Pavel Šrut in Galina Miklínová: Lihožerci

Prevod Peter Kuhar, KUD Sodobnost International

Gaja Kos

Brez začetka ni nadaljevanja – kdo ali kaj so torej naslovni lihožerci? Bitja, ki niso niti živali niti ljudje, pač pa s slednjimi bivajo tesno povezana, v kar jih silijo njihove prehranjevalne navade; v slast jim grejo predvsem leve nogavice, pod nogavice pa gre razumeti tudi otroške žabice, hulahupke, dokolenke in druge sorodne vrste, prisegajo pa na bio in eko, kajti nič jim ne tekne bolj kot naravni bombažni in volneni grižljajčki. V kolikor ste med tistimi, ki nogavicam po domače pravite štumfi, se verjetno sprašujete, zakaj lihožerci niso raje štumfožeri in vprašanje ni do kraja zgrešeno, saj je znano, da se glede terminologije dajejo tudi znanstveniki. Očitno je prevladal termin profesorja Kodravca, ki je proučevanju lihožercev posvetil svoje celotno življenje in imel celo čast odigrati stransko vlogo pri reševalni akciji Tulamorja juniorja, potem ko je ta izginil neznano kam. Prav okoli omenjene iskalne akcije je namreč osrediščen ilustriran roman češkega avtorja Pavla Šruta, ki je z Lihožerci (2008) postal avtor češke mladinske knjige desetletja. Za izvirno in simpatično podobo Šrutovih domišljijskih likov je poskrbela znana češka ilustratorka Galina Miklínová; nekoliko neobičajna je le postavitev celostranskih ilustracij z nekajstranskim zamikom glede na del besedila, na katerega se nanašajo. Ampak nazaj k Tulamorju jr. in dejstvu, da obstaja tudi Tulamor senior oziroma padre alias Veliki šef, mafijski boter, poznan tudi kot Tulamorjev oče, pa tudi oče njegovega brata dvojčka Ramzesa. Na pomoč pri iskanju izginulega Tuleka mu, sicer neradi, ker so se bolj kot ne že upokojili, priskočijo “ostri pobi” s prisrčnimi imeni kakršno je na primer Čango Davitelj, pa tudi prijazni bratranec Tulamorja jr. Hihitek. A ostri pobi obstajajo tudi na drugi strani oziroma pod drugim šefom, ki sliši na še bolj ljubko ime – Kudla Razparač. Kdo bo koga, kako se obnese druženje lihožercev z ljudmi, koga poleg psov in vode lihožerci nikakor ne prenesejo in odgovore na številna druga vpršanja boste dobili v napeti, blago duhoviti knjigi, ki mimogrede spregovori tudi o staranju, zvestobi in ljubezni. Z izvirnikom nisem seznanjena in tudi če bi bila, mi to žal ne bi bilo v prav veliko pomoč, vseeno pa lahko zatrdim, da se Lihožerci v slovenščini dobro berejo.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

    Gaja Kos

    Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

  • Pravica do dobrih knjig

    Gaja Kos

    Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.