O pivu, koncu sveta in sploh vsem

Egon Bondy, Invalidna sorojenca. Prevedla Tatjana Jamnik. Ljubljana, KUD Police Dubove, 2017 (zbirka Solaris).

Špela Sabati

Roman Invalidna sorojenca je drugo v slovenščino prevedeno prozno delo kultnega češkega pisatelja, ki je pisal pod psevdonimom Egon Bondy (čeprav je v delih precej pogosto uporabljal tudi svoje pravo ime, Zbyněk Fišer). Velja za enega izmed bolj znanih in kontroverznih čeških filozofov. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je pripadal vodilnim osebnostim češkega undergrounda, še posebej po tem, ko je njegova besedila odkrila in uglasbila uporniška glasbena skupina The Plastic People of the Universe. Ustvarjal je v času, ko je na Češkoslovaškem vladal totalitarni režim in močna cenzura, kultura pa je bila del medijske propagande. Ukvarjal se je zlasti z ontologijo in ontološka vprašanja vztrajno vključeval v svoja literarna dela. Pogosto je kritično preizpraševal razmerje med posameznikom in družbo, zato so bili njegovi teksti povečini prepovedani. Zaradi obravnavanja distopičnih tematik v znanstvenofantastičnem žanru so družbeno kritični roman Invalidna sorojenca še največkrat primerjali z Orwellovim znamenitim 1984.

Celoten proces nastanka Invalidnih sorojencev, tega najbolj pompoznega Bondyjevega dela, doslej ostaja še ne povsem pojasnjen in precej zapleten. Rokopis romana je datiran v leto 1974 in je bil izvorno naslovljen kot Tekst v prozi C ter tako nakazoval na povezavo z njegovimi drugimi besedili (Tekst v prozi A, Tekst v prozi B in Tekst v prozi D). Nekatera izmed teh pisanj so ohranjena samo v rokopisih in Bondy je klasifikacijsko naslavljanje kasneje opustil. Ohranjen je tudi magnetofonski trak s posnetkom avtorjevega branja odlomka iz romana, iz katerega je mogoče razbrati, kako je omenjeni del teksta zvenel pred vnosom popravkov in lektorskih omemb oz. navodil. Med različnimi verzijami teksta, avtorjevimi lastnimi korekturami rokopisa in magnetofonskimi posnetki obstaja kar nekaj razlik. Izvod, ki ga je prevedla Tatjana Jamnik, je tako rezultat poskusa rekonstrukcije čim bolj avtentične različice izvornega besedila. Prevedena izdaja romana je narejena po prvem povsem popolnem in legalnem natisu, predhodni so bili namreč prepovedani ali cenzurirani. Sprva je bilo mogoče priti v stik z besedilom le preko raznih samizdatskih edicij iz let 1974-1989, delnih izdaj ali pričevanj z branj na literarnih večerih, ki pa so bili zaprtega tipa.

Takoj na začetku romana spoznamo A.-ja in B., ljubimca, ki sta oklicana za bratranca in sestrično. Ni povsem jasno točno v kakšnem sorodstvenem razmerju pravzaprav sta, saj so natančnejši izrazi za sorojence že zdavnaj iz rabe. Zgodba prikazuje moralni in ekološki propad ljudi v prihodnosti. Dogaja se nekje okoli leta 2600 na otoku na območju današnje Češke, ki je obkoljen z umazanimi vodami, polnimi odpadkov vseh prejšnjih generacij. Preko protagonistov kasneje spoznamo še njune prijatelje in preostali del družbe, ki sestoji iz ljudi, ki duhovno propadajo v napornih in dolgočasnih službah, častnikov, »prizadetežev« (tako je poimenovana skupina ljudi, ki skrbi za red, so nekakšni policisti, ki skrbijo, da se vzdržuje socialna ureditev) in upokojenih invalidov.

Invalidi so tisti posamezniki, ki se ukvarjajo predvsem z umetnostjo ali pa so znanstveniki oziroma intelektualci in ki kot taki nimajo nobene vrednosti za družbo. Totalitarna družba zanje nima prostora in zato jih preprosto izloči. To stori s tem, da jim nudi pokojnino (nekakšno socialno podporo, ki je ravno dovolj visoka, da v njih zatre potrebo po aktivnemu uporu) ter jih z njo vred porine izven družbene sfere. Prijatelji A.-ja in B. so invalidi, ki privzemajo imena znanih zgodovinskih oseb (npr. Karel Veliki, Španski Borec, Roi Soleil in tako naprej), kar deluje kot prefinjen način za pomnjenje številčnih likov. Nemogoče je mimo navezav, ko na primer Roi Soleil kakor Sončni kralj pričakuje, da se bo vse vrtelo okoli njega, tako kot planeti krožijo okrog Sonca.

Iz današnjega razumevanja enakopravnosti med spoloma je zanimiva tipično tradicionalna delitev nalog med A.-jem in B. Medtem ko A. na sprehodih razmišlja, piše in debatira z invalidnimi kolegi, je B. upodobljena tako, da veliko več časa nameni temu, da pridno kuha, A.-ju krpa hlače in je predvsem mladostna in ljubko zmedena. Kljub temu pa se verjetno najbolj zdrznemo ob tem, ko ugotovimo, da v letu 2600 invalidi svoje misli še vedno s svinčnikom zapisujejo v blokec.

Seveda Bondy ne more brez pisanja o pivu (in o konoplji). Četudi vse drugo propade, je Urquell večen! Ob pred apokaliptičnem druženju invalidov navadno teče alkohol v potokih – novost je kozarec, ki bi ga danes z veseljem podprlo naravovarstveno gibanje zero waste, saj ga mora uživalec s pijačo popiti in pri tem ne zavlačevati, saj se mu bo sicer v rokah stopil prej kot sladoled. Prava češka pivska kultura zahteva prave krigle! Besedilo je polno takega češkega humorja in tudi do kraja domiselnih drog ne manjka.

Prikaz obupanosti nad prihodnostjo doživi vrhunec v B.-jinem razmišljanju o bodočem otroku in o njegovi usodi. B. je edina in zadnja nosečnica na svetu, ki otroka obdrži tik pred neizogibnim koncem sveta, vendar načrtuje, da ga bo kasneje zastrupila (z namenom, da bi ga zaščitila pred kruto resnico). Vseeno se ob rojstvu hčerke A.-ja in B., ki ga slavijo čisto vsi invalidi, zgodi nekakšna katarza, simbolni prikaz tega, kako zelo je človeku lastno oklepanje upanja vse do konca.

Mnogim filozofskim temam navkljub je roman napisan v preprostem, pogovornem slogu, ki je precej ironiziran. Jezik je namenoma nekoliko okoren in s tem nam ves čas po malem daje vedeti, da naj napisanega ne razumemo preresno, saj v svojem zvenu nosi nekaj rogajočega in ciničnega. Na določenih mestih se zazdi celo, da pisatelj namensko zapisuje nove besedne skovanke, prevajalka pa pušča izvirniku zveste pomanjševalnice (roman je v originalu napisan v češčini, za katero so tako značilne pomanjševalnice in pomanjševalnice pomanjševalnic). Besedilo na nas deluje precej vizualno z opisi zaprašenega ozračja, oteženega premikanja v gosti temi (invalidi nimajo niti luči, temveč petrolejke in sveče!) in iskanja česa oprijemljivega. Na koncu je romanu dodanih še nekaj pesmi, ki so poznejšega nastanka, vendar se vsebinsko vežejo na zgodbo.

Nekaj časa je bil omenjani distopični znanstveno fantastični roman celo prava »biblija« češkega undergrounda, med katere so se prištevali intelektualci in umetniki, katerih dela ali ideje niso bila sprejemljiva za družbo oziroma državo in ki se niso želeli sprijazniti s pasivnim položajem v družbi, temveč ustvariti samostojno, ločeno kulturo, ki bi ustrezala njihovemu okusu, četudi se ne bi skladala z mnenjem večine. Poistovetili so se z izključenostjo romanesknih »invalidov«, ki so v izgnanstvu ustvarili svoj lasten družbeni svet.

Distopična alegorija, ki prikazuje češko ozemlje kot potapljajoč otok tik pred ekološko katastrofo, je polna metaforike in filozofije. Roman je še kako resna ekološka kritika. Slikana je groteskno, ker Bondy ignoriranje okoljevarstva (kakršno se dogaja recimo danes) pripelje do ekstrema, kjer obstaja realna grožnja, da bodo smeti planet in njegove prebivalce preprosto požrle. Prihodnost je opisana v veliki duhovni in ekološki krizi, kjer narava (kot jo poznamo danes) praktično ne obstaja več. Zaradi prevelikih ciljev mesnih industrij in vojn je izumrla tudi večina živalskega sveta, redke primerke živali nezakonito hranijo zgolj znanstveniki v laboratorijih. Ves otok deluje precej neživo, opisi narave so skrčeni na blatne in zasmetene obale, razen zaplate manjšega travnika tu in tam ni najti ničesar drugega. Naslikane so predvsem naraščajoče in smrdljive vode, ki so glavni vir groze in umetniškega izraza.

Obenem avtor preigrava idejo, da se ljudje nočejo voditi sami, ker je to zanje prevelika (politična) odgovornost, kar posledično napeljuje v strašno misel, da bo to vodilo v večno ponavljanje enakih napak ter da se nič ne bo spremenilo, nič zares izboljšalo. Dandanes nas bodo morda še nekoliko bolj kot ob prvotnem izidu nagovorili stavki o popolni avtomatizaciji del in poklicev.

Čeprav roman v jezikovnem smislu ne doseže tistega, zaradi česar bi mu lahko rekli literarna poslastica, pa odpira ogromno večnih človeških vprašanj, tako osebnih kot političnih, ob tem pa nas uspe na določenih mestih celo do kraja nasmejati. Nič ne kliče po udobnem naslanjaču in kokicah bolj, kot prikaz vesoljskega potopa, pri katerem se nekateri posamezniki vsemu tehničnemu napredku navkljub povzpnejo na splav, narejen iz praznih pivskih sodov in se (s tabletko za hitro, nebolečo smrt v žepu) ekstatično prepustijo usodi.

O avtorju. Špela Sabati je obiskovala II. gimnazijo v Mariboru ter študirala sociologijo kulture in primerjalno književnost v Ljubljani in Pragi. Veliko bere in o prebranem rada kaj napiše, trenutno pa se ukvarja z organizacijo dogodkov. Ostaja navdušena nad astronomijo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Življenja brez šablon

    Urška Gabrič

    Najprej si zamislite osti. Kakršne koli, lahko tiste za lovljenje rib. Utegnejo biti konice kopij, bodal, sulic ali bolj vsakdanjih orožij kot so zbadljivke; opazke, ki neutrudno plavajo v glavah in jih izgovarjamo le sami sebi, večinoma le o drugih.