Na Divjem zahodu nič novega

Bernardo Atxaga, Dnevi Nevade. Prevedla Marjeta Drobnič. Ljubljana: Beletrina, 2017 (knjižna zbirka Žepna Beletrina)

Zarja Vršič

Zdi se, da je bila za Bernarda Atxago, ki smo ga Slovenci bolje spoznali kot enega izmed gostujočih avtorjev na letošnji Fabuli, enoletna pisateljska rezidenca v ameriški zvezni državi Nevada precej plodovita. Dnevi Nevade so namreč roman, ki – kako predvidljivo – opisuje prav čas, ki ga je Atxaga z družino preživel v nevadskem mestu Reno.

Avtobiografske podlage, ki se je avtor niti ne trudi preveč zakriti, se torej ne da spregledati. Že res, da »trend« nikakor ni nov, je pa zadnje čase ponovno v ospredju tako pri tujih (naj za začetek ostanem kar pri Fabuli in kot primer navedem še dva druga povabljena pisatelja, Igorja Marojevića in Viktorja Jerofejeva) kot tudi pri slovenskih avtorjih.

Avtobiografske tendence – ki so tudi precej v skladu z verističnim duhom romana – se mi same po sebi zdijo neproblematične, a ob branju Dnevov Nevade sem dobila občutek, da je avtorjeva želja po verodostojnosti in avtentičnosti pripeljana do skrajnosti. Izkaže se, da so pisatelji – kdo bi si mislil – očitno čisto navadni ljudje s povsem povprečnimi problemi. V romanuprotagonista in njegovo družino spremljamo pri vsakdanjih opravkih, v službi, šoli, družabnih srečanjih in občasnih izletih v nevadsko puščavo, Las Vegas ali sosednjo Kalifornijo. Roman obsega slabih petsto strani, pa ne zato, ker bi se družini dogajalo kaj posebno pretresljivega, ampak ker prvoosebni pripovedovalec natančno popiše vsako za razvoj romana še tako nebistveno prigodo, dialog, razmišljanje, sanje ali kaj drugega. Ti opisi so na splošno predolgi, slogovno pusti in za zgodbo največkrat sploh nimajo nobene posebne funkcije. Takole pripovedovalec opisuje potovanje v Las Vegas:

»Danes smo prevozili petsto kilometrov po puščavi, od Rena proti Las Vegasu, in zdaj smo v vasi z imenom Beatty. Temperatura ob dvajset čez pet popoldne je osemindvajset stopinj Celzija. Po besedah motelskega receptorja ni razloga za pritoževanje, še posebno, ko človek pomisli, kako je lahko tu poleti. /…/ Hotel ima dve nadstropji, a prvo je pravzaprav igralnica, z igralnimi avtomati ob straneh in tremi mizami za poker na sredini. Ko smo prišli, je bila polna ljudi. Nekoliko bolj prazna, ko sem se vzpel v sobo. Zdaj sem sam in z okna vidim Ángelo, Izaskun in Saro. Namakajo se v jacuzziju, ki stoji na notranjem dvorišču. To je res majhen bazenček, ravno prav velik, da se vanjo spravijo vse tri hkrati.«

Dnevi Nevade (če upoštevamo tudi že prej omenjeno avtobiografskost) veliko bolj spominjajo na nekakšne dolgočasne dnevniške zapise; celo posamezna poglavja so včasih naslovljena zgolj s krajem in datumom.

Protiutež »nevadski« zgodbi so pripovedovalčevi spomini na rodno Baskijo in ljudi, ki jih je tam poznal. Če Proustu spomin prikliče magdalenica, pomočena v lipov čaj, ga Atxagi karamelizirana rdeča paprika na večerji za zahvalni dan. Ti spomini imajo največkrat obliko vloženih zgodb, ki brez težav funkcionirajo tudi izven konteksta okvirne pripovedi. Spomin na avtističnega bratranca, dandyjevskega prijatelja iz srednje šole, prvo ljubezen in pokojnega očeta zaradi zaokroženosti delujejo kot vložene novele in v nasprotju z osrednjo pripovedjo bralca tudi veliko bolj pritegnejo.

Vsebinski poudarek, ki roman obogati, so pripovedovalčeva premišljevanja o ameriški ideologiji in načinu življenja, ki ju lahko kot neke vrste imigrant precej natančno opazuje. Demitologizacija ameriškega sna in Amerike kot obljubljene dežele sicer ni osrednji motiv, je pa eden zanimivejših. V pripoved je vpeljan nenasilno in diskretno, pojavlja pa se v zvezi z vprašanjem o iraški vojni, predsedniških kampanjah, popularni kulturi ipd. Eden od najbolj prepričljivih delov v romanu je denimo pogreb mladega ameriškega vojaka, umrlega med misijo v Iraku, ki se ga na skrivaj udeleži tudi protagonist. A postavlja se ne na nobeno stran; ne obsoja, temveč zgolj kritično prevprašuje.

Razen nekaj bolj posrečenih momentov v romanu so Dnevi Nevade za branje relativno naporna in dolgočasna knjiga. Spominjajo na goro surovega materiala, ki mu manjka predvsem literarna obdelava, ki bo šele ločila bistveno od nebistvenega. Kljub obilici takih in drugačnih nepomembnih dogodkov ima pri Atxagi bralec ves čas občutek, da se v romanu pravzaprav nič zares ne zgodi; dogodki, o katerih piše, sami po sebi niso pomembni in ne vodijo nikamor. Na Divjem zahodu torej nič novega.

O avtorju. Zarja Vršič (1993) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani magistrirala iz primerjalne književnosti ter francoskega jezika, ampak jo v resnici zanima še veliko drugih stvari. Dela kot literarna kritičarka in prevajalka, včasih pa tudi kaj malega napiše.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Igor Marojević – Mamina roka

    Pavla Hvalič

    Kočljivost tematike se staplja s sproščenim jezikom ali − kot se glasi v romanu velikokrat uporabljena besedna zveza – roka roki. Torej: to drži kot pribito.

  • Viktor Jerofejev: Telo

    Barbara Leban

    Jerofejev, ki se je prostovoljno odpovedal visokemu položaju v skorumpirani družbi, stavi na iskrenost, ne pa tudi na obzirnost.

  • Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

    Vesna Liponik

    V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

Izdelava: Pika vejica