imigrantke, kot izgnanke, a občutja tujosti, izkoreninjenosti, nedomačnosti, ki vejejo iz omenjene izjave, so nekaj, kar tudi one nenehno občutijo na lastni koži. V Napol morilkah se namreč tri pripadnice tržaškoslovenske družine (Marina, njena mama Marija in hčerka Zorka) soočajo s preseljevanjem in bežanjem pred nasiljem vzhajajočega fašizma, pri čemer se predvsem protagonistka Marina konstantno in povsod počuti nesrečno, izgubljeno, odrezano od pristnega, domačega stika z okolico, v vsaki situaciji ponotranji občutek pregnanstva. Pred ozadjem mlinov zgodovine in družbenih sprememb se tako piše usoda treh žensk, a proza konkretnih (zgodovinskih) dogodkov v spregi z njihovimi posledicami za protagonistke ne eksplicira na očiten način, reprezentira predvsem njihove notranje boje, razprtije v sami družini, izostri občutek nepripadnosti. 

Popisovanje usode, pripetljajev in peripetij različnih ženskih generacij (ene družine), med drugim z vpletanjem nekega zgodovinskega dogajanja, povezanega z (drugo svetovno) vojno, je pri nas že uspešno nagovorilo bralsko publiko: spomnimo se na primer na Ivano pred morjem Veronike Simoniti in na Babuškin kovček Mirane Likar. Vsaka avtorica je k snovi pristopala s svojim lastnim oblikovanjem, ji vtisnila nekaj svojega, tako tudi Maležič. Namesto za retrospektivo, vpeljevanje liričnosti, časovnih preskokov ali razbitosti oziroma razlomljenosti, se je slednja odločila za dokaj »klasičen« pristop k naraciji, ki fokalizira dogajanje skozi glavno protagonistko Marino ter ga razporeja po kronološko ravni liniji, razpeti skozi določene letnice (od leta 1920 do 1942) in kraje (Trst, Bubani, Maribor). Zaradi porazdelitve med ta mesta dobimo sicer občutek, da je pripoved (kljub več datumskim razmejitvam) deljena na tri dele, ki so vezani na te omenjene kraje: prvi del nas sooča z življenjem medicinske sestre Marine Zanut (poročene Štoka) v Trstu, ki proti volji svoje pobožne in izjemno stroge matere zanosi in se poroči s politično aktivnim Tonetom, ki kmalu po požigu Narodnega doma »pobegne« v tujino, Marina pa se mora skupaj z mamo in otrokom pred agresijo fašizma umakniti k sorodnikom v Istro. Tukaj nas »pričaka« drugi del pripovedi, ki pravzaprav upoveduje Marinino težko prilagajanje novemu družinskemu življenju, sorodnikom in sorodnicam, ob katerih ji je nenehno nelagodno. Po še eni tragediji se v tretjem, zadnjem delu romana ženske družine Zanut znajdejo v Mariboru, kjer pa jih počasi že lovi drugo nasilje, grožnja druge svetovne vojne, hkrati pa se Marina spopada z Zorkinim odraščanjem. 

Tako pod črto je osrednja kvaliteta romana Napol morilke izpostavitev negotove izkušnje bega, brezdomovinskosti, ki ni posledica neke lastne izbire, ampak prisile zaradi vpada terorja, nasilja, kar je v današnjih časih, oziroma kar na splošno in vselej, pereča in aktualna tema. Čeprav delo v tolikšni meri ne izrisuje konkretnih, krutih situacij in posledic begunstva in preseljevanja, pa skozi junakinje oziroma predvsem junakinjo Marino nakazuje psihološke napore, ki jih ta pojava povzročata, ilustrira, kakšno ceno imata, kako vplivata na samo »mikrodružbeno«, intimno tkivo širše in ožje družine. Kot pravi doktor Ernesto (sicer ne najboljši lik): »Begunka ni nikjer lahko biti, Marina.« Kamorkoli te zanese pot, kjerkoli si, si vsepovsod tujec, kar na neki ravni Marina vselej ponotranja, integrira v svojo zavest (»Marina, ki upov doslej ni gojila kaj dosti, se je zdaj počutila, kot da nikoli ne bodo več nikjer dobrodošle«), na kar nakazuje že sam naslov. »Napol morilke« so namreč zmerljivka (Istranov) za Tržačane, ki napotuje na širšo, akutno sovražnost do prišlekov, ki jim je (ravno zaradi tega) onemogočena popolna adaptacija in se vselej nahajajo v krču nekega izgnanstva (»Tržačan, Tržačan, napol tat, napol morilec. Marsikdo jih v velikem mestu ni imel za prave Tržačanke. Bile so vsiljivke. Tu pa so zdaj izkoreninjene sredi Istre, in obravnavajo jih kot napol morilke«). Izpostavljena je tudi posebna ranljivost žensk v takšnih življenjskih situacijah, ki so bile v preteklosti tako nezaščitene še na večjem udaru predatorskih sil.

Interesantno je skomponiran tudi sam lik Marine, v kateri se izrazijo različna nasprotja, kjer se razlivajo kontrastne emocije, občutja nesreče, upanja, zagrenjenosti in ljubezni (predvsem do hčerke). Njena pogosto neprijetna prezenca, odpor, ki ga čuti do ljudi in situacij, njena naivnost nas »vznemirjajo« do te mere, da prepoznamo v njej polnejši, človeški lik. Maležič tako ne upodablja podobe »nedolžne« begunke, predstavi kompleksnost celotnega položaja, vse slabosti in šibkosti; na srečo tako ne beremo zgodbe o ponižni in hvaležni osebi, ki ob ponujenem zatočišču zatre lastne želje in pomisleke, temveč se soočamo s polnejšo persono, z njenimi sebičnostmi, hotenji, pomisleki. Po drugi strani se zdi tudi relevantno, da so izpostavljene »mračnejše« plati dobrohotnežev in humanitarcev, ki s »prestola dobronamernosti« spremljajo hvaležne subjekte in svoje pomoči ne ponujajo iz nekakšnega čistega altruizma, temveč zavoljo svoje lastne veličine. Tudi takšni liki gojijo v sebi klice fašizma, prezira (do tistih, ki so na slabšem položaju od njih, itd.), le da to lepše zamaskirajo (»Ko je bolščala v pajčevino, se je Marini začelo svitati, da se je lahko celo manj tvegano postaviti na sredo kroga črnosrajčnikov, kakor se obdati z dobrimi ljudmi in zavednimi občani, ki svoj fašizem izkazujejo počasi, v jedro temeljito, tako, da te najprej izobčijo in nato vidijo zgolj kot golazen«).

Vendar pa ima Marina kot lik tudi svoje zgodbene pomanjkljivosti, prav tako pa bi si želeli več značajskega razvoja, »dodatka«, pri nekaterih drugih likih. Za nekoga, ki živi v tako turbulentnih časih, deluje Marina celo preveč naivno, zaprto v svoj svet, je skorajda neodzivna na tiste redke zgodovinske dogodke, ki najdejo svojo pot v knjigo. Ob požigu Narodnega doma tako sploh ne reagira, izpade, kot da se niti ne zaveda nastajajoče fašistične atmosfere v Trstu, ki jih neposredno zadeva (nona ji mora skorajda »zlogovati« to problematiko), ko nastopi druga svetovna vojna, jo komajda omeni itd. Včasih se nam tudi dozdeva, da zgodba želi pokazati Marino kot močno, samosvojo subjektko, ki preživi marsikaj, a se zdi, da je večinoma samo zelo trpežna, neaktivna, da se pusti voditi drugim, da jo v resnici drugi rešujejo (nona s svojo odločnostjo, Anton z nakupom hiše itd.). Čeprav se kaže, kot da je v ozadju tega krščanski občutek krivde, ki ga vceplja nona Marija, je verjetneje, da je Marina pogosto pač pasiven lik, v svoji trpnosti in trpečnosti kot nekakšna cankarjanska ikona, ki sicer ne teče za tistim vozom, temveč se mu preprosto prepusti prevažati sem ter tja (»Čeprav voz ves čas usmerja starka, je Marina zdaj v dobri koži in ji rade volje sledi«). Svetla točka na koncu romana je Zorkina odločnost, ko vstopa v emancipacijska gibanja, pri čemer pa Marinina mlačnost zopet pride bolj do izraza (čeprav končno občuduje in sprejema hčerina dejanja, izpade, kot da znova, interpasivno, živi skoznjo, ne zase). Za večino drugih likov sicer dobimo premalo introspektivnih vpogledov, zaradi česar včasih ne razumemo vseh njihovih vzgibov, bi pa ravno zato želeli vedeti več: več o osnovi nonine zagrenjenosti in posledično agresije do hčere, o Antonovem političnem in službenem udejstvovanju (o njem nasploh vemo zelo malo, a pojavlja se na odločilnih točkah in nato »izgine kot kafra«), o medicinski sestri Darii, ki ima najbolj barvito zasnovo, itd.

Tudi sama struktura pripovedovanja, podajanja vsebine, razodeva določene šibkosti. Izpad zgodovinske, družbene in politične realnosti daje občasno občutek prevelike splošnosti, lahnosti in razrahljanosti dogajanja, zdi se, da se po osnovnih nastavkih raznih zapletov vse prehitro odvije naprej, brez dodatnih pojasnil. Zunanja sfera, neka dejanska politična aktualnost, vpade (na nekaj mestih) v zgodbo le toliko, da »zaštarta« dogajanje, ni pa analizirana, reflektirana (pojav druge svetovne vojne je, kot že omenjeno, komajda zaznan). Že vnaprej nam je seveda jasno, da sta brezdomovinskost in begunstvo »grdi«, celo grozljivi izkušnji, a roman bi bil lahko pri njunem slikanju in obravnavanju trši, lahko bi zarezal globlje v to tematiko, jo prikazal v njeni surovosti. Čeprav spremljamo junakinje v njihovem izgnanstvu, se večina opisov mudi pri dogodkih, ki ne sovpadajo z največjo krizo. Po nastopu največjih kataklizem in nenadnih preobratov se namreč naracija prevrti za nekaj časa, nekaj let naprej, vmesni čas in drama kar fantomsko izgineta. 

Roman pa se kljub svojim »škrbinam« in šibkostim hitro in tekoče bere, ima ritem, ki pritegne in mu z zanimanjem slediš do konca, vselej upaš na še kak zaplet. V prednost mu lahko štejem, da se »mu« v njegovi notranji logiki na neki način razodevajo lastne diskrepance, nekonsistentnosti (sploh kar se tiče značajev likov), a jih morda ne naslovi zares. Kot že rečeno, čeprav je relevantno in pomenljivo, da roman nagovarja (četudi v splošnejši maniri) teme izseljenstva, ranljivosti žensk v perečih družbenih situacijah, o(b)staja vprašanje, koliko lahko še prispeva k naboru romanov oziroma del, ki se na naših tleh ukvarjajo s tematiko medvojnega in vojnega dogajanja (in ki so pri nas kar pogosti). Vendar pa verjamem, da bodo Napol morilke v svoji fluidnosti, jedrnatosti in neposrednosti našle svojo pot do bralstva in spodbudile marsikatero misel, refleksijo.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čez telo

    Aljaž Krivec

    Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas.

  • »eno samo odprto obzorje«

    Diana Pungeršič

    Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

  • Pisava, posameznik in družba

    Silvija Žnidar

    Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede.

Izdelava: Pika vejica