Seks, droge in kozorogi

Andrej Rezar, Vonj zatona. Medvode: samozaložba, 2018

Aljaž Krivec

Čeprav bi to zahtevalo lasten tekst, sem se vseeno odločil, da bom nekaj uvodnih besed, ki se knjige ne tičejo neposredno, stlačil na to mesto in daljšo refleksijo prepustil komu drugemu. Na to knjigo (in ne gre za prvi primer) me je opozoril njen avtor. Spopadamo se s sistemskim problemom. Ozek prostor za refleksijo avtorjem_icam vzbuja občutek, da se je za mesto v njem treba boriti, kar konec koncev povsem drži. Toliko bolj to velja za knjige manjših založb ali samozaložb (kot v tem primeru), ki se pogosto znajdejo pod radarjem v najrazličnejših kontekstih, medtem pa nekatera druga dela z zavidljivejšim izventekstualnim kontekstom zasedejo večje število mest. Pogosto povsem po nemarnem. Ne gre za vprašanje kvalitete besedil ali, drugače: če neke knjige že v izhodišču sploh niso zaznane na kritiškem radarju, druge pa to doleti večkrat, potem v resnici že samo mesto presoje odpade. Ampak ker mehanizem za razredčevanje vendarle obstaja, je neki mehanizem tudi na delu. Ta se zdi sestavljen predvsem iz dejstev velikosti založbe, državne podpore in angažiranosti avtorja_ice.

Leta 1885 Karl Marx v četrti tezi o Feuerbachu med drugim zapiše: »Feuerbach izhaja iz fakta religiozne samoodtujitve, podvojitve sveta na religiozen, umišljen in na dejanski svet. Njegovo delo je v tem, da razreši religiozni svet v njegovo posvetno osnovo. Spregleduje, da je potem, ko je ta posel opravljen, treba šele narediti tisto glavno.« Skratka, revolucija (beri: odprava kapitalizma) postane neizvedljiva, ko sebe in naše akcije potisnemo v »religiozen, umišljen /…/ svet«. Vsakršna tesnoba, družbena napetost postane v tostranstvu nerazrešljiva oz. je ni tako nujno potrebno razrešiti. A Marxa nisem citiral, ker bi želel polemizirati o lucidnosti njegovega uvida ali točnosti konkretne izjave, to za konkretni kontekst niti ni toliko pomembno. Zanimivo pa je, da se tudi v primeru romanesknega prvenca Andreja Rezarja, Vonj zatona znajdemo na zelo sorodnem polju. Čisto vedno pa tudi ni treba verjeti v naključja.

Roman (ki je predvidoma zgolj prvi iz serije) nam že ne da bi ga prebrali odstre večino navedenih kontekstov. Že avtor v kratki biografiji na veznem listu zapiše, da je on sam »otrok kapitalizma«, kratek zapis Jedrt Lapuh Maležič na zadnji platnici knjige se dotakne »duhovne pustolovščine« in »kapitalizma« in že na prvi strani se srečamo z likom Svaragorja, ki je imel dve videnji prihodnosti.

Ko se prebijemo še skozi nekaj strani, nam postaja jasno, da je knjiga s tovrstnim pojmovnim poljem pravzaprav prežeta še bolj, kot bi si mislili. Najbolj gre za to, da je Vonj zatona nekakšen učbeniški primer tega, kaj naj vsebuje knjiga, ki se prodaja. Razdeljena je na dva dela, pri čemer prvi predstavlja malo več kot petino besedila in v njem spremljamo zgodbo, kot bi jo prav lahko živel legendarni Ötzi (to je ta Svaragor), malo poganstva, malo orgij, malo planinarjenja, malo mamil in kup tatujev po hrbtu. Skratka, Svaragor doživi dve videnji (pozitivno in negativno, preprosto rečeno), ko se zakaja s t.i. blastrumom. Načrte, da bi si nabral še nekaj zeli, mu prekriža Triagor, utelešena negativna sila. Long story short: v dvoboju Svaragor sicer umre, njegovo telo pa služi še naprej, saj postane smerokaz za prihodnje rodove (semena ima v roki, pomenljiv tatu na hrbtu).

Gremo naprej, na 69. stran, kjer se začne drugi del. Tu se kaj hitro srečamo z japijem Dorianom in njegovo poduhovljeno prijateljico Dajano. Kasneje naletimo še na Dorianovega prijatelja in kolega za planinarjenje Gabra (ta sodeluje z National Geographic, sicer pa je kemik). Na neki od svojih gorskih dogodivščin naletita na mumijo iz prvega dela knjige in logično še tisti nesrečni kup semen. Slednja lepo poženejo in voilà, tu je že nekaj materiala za farmacevtske lobije.

Knjiga, ki se prodaja? Ja, ne gre samo za to mistiko tatuja (in nekakšno iluminatsko sceno) ali droge ali farmacijo ali dogodivščino ali planinarjenje. Knjiga je tudi na mikrodogodkovni ravni zabeljena s tem, kar se prodaja. Najsi gre za chemsex prazgodovine ali današnjih časov, divjanje z dragimi avtomobili, alpinistični hedonizem, greed is good sklepanje takih in onakih poslov … Vonj zatona poseže po vseh navedenih kontekstih in estetika prvega dela je mestoma kar nekolikanj igroprestolovska. A to je zgolj neka objektivna značilnost. V resnici Vonj zatona ni posebej predan nobenemu od teh nastavkov. Če že za kaj, gre morda za kriminalko, a ne klasično in ne izključno. Vsi ti elementi se zdijo predvsem način pritegovanja bralske pozornosti.

Tako se zdi, da je knjiga pravzaprav najmočnejša na nekih drugih mestih. Metanje metafizike in kapitalizma med iste platnice je gotovo ena od njenih zanimivih potez. Nič manj ni zanimivo to, kako uspe vpeljati idejo kapitalizma kot izrazito transhistorično kategorijo. Nekoliko fantazmogoričen kolorit Ötzija in tovarišev je ravno toliko krut, zadet in individualističen kot drugi del knjige. Na mikroravni pravzaprav med enim in drugim časovnim obdobjem niti ni pretiranih razlik. In povrh vsega oba dela preči ta iluminatska kozorogova bratovščina. Nekaj je, kar vlada pred vsem drugim, neka sila, ki ostaja, pa da si državno ekonomijo v danem trenutku zamisliš, kakorkoli te je že volja.

Predvsem pa knjiga postreže z zelo izrazito in močno atmosfero. Vonj zatona? Pa ja, dejansko je nekakšen vonj. Dejansko roman s svojim naštevanjem teh in onih mahinacij postaja prav nekoliko zoprn, nevaren in zatohel, po plati atmosfere torej nekako takšen kot svet, ki ga prikazuje, kar je pravzaprav redka čednost.

A tu so tudi mesta, kjer se besedilo zdi šibkejše. Prva linija se zdi z vidika zgodovine literature ali splošnejših značilnosti denimo fantazijske literature vse preveč obča. Boj med dobrim in zlim, velika pustolovščina, eksotična imena … Seveda, vse navedeno je po nekih merilih sama osnova za tovrstno besedilo in prav zato še toliko bolj manjka neki avtorski podpis, nekaj, zaradi česar bi Vonj zatona dobil nekaj lastnega tona, nekaj, zaradi česar bi si zapomnili, da smo »točno to in to« prebrali v »točno tej in tej« knjigi.

Zadržek moram izraziti tudi do nekih mnogo bolj obrtniških razsežnosti knjige. Najprej so tu dialogi, ki se tudi sicer izredno pogosto izkažejo za slogovno zagato. Tu Vonj zatona ni izjema. Papirnati so, najpogosteje ujeti med slovnične zapovedi, mestoma začinjeni s knjižno pogovorno izreko, čeprav sama vsebina in ton knjige kličeta po mnogo bolj naravnih in hitrih replikah. Začenjajo se tam, kjer bi se morala začeti vsaka poved, in končajo, kjer bi se ta morala končati, po reglcih. So torej nekoliko razlagalni in podobna manira doleti tudi širšo plat pripovedi. Občutja likov so vse prevečkrat podana, namesto da bi bila prikazana (kar je škoda, ker v Vonju zatona sicer ni prisoten občutek, da avtor ne bi znal prikazati), skoraj enako pa velja tudi za zgodbo kot tako. Veliko sem pisal o kapitalizmu preprosto zato, ker je v knjigo tako jasno vpisan, ne da bi ga bilo sploh treba omeniti. Dokler ga vendarle proti koncu knjige ne omeni neki zapornik Kenaz, ko začne sojetniku Dorianu (ta se je znašel v zaporu, ko je postal nevaren za farmacevtske lobije) razlagati o svoji teoriji sveta in potrebi po ukinitvi kapitalizma, pri čemer ni niti najmanj subtilen, no, v resnici pridiga.

Najmočnejši občutek ob Rezarjevem prvencu je tako, da se v resnici spravi na zanimiv, redkeje viden teren. Pa ne gre toliko za kritiko kapitalizma niti oris japijevskega življenja niti tisto začetno sago o Svaragoru. Gre predvsem za to, da vsi ti konteksti nekako sodijo skupaj, četudi se na hitro zazdi, da sodijo skupaj zgolj zato, ker gre pač za prvine nekih grozno popularnih žanrov. Tesnoba v kapitalizmu, ki se nato razrešuje skozi nekakšno nadzgodovinsko duhovno vez teh in onih sil? Tega nismo videli prvič, ni pa posebej pogosto, da ta seže vse do zelo današnjega trenutka in s tem kaj hitro prikliče problematiko new-agea kot enega od potrošniških odvodov ali pa celo samo vprašanje poduhovljenosti potrošništva. Drugi občutek pa je, da je med temi koordinatami mogoče še delati, da je te povezave mogoče še idejno premisliti in jih vzpostavljati še kako drugače kot zgolj v vzročnoposledično logiko (torej: obrat k idejni podstati) in da jih je mogoče bolje izpisati tudi na povsem tehnični ravni.

Konec koncev pa je dober znak, da to še nič ne pomeni za nadaljnje pisanje, ki bi naj korespondiralo z Vonjem zatona. Zasnova je intrigantna in če je v knjigi karkoli vprašljivo, ni to nič takega, kar bi moralo nujno ostati tudi v nadaljevanju.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Edo Torkar – Podaljšano poletje

    Zarja Vršič

    »En stavek napišeš, tri pa obdržiš zase,« je Torkarjev recept za pisanje v eni od njegovih zgodb iz zbirke Podaljšano poletje.

  • Ne stopi se dvakrat v isti gozd

    Zarja Vršič

    Če pride pri Prešernu popotnik v Afrike puščavo, pride v kratkoprozni zbirki Marka Pristova v gozd. Tam pa ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled.