Sinikka in Tiina Nopola ter Sami Toivonen in Aino Havukainen: Risto Bobnar in strašna salama

Prevod Julija Potrč, KUD Sodobnost International

Gaja Kos

Za »ta druge« oziroma za sequele pravijo, da redkokdaj ohranijo kvaliteto svojih predhodnikov in številni »drugi« filmi in »druge«, kaj šele vse naslednje knjige neke serije praviloma dokazujejo, da je temu res tako. Izjeme so redke, ampak so. Risto Bobnar in strašna salama sestrske in partnerske naveze to žal ni, enostavno si moramo priznati, da je Risto Bobnar, odklenkalo ti je vlekel močneje, bil bolj zabaven in bolj nepredvidljiv. A v isti sapi, ko pridem do takšnega sklepa, me – kot vsakič v podobnem primeru – že zagrabi slaba vest. Kaj pa, če bi mi najprej prišla v roke »druga« knjiga? S še svežimi liki, razmerji med njimi, fintami in ilustracijami? Bi bilo mogoče, da bi v takšnem primeru ta kratko potegnila prva? Je nemara vse le stvar nečesa tako banalnega, kot je vrstni red branja? Hm. Ampak vseeno obstajajo avtorji, ki nas prepričajo vsakokrat, kar pomeni, da je vendarle možen enakovreden soobstoj dveh v grobem (!) podobno zasnovanih knjig z istimi junaki ipd. Torej verjetno vendarle ne gre le za bralčevo nehoteno nepravičnost, a si tudi ne gre zatiskati oči, da knjiga, ki nam pride v roke prva, nima vsaj minimalne prednosti – svežih temeljev. V Risto Bobnar, odklenkalo ti je smo imeli svežo, originalno in izdatno odbito teto Cvetko, originalnega Rista, obsedenega s tolkalskim hobijem, originalno komedijo zmešnjav in napet cirkus. Res je, odbito teto Cvetko in Rista imamo tudi tokrat, ampak sta nam že malo bolj domača, smo ju že malo bolj vajeni, da ne rečem, da smo ju že »prebrali«. Tudi lov na madžarske salame, nova Cvetkina poslovna ideja, je zasnovan kot komedija zmešnjav, a je zgodba vendarle bolj predvidljiva, manj napeta, finte so kar nekoliko razvlečene – bralcu je že zdavnaj vse jasno oziroma se že neha nasmihati, pa še kar trajajo. Ampak, pozor. Nočem reči, da Risto Bobnar in strašna salama ni vreden branja, sploh ne, povedanemu navkljub je vseeno dobra knjiga, glede na svojo predhodnico je pač le izgubila kanček pikantnosti in slastnosti, če smo že pri klobasah.  

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Timo Parvela in Sabine Wilharm: Ela in prijatelji 1

    Gaja Kos

    Prevajalka iz finščine Julija Potrč zadnje čase rada poskrbi za to, da kakšnega finskega avtorja spoznajo tudi najmlajši (Aino Havukainen in Sami Toivonen: Tine in … →

  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

    Gaja Kos

    Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!