Po njihovih besedah?

Katarina Marinčič, Po njihovih besedah. Ljubljana: Modrijan, 2014. 

Goran Potočnik Černe

Predstavljajmo si: Po dvajsetih letih se srečata sošolca J. in B. ter obujata spomine na srednješolske dni. Druženje poteka v prijetnem duhu, ob hladni pijači, v senci enega izmed mariborskih lokalov. Dokler se kramljanje ne zatakne ob določenem spominu na določeno uro zgodovine. J. se je spominja precej drugače kot B. Ob tem podčrtajmo, da gre za dogodek, kjer sta bila oba čustveno močno vpletena, dogodek, ki si ga zlahka prikličeta iz spomina. Od tod tudi njuno trdno prepričanje: »Vem, da se je zgodilo točno tako, in ne drugače. Le kako tega ne bi vedel, če pa se prav dobro spomnim, kot bi se zgodilo včeraj. Poleg tega je bilo to zame zelo pomembno in pomembnih stvari ne bi pomešal, jih pozabil ali jim celo dodal izmišljene.« 

Katera intimna avtobiografija drži in katera ne? Ali je lahko sploh katera avtobiografija resnična na način, da izčrpa vso avtentičnost iz določenega dogodka, da obvelja kot edino tolmačenje tega dogodka? 

Prav na tem zadnjem vprašanju Katarina Marinčič zgradi enega od poetoloških tokov svojega zadnjega romana Po njihovih besedah. Pripoved položi v roke pisatelju Pavlu (avtoričinemu kreativnemu egu?), ki mu bralke in bralci čez rame gledamo v ekran in sledimo njegovemu pisateljskemu početju (pisanju, komentiranju, samopreizpraševanju …). In kaj Pavel konkretno počne? Pod eno streho skuša postaviti tri zgodovinske like: Vinetujevega literarnega očeta Karla Maya, ›najditelja‹ Homerjeve Troje Heinricha Schliemanna in prebeglega generala zloglasne Ceauşescujeve Securitate Iona Mihaija Pacepa (v romanu zabeleženega kot P.). Znotraj enega okvirja po kosih zlaga ›njihove besede‹, besede, vzete iz njihovih avtobiografij. Nekih hudih podobnosti med njimi ni. Kot prizna Pavel, jih ne druži nič vsebinskega (niso se, recimo, srečali, poznali istih ljudi itd.), skupaj jih je pripeljala le njegova »umetniška samovolja«. Nam, bralcem, pa pade v oči vsaj še ena skupna lastnost: Pavlovo pozitivno vznemirjenje ob lažnivosti (tendenci k olepševanju, heroiziranju in nasploh potvarjanju dogodkov), ki kot skriti duh preveva vse tri avtobiografske zapise, iz katerih Pavel pri pisanju črpa. (Druži jih tudi to, da Pavel avtobiografije bere precej frivolno, torej dogodke iz njihovih življenj samovoljno prikrojuje, dodaja, odvzema – v skladu s potrebami pisateljskega procesa. To seveda tudi odkrito pove. Lažnivost je vendarle nekaj, kar pripada redu fiktivnega v nasprotju z redom nefiktivnega, lažnivost je torej eden od njegovih pisateljskih postopkov. Vprašanje, v kateri red sodijo avtobiografije, ostaja zaenkrat odprto. In prav v tej odprtosti se najbrž napaja omenjeno Pavlovo pozitivno vznemirjenje.)     

O laži je bilo že veliko napisanega. Če že ne prej, pa zagotovo od takrat, ko je bila izbrana v eminentno druščino naglavnih grehov. (Drobec o njej lahko preberete tudi v naši rubriki S pavjim peresom pod naslovom Laž kot nekaj dobrega.) Jasno, laž je precej dražljiva stvar. Spomnite se samo enega najbolj znanih sofizmov iz zgodovine filozofije. Krečan reče: Vsi Krečani lažejo. Torej Krečan laže ali ne laže? Če se pustite ujeti v to miselno zanko, potem se nekaj časa zagotovo ne boste izpletli iz nje.

Zato raje poglejmo, kako je z lažjo pri avtobiografiji. Kako je laž situirana znotraj nje. Avtobiografija ni objektivna, resnična. Dela pač zgodbo iz delčkov življenja neke določene osebe. Avtorice ali avtorja samega. In bere jo veliko ljudi. Objektivnost pa je dolgočasna, brez soka, ni privlačna, vznemirljiva. Razen če ste bolj zgodovinskega tipa in vas zanimajo letnice, kraji in podobne reči, torej fakti. Kaj je potemtakem tisto, kar bralce in bralke priklene, kaj jih med vsemi objektivnostmi drži v vznemirjenju? Kaj torej grabi našega pisatelja Pavla? Če se vprašamo čisto tehnično: Kaj se iz življenja poleg čistih dejstev še prenese v znakovni sistem jezika? Kaj se pritihotapi?

Vzemimo Karla Maya (izbira je samovoljna). Vsi vemo, da je bil Karl May lažnivec, kameleon, zmikavt, celo patološki lažnivec. In tako, kot je živel, tako je tudi pisal svoje pustolovske romane in tako, najbrž, tudi svojo avtobiografijo. Ko je pisal pustolovke, si je izmišljal, ko je pisal avtobiografijo, se je lagal (razlika med laganjem in izmišljanjem je le v kontekstu teksta, žanra). Ko je živel, je pretental mnogo ljudi. In v vsem tem je bil očitno zelo dober. To, da je na finto vrgel mnogo ljudi, ga je sicer pripeljalo v zapor, izmišljanje in laganje pa mu je prineslo svetovno slavo. Bil je celo tako dober, da je za dobrih sto let popolnoma določil ikonografijo in imaginarij Divjega zahoda, pri čemer ni nepomembno dejstvo, da tam sploh ni bil. Bil je celo tako dober, da se je njegove ›vizije‹ Divjega zahoda moral držati celo Hollywood, če je hotel biti ›avtentičen‹. In če je bila njegova moč izmišljanja tako učinkovita pri kreiranju Vinetuja in druščine, je bila verjetno lažnivost enako učinkovita pri kreiranju samega sebe. Bralca in bralko v Mayevo popisovanje samega sebe vleče pustolovski duh, s katerim je ›oplemenitil‹ svojo življenjsko pot. Malo heroizma tu, ščepec svetovljanstva tam, za povrh še nekaj jagod gentlemanstva in recept je tu. Rekli boste, kaj le klobasam, preprosto se je zlagal. Seveda, pritrdim, a to, kar tako vznemirljivo vzdraži, Pavla, je to, da to isto počneta tudi Schliemann in P. In da to počno tudi vsi ostali avtobiografi in avtobiografinje ter da Pavel to sme početi, ker piše fikcijo, oni drugi pa ne, ker ne pišejo fikcije. Ker ko to počno, se lažejo. Seveda pa fikcijo pišejo vsi. Vsi si izmišljajo, vsi lažejo. In za nas je zanimivo ravno to izmišljeno, lažnivo – fiktivno. Še prav posebej pa izmišljeno v nefiktivnem, torej laž. Ker se na osnovi lastnih stremljenj in želja hočemo identificirati le s temi izmišljijami, lažmi. Ker so privlačne, ker nas nagovorijo. Pri Karlu Mayu nekatere dodane vrednosti, pri P., recimo, druge (bolj tragične, manj heroične, bolj ironične, manj svetovljanske, bolj povezane z žrtvovanjem, manj z gentlemanstvom itd.). Pri Schliemannu spet tretje.

A ko takole razmišljamo o avtobiografiji in njeni lažnivi eksistencialnosti, vznikne še ena dimenzija. Ki pa je pravzaprav šele zares zanimiva. Določena laž v avtobiografiji po svojem ontološkem statusu ni enaka drugim lažem v tej isti avtobiografiji. Nekaj je, ko se avtorica ali avtor zlažeta namenoma, s ciljem manipuliranja bralca in bralke, torej doseganja učinkov empatije ali vsaj simpatije. Drugo pa je, ko se jima laž v pisateljski proces prenašanja življenja v jezik pritihotapi nevede. In ta druga je vezana na spomin. Pa smo spet pri J. in B. z začetka tega zapisa. Takole na hitro skicirano je avtobiografija sestavljena iz dveh nivojev: laži in dejstev. A med njima je še tretji nivo, neke vrste presek, ki ni trdno zasidran niti v laži niti med dejstvi, nekako lebdi med obema. Na videz gre za dejstva, ki pa ne ustrezajo dejstvom. Gre za dejstva, ki se jih Karl, Heinrich in Mihai prav dobro spomnijo iz svojega življenja, so prepričani, da so avtentična in jih kot taka zapišejo v svoje avtobiografije – brez tendence manipuliranja. A če bi vsakemu izmed njih ob pisalno mizo postavili našega J. ali B., bi jih takoj opomnila, da onadva vidita, se spominjata teh dejstev nekoliko ali celo popolnoma drugače. 

S spominom je namreč hudič, vsak zase je prepričan, da je spomin nespremenljiv, da se dogodki vtisnejo vanj, kot svetloba pri fotografiranju na film. A vsak, ki je vsaj enkrat poskušal fotografirati drevo v sončnem zahodu, ve, da je drevo v naravi nekaj, drevo na njegovem posnetku pa nekaj popolnoma drugega. Še enkrat, s spominom je hudič. Spomin ni nastal enkrat in za vselej, tako kot deblak, rimski čoln iz Ljubljanice pred 2000 leti. Spomin se vzpostavi takrat, ko ga potrebujemo, skupaj z vsemi psihološkimi procesi racionalizacije (ukrivljanja osebne zgodovine pod zahtevami, težnjami sedanjosti). ›Zgodovinsko‹ vzeto so poleg dogodka tu še čustva, vrednote, interesi in drugi ›moteči‹ elementi. Spomin na nekaj ni le spomin na določen dogodek, ampak je predvsem spomin na subjektivni dogodkovni kontekst. Če poenostavljeno še poenostavim. Če bi iz Ljubljanice deblak potegnil J., bi bil to zgolj ostanek prvotnega čolna z nekaj kovinskimi deli. Če bi iz Ljubljanice deblak potegnil B., bi bil to zgolj ostanek prvotnega čolna z nekaj kovinskimi deli in napravo, ki bi občasno lahko služila kot jambor za priročno jadro. In J. bi trdil, da čoln ni nikdar imel jambora, B. pa, da ga je imel že od vsega začetka. 

V takšnih primerih težko govorimo o laži, o dejstvu kot takem pa tudi ne (pravzaprav se tu pod vprašaj postavlja tudi sam status dejstev, a pustimo to za kdaj drugič). V avtobiografiji pa ta križanec vsekakor zaživi svoje življenje. Mogoče pa je skrivni vir Pavlovega in našega vznemirjena prav ta nevidni, neulovljivi objekt, ki hodi kot laž in je videti kot dejstvo, oglaša pa se z glasom, ki je nekje vmes. Naslov romana Po njihovih besedah bi tako lahko zapisali tudi Po njihovih besedah?.

O avtorju. Goran Potočnik Černe (1972) je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavlja kritike humanističnih del, eseje, intervjuje in druge publicistične zapise. V letih od 2001 do 2008 je bil glavni urednik Založbe Tuma. Med drugim je bil pobudnik in urednik Antologije slovenskih pesnic in monografije Pozabljena polovica, izdane skupaj s SAZU. Leta 2004 je bil med soustanovitelji Festivala … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prav takšno dekle

    Aljaž Krivec

    Temo pričujočega teksta mi je predlagal urednik spletnega medija. Zdelo se mu je primerno in zanimivo, da bi prebral sledeče knjige: Not That Kind of Girl … →

  • Izjemnost pomeni kakovost, ne pomeni pa nujno zabave

    Ana Schnabl

    Pred štirimi leti se je Jeanette Winterson v kolumni za spletno stran Guardiana hudovala nad žirijo ugledne literarne nagrade booker, najvišjim literarnim priznanjem avtorjem Commonwealtha in Irske. Tedanja žirija … →

  • Strašna, strašna knjiga

    Aljoša Harlamov

    Virginia Woolf je menila, da moramo sodobne romane brati zato, ker nas za razliko od branja klasik – ali konec koncev uspešnic, katerih »všečnost« sta … →