Mozaično o cesarju

John Williams, Avgust. Prevod: Breda Biščak. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018 (zbirka Roman)

Žiga Rus

Slovenska naslovnica Williamsovega romana, ki Avgustovo podobo sestavi iz različnih izsekov njegovih kiparskih upodobitev – ali vsaj iz različnih pogledov na en sam kip – je vizualno kar dobro zadela Williamsove pripovedne odločitve. Vse do zadnje, tretje knjige, namreč Avgusta nikoli ne spoznamo skozi junakovo prvoosebno perspektivo. Namesto tega se nam lik in zgodba razkrivata z mnogih zornih kotov, pa ne le to, tudi skozi različna besedila, ki imajo (vsaj v smislu resničnih zgledov za njihove literarne simulacije) različne namene in so posledično napisana v različnih registrih. Cesarja in njegovega življenja se spominjajo mnogi njegovi prijatelji; hkrati se o Avgustu v pismih menijo tudi mnogi njegovi protivniki in sopotniki. Spomini in pisma se nato v romanu prepletejo še z zapisniki senata, vojaškimi ukazi, dnevniki, zgodovinskimi zapisi, zbadljivimi rimskimi pesmimi, vladarskimi navodili ministrom in vojskovodjem ter s še čim.

Po drugi strani naslovnica dobro zadene roman tudi v tem, da se celo iz tega obilja perspektiv in diskurzov izvije razmeroma enotna, laskava slika Avgusta. Zdi se, da Williams kljub izbiri mnogoglasnega pristopa – in čeprav si nekateri glasovi gotovo nasprotujejo – ni imel ciljev, ki se nam zdijo dandanes ob taki pripovedni tehniki že skoraj samoumevni. Iz vse te prepletene štrene pripovedi namreč nikoli v dovolj veliki meri ne vznikne kakšno metanarativno namigovanje, da je lik cesarja – tako kot tudi vsakršna resnica – nespoznaven in da je vse pač le nekogaršnja pripoved in osebno videnje. Cicero sicer lahko Avgusta proglasi za »fanteta, in to dokaj nespametnega« in Mark Antonij lahko o njem v enem izmed pisem govori kot o »tistem bledoličnem pankrtu Oktavijanu«, a ob obilici drugih glasov, ki se prevesijo v pretežno odobravajoč portret lika, sta nespametna fanteta navsezadnje le onadva. In čeprav ima Williamsov Avgust tudi človeške poteze – niti približno se ne drži puritanskih poročnih zakonov, ki jih je sam zapovedal, poleg tega se marsikdaj poloti drakonskih ukrepov, od čistk z usmrtitvami do mešetarjenja z ženami, sestrami in nečakinjami – je končna bilanca jasna: summa summarum roman vendarle »zatrdi«, da je šlo za pokončnega, vrlega vladarja, zaslužnega za veličasten in stabilen imperij, ki ga je uspela dokončno uničiti šele cela veriga prihodnjih manjsposobnežev. Na več mestih je sicer načeta tema spomina in njegove nezanesljivosti – v pozni starosti se cesar denimo spominja, kako je ob vesti, da je umrl Cezar, naglas zakričal, medtem ko nam dnevnik prijatelja in soborca Kvinta Salvidiena Rufa že na začetku romana pove, da je bil ob novici popolnoma tiho – a ni videti, da bi pri tem šlo za metodično spodjedanje samega pojma resnice, temveč bolj za razmišljanje o čedalje krhkejših miselnih aparatih, ki se do te resnice vse težje dokopljejo ter se pri tem večkrat spotikajo in kam zatavajo.

Pripovedna odločitev za precej živopisno večglasje torej ni najbolj zanimiva plat romana. Z vsebinskega vidika je denimo bolj zanimivo to, da se roman, ki bi se po tradicionalnih pričakovanjih lahko skoraj povsem usmeril v lik cesarja in v njegove večinoma moške nasprotnike, precej posveča ženskim likom. S temi se – z izjemo Kleopatre – brez posebnih zadržkov politično kupčuje. Avgustova sestra Oktavija se denimo s prvim možem poroči zaradi sprave med nasprotniki Julija Cezarja; ko umre prvi mož umre, je – zopet zaradi političnega zavezništva – dana v zamož Marku Antoniju. S tremi možmi, bolj ali manj formalno, se mora poročiti tudi Avgustova hči Julija. Po cesarjevih načrtih se izvajajo celo prave poročne rošade, s hkratnimi ločitvami in porokami. Junakinje to bolj ali manj pasivno prenašajo, čeprav jim ti manevri najpogosteje ne vzbujajo zadovoljstva; kot se v pismu bratu precej prostodušno izrazi Oktavija, je poroka obvezno suženjstvo, ki žensko postavi v manj svoboden položaj kot najnižjega sužnja. Obenem uspe ravno Juliji to navidezno nemoč Rimljank tudi presegati: tako kot institucije zakona (ki služi predvsem ali celo zgolj kot simbol zavezništev ali družinskih povezav) ne upoštevajo moški, si lahko tudi vsaj ena od Rimljank za kuliso svojih treh zakonov privošči podobno svobodne osebne izbire – seveda z nujnim dostavkom, da gre vendarle za samo cesarjevo hčer, ki je resda vsem najbolj na očeh, a pri svojih dejanjih uživa tudi cesarjevo zaščito.

»Avgust« je torej delo s pripovedno taktiko, ki je zanimiva, a ne prelomna. Ne glede na to gre za vešče spisan zgodovinski roman, ki v prvem delu razkriva vijugav vzpon na oblast in kombinatoriko zavezništev ter vojaških strategij, ki jo mora mladi pretendent obvladati; v drugem vsakdanjik vladarja, ki se mora še vedno bojevati proti notranjim zarotnikom ter vpadom zunanjih plemen, in hkrati vsakdanjost zgodovinske prestolnice, ki v junakih, tako kot današnja velika mesta, vzbuja tako fascinacijo kot odpor in nelagodje; nazadnje pa nas čaka še osebna izpoved ostarelega vladarja – utrujenega, pretežno brezbožnega, a ne ciničnega – ki z mešanico resignacije in hkrati zadovoljstva zre na svoje preteklo delo in precej težke odločitve. »Rim bo propadel,« zadovoljno razmišlja ob tem, »nič zato. (…) [b]arbar bo postal del Rima, katerega bo osvojil; latinski jezik bo zgladil njegovo odsekano govorico; pogled na vse, kar bo uničil, se mu bo vtisnil v spomin …«

In nekoč bo barbar celo izumil novo formo, da bo lahko v njej pisal (tudi) o Rimu. V zvezi s tem je v romanu vendarle mogoče najti vsaj kakšen pomežik metanarativnim sladokuscem. »Toliko je neizrečenega,« zastoka Nikolaj iz Damaska v svojem pismu Strabonu iz Amazeje. »Mika me reči, da oblika, s katero bi ubesedil, kar imam povedati, še ni izumljena.« In da jo bo nekdo tako obvladal, si zadovoljno zamrmra Williams, bo treba kar lepo počakati name …

O avtorju. Žiga Rus se ukvarja z literarno kritiko, lekturo in občasnim sodelovanjem v žirijah. Je predstavnik t. i. »skope« šole pisanja osebnih predstavitev.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Oda Orientu

    Urška Gabrič

    Francoski literati so se proti Vzhodu začeli obračati že pred par stoletji. Premamile so jih izmišljene pravljice ter komaj predstavljiva resničnost.

  • Čudno čudni privilegiji

    Kaja Blazinšek

    Ameriške sanje so doma v ogromni hiši s tremi spalnicami, dvema kopalnicama in neskončnimi hodniki, v vikendu v Hamptonih ter v večjem apartmaju kakšnega elitnega letovišča na Floridi. Nekako tako gre nauk novega romana mladega švicarskega pisatelja Joëla Dickerja.

  • »Enjoy the trip«

    Ana Geršak

    Sedma funkcija jezika je neobvezujoče, kratkočasno branje. Važno, da na koncu vedno zmaga Umberto Eco.

Izdelava: Pika vejica