Spet ti Slovenci

Miha Mazzini, Pohlep. Novo Mesto: Goga, 2018

Zarja Vršič

V novi kratkoprozni zbirki s pomenljivim naslovom Pohlep, ki je izšla lani pri novomeški založbi Goga, zvezda slovenske publicistike Miha Mazzini tako kot v svojih kolumnah nastavlja ogledalo sodobni slovenski družbi.

Junaki Mazzinijevih zgodb pripadajo različnim družbenih slojem, so različnih spolov in starosti, vsem pa je skupno to, da živijo v času naglih družbenih sprememb. Še posebej pomembno vlogo igra prehod iz socializma v tržno gospodarstvo, ki ustvarja napetosti med ljudmi, jih odtujuje in zaostruje odnose med njimi. Tisti zadosti stari se (včasih z nostalgijo) še spominjajo časov v bivši skupni državi, drugi pa so za to bodisi premladi bodisi preveč ukalupljeni v sodobni način življenja, v čas vladavine korporacij in samopromocije. Mazzini svoje protagoniste kot nekakšen Zola postavlja na zgodbeno šahovnico in opazuje, kako se bodo izvlekli. Nekateri v bitki z napredkom potonejo (to so denimo hazarder iz Kocka je padla, čistilka iz Amerike ali odpuščeni delavec iz Darila), ostali pa se (vsaj navidez) naučijo plavati s tokom. Ali kot pravi lažni šef nekega podjetja v zgodbi Večna ničla: »O, da, prepoznam vas na kilometer. Kurčevi verniki! V srednjem veku bi se plazili po cerkvah in upali, da nekoč postanete svetniki. Sedaj pa klečeplazite po korporacijah in upate na bogastvo. Finance so zamenjale duhovnost, odziv naših teles pa je isti.«

Če je branje o aktualnih družbenih temah stvar okusa, pa je nekoliko bolj problematičen način ubeseditve, saj lahko »nastavljanje družbenega ogledala« velikokrat vodi v posploševanje. Takšni so denimo lik neambicioznega pravkar odpuščenega delavca (Darilo), hazarderskega samomorilca (Kocka je padla) ali uslužbenci korporacij, ki se pehajo za uspehom (Pohlep, Lomljenje mojih kosti in še druge). Junaki z nekaj izjemami delujejo neorgansko in prisiljeno, kljub temu da naj bi se za njihovim ravnanjem skrivala neka zakomplicirana psihologija. Moteče je, da avtor za utemeljevanje motivacij svojih protagonistov porabi precej časa in bralca s psihološkim modrovanjem na vsak način usmerja k »pravilnemu razumevanju« njihovega ravnanja in duševnosti.

Najboljši (in najobsežnejši) primer zgoraj opisanega mehanizma je bržkone bizarna naslovna zgodba Pohlep, v kateri se stereotipna uspešna poslovna ženska zaljubi v mlajšega glasbenika, pri katerem jo ves čas moti »pohlep v njegovih očeh«, zdi pa se ji tudi, da jo je z vključitvijo zvokov njenega orgazma v svoje glasbeno delo izkoristil. Motivi in ravnanje obeh likov so, obširnim psihološkim razlagam in utemeljitvam s strani pripovedovalke navkljub, površinski in neprepričljivi. Preprosto gre za psihološko intuicijo, da v danih situacijah ljudje ne bi ravnali na tak način, poleg tega pa sta protagonista že sama po sebi preveč klišejska – pretirano pedantna poslovna ženska in introvertirani revni umetnik.

Prav zato so najboljše zgodbe v zbirki tiste, ki z absurdom in parodičnostjo že prestopajo meje realnosti, s tem pa dodobra izkoristijo svoj družbenokritični potencial. Take so denimo zgodba o brezdelnemu šefu-igralcu (Večna ničla), zgodba o uslužbenki, katere življenje je (dobesedno) odvisno od prepoznavnosti na družabnih omrežjih (Metamorfoza) in zgodba o truplu, ki še vedno prihaja v službo (Nevidna invazija). Ker se ti teksti ne ukvarjajo toliko z opisovanjem neke konkretne realne situacije in ne poskušajo biti kar se da verodostojni, izpadejo veliko bolj univerzalno od ostalih v zbirki.

Še zdaleč najožje pa so usmerjeni teksti, ki govorijo konkretno o slovenski družbeni realnosti. Čeprav se večina zgodb očitno dogaja v Sloveniji, se z dogajanjem v tukajšnjem političnem in družbenem življenju podrobneje ukvarjajo samo nekatere. Moj problem s »slovenstvom« v literaturi (in v tem primeru tudi pri Mazziniju) je, da gre tako kot pri družbeno angažiranih tekstih takšno opisovanje z roko v roki s prežvečenimi stereotipi. Bralec se v zgodbah Amerika, Darilo, Kocka je padla ali Rastlina uničenja sreča denimo z enodimenzionalnimi liki ene ali druge politične strani, z likom hazarderja, samomorilca, odpuščenega delavca, ki se brezdelno zapija pred televizorjem, ali grenkobne žene-matere, ki prešuštvuje z vaškim policajem. Ti stereotipi sicer niso (povsem) izmišljeni in v njih je (vsaj statistično gledano) vsaj nekaj resnice. Težavo vidim predvsem v tem, da postajajo – kot vsi drugi klišeji – precej utrujajoče ponavljajoči in to še zlasti takrat, ko so sami sebi namen. Pri Mazziniju tako ne gre toliko za problem samega naslavljanja realnih (slovenskih) družbenih okoliščin kot za način upodobitve, ki pa bralcu pravzaprav ne prinese nič novega. Že velikokrat slišano, a nikoli razrešeno, torej.

O avtorju. Zarja Vršič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti ter francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ponovitev, ne poglobitev

    Ana Schnabl

    O romanu Petra Rezmana: Barbara in Krištof

  • Can We Have Your Liver Then?

    Anja Radaljac

    Brskanja, nova prozna zbirka Vinka Möderndorferja, imajo nenavadno (ne)učinkovito zasnovo: v zbirki je namreč osem kratkih zgodb, od tega jih je šest na ravni idej, tem, književnih … →

  • Dotik, ki sproži vse

    Aljaž Krivec

    Pianistov dotik je roman, ki omogoča skrajno heterogeno recepcijo. Bržkone ni niti naključje, da se lahko ozremo tako po Komelovi strokovni monografiji Poskus nekega dotika (pričujoči … →