Preveč že prebranega

Milan Dekleva, Benetke, zadnjič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014.

Aljaž Krivec

Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo celo na mestu narediti seznam vseh tovrstnih tekstov in jih nato razdeliti v različne skupine (denimo s predvojno, vojno in povojno tematiko) in ob tem upoštevati vse možne kombinacije. Znotraj teh skupin bi nato določili še kraj dogajanja, ki je največkrat omejen na današnjo Slovenijo in bližnjo okolico, temu pa bi dodali še odnos, ki ga do sveta okoli sebe gojijo nastopajoči – največkrat imajo težave s takšno ali drugačno politiko/ideologijo, ne umanjka pa niti kakšna (preprosta) ljubezenska zgodba.

In v tej skupini bi našli tudi Benetke, zadnjič, najnovejši roman Milana Dekleve, zato se zdi, da je lahko ena od nalog v pričujočem tekstu tudi ta, da skuša v romanu najti nekaj, kar izraža njegovo specifiko. Slednje seveda pri vseh variacijah, ki jih ponujajo »romani o vojni«, ni enostavno, pa tudi Dekleva bralcu na tej ravni ne skuša priskočiti na pomoč, ko smo priča zasliševanjem, bežanjem ter ideološkim zankam, ob katerih nam je dodobra jasno, da je šlo pred vsem drugim za nek nevaren čas. Logična posledica je tudi ta, da odnos do preteklosti, ki ga je moč zaznati v tekstu, ni posebej specifičen. Fašisti so slabi, lahko so slabi tudi komunisti in posledično nimamo opravka z izrazitim tvorjenjem kakšnega novega zgodovinskega spomina; hkrati pa ostaja roman tako trdno zasidran v predvojni čas, da tudi kakšnih posebnih vzporednic z današnjim časom (z izjemo kakšnih ideoloških bojev) ni iskati in tako so teme, ki ga prevevajo, pregovorno večne.

Je pa ljubitelj slovenske literature morebiti nekoliko bolj hvaležen za pomenljivo zasnovane like. Najprej sta tu nekdanji par Nataša in Andrej, pri čemer slednji največkrat privzame tudi vlogo fokalizatorja, kot nekakšno gonilo dogajanja pa velja Nataša, ki je zadolžena za prav posebno špijunsko (?) nalogo (Kako? Zakaj? To prepuščam morebitnim bralcem), pa tudi sicer svojega bivšega, zavoljo prevare, spravlja ob pamet. Andrej je matematik in teh, zlasti slavnih, je bilo v tistem času seveda veliko, Nataša pa kot glasbenica predstavlja nekakšen umetniški pol (pa še sestra Srečka Kosovela je). Vsak od njiju se s pomočjo svoje stroke tudi spopada s svetom okoli sebe. Bi mogoče odgovor na reševanje problemov lahko bila nekakšna sinteza umetnosti in znanosti, dveh velikih zgodb dvajsetega stoletja? Razhod lahko simbolizira, da ta (žal) ne uspe (še več, tisti pacek, s katerim je Nataša prevarala Andreja, je glasbenik), čeprav je hkrati (če nekoliko pretiravam) vendarle zapisana v ustvarjanje Natašinega brata.

Še kanček bolj pa sta zanimiva lika italijanskega pesnika Eugenia (ptička mi je prišepnila, da bi se lahko pisal Montale), ki med drugim problematizira politično delovanje Ezre Pounda; ter ameriškega pisatelja Ernesta (le katerega), ki posredno odpre vprašanje izgubljene generacije (tiste uradne). Srečujeta se več ali manj v gostilnah (in recimo, da je to zanju prosto po Jurčiču tudi normalno), od koder opazujeta divji svet okoli sebe. In kolikor sta umetniška, sta tudi umetna, kar bralca sprva morebiti nekoliko zmoti, saj dajejo nenehno naslavljanje z besedo »prijatelj« in vzneseni stavki pretiran vtis kakšnega meščanskega romana (kar po svoje Benetke, zadnjič tudi so). Vendar pa v svoji karikiranosti vstopata v tekst tako kot avtorja kot tudi kot lika, oziroma bolje – lika v likih, kar se za roman s precejšnjo količino literarnih referenc tudi spodobi, hkrati pa daje vtis nekega sveta (denimo temu salonskih levičarjev), ki se je ob velikem zgodovinskem dogodku prelomil in njegov obstoj ni več v sožitju s časom. Takšen razkol omogoča tudi umestitev romanesknega dogajanja v Benetke. Mesto, ki ga zaznamuje njegovo nahajanje v fašistični Italiji po eni strani, medtem ko velja po drugi za eno od svetovnih središč kulture in posledično tudi naprednega mišljenja.

Žal pa se zdi, da se na tej točki tiste presežne vrednosti obravnavanega teksta tudi več ali manj končajo. Četudi je roman zapisan v bogatem jeziku, ki vsake toliko ponudi tudi kakšen nekoliko bolj poetičen stavek ali dva, pa kljub vsemu na trenutke zapade v pretirano vznesenost. Prav tako mu nekoliko zmanjka v dialogih, ki imajo v svoji prisiljenosti pri Eugeniu in Ernestu sicer nek poseben učinek, medtem ko pri drugih likih zaradi svoje neživosti in občasnega nespretnega mešanja pogovornega in pisnega jezika izzvenijo … no, monotono.

V splošnem prevlada občutek, da so bile zgolj nekatere razsežnosti romana Benetke, zadnjič zares premišljene, pri čemer imam v mislih predvsem postavitev likov, do neke mere pa tudi jezik. Manj prepriča izgradnja skeleta romana, ki se s svojo časovno in krajevno umeščenostjo ter odnosom do njiju preveč giblje po polju že znanega, namesto da bi s tema elementoma podprla like na podoben način, kot je to Dekleva že uspešno storil v Zmagoslavju podgan ali Pimlicu.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsega so krivi tujci

    Nina Sivec

    V slovenski romaneskni hiperprodukciji se včasih zgodi, da se kakšen od naslovov brez posebnega razloga izogne tako uredniškemu očesu kot kritiškemu peresu. Pregljevemu romanu Pod … →

  • Milijoni lažejo, a Evropa umira

    Matej Budin

    »Ako govorimo o propadu Evrope, mislimo na propad razpadajočega kapitalizma, ki sicer še skuša z vsemi sredstvi kraljevati po Evropi, ki pa bo kakor vsaka … →

  • Po duhu pravice

    Matej Budin

    »Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša.« In nobenemu pesniku še ni uspelo … →

Izdelava: Pika vejica