Moj ali tvoj Kosovel?

Srečko Kosovel – čudež brez negativnega totala. Ljubljana: Trubarjeva hiša literature, 26. 3. 2014.

Gabriela Babnik

Po razpravi, ki se je odvila v Trubarjevi hiši literature z naslovom Srečko Kosovel – čudež brez totala, bi bilo najbolj smiselno iti na kavo. In tako prežvečiti/razredčiti neprijetnost, ki jo je insceniral Aleš Berger nasproti urednici Zbranih pesmiSrečka KosovelaNeži Zajc. Nabor povabljenih gostov – Katja Perat, Aleš Berger, Igor Grdina, Neža Zajc in moderator Andrej Koritnik je bil sicer dovolj mnogoter, da je obljubljal uravnoteženo debato, toda ker se je od samega začetka čutilo, da je Neža Zajc v defenzivni poziciji, v kateri ji Grdina zgolj asistira, Katja Perat pa s svojimi zdravorazumskimi pripombami ni mogla obrzdati recimo že kar zlonamerno razpoloženega Bergerja, je bilo čelno trčenje neizogibno. 

Medtem ko je Neža Zajc navedla nekaj karakteristik knjige Zbrane pesmi Srečka Kosovela, ki jo je uredila, namreč da se ji je po branju rokopisov izjasnilo, da so Kosovelove pesmi treh vrst, torej osebne (in ne osebno-izpovedne, kot je veljalo do sedaj), poetološke in družbeno-konstruktivistične, in da je na ta način tudi zasnovala knjigo, je Grdina na primer trdil, da je Kosovela nemogoče urediti in da vsaka uredniška odločitev prinaša določeno samovoljo. Zbrane pesmi po njegovem torej še niso zbrano delo, so le osnova za prihodnjo bolj literarno-teoretsko zasnovano izdajo.

Neža Zajc, ki je dejansko odgovarjala na zastavljena vprašanja, nekateri izmed sogovornikov pa so ji pri tem vseeno zamerili, da tokratne edicije Kosovelovih pesmi ni kontekstualizirala in se navezala na prejšnje izdaje Kosovelove poezije, je določeno samovoljo pri izboru pesmi priznala: »Če bi bila bolj radikalna,« je dejala, »bi se odločila za še bolj poenostavljeno ločevanje: za pesmi, ki so izpisane v tradicionalni obliki in za tiste, ki od te oblike odstopajo.« Starejša sogovornika sta zastrigla z ušesi, ko je omenila, da je bila tokratna izdaja Kosovela zamišljena brez znanstvenega aparata, in da je morda celo znanstveno kritična, predvsem pa, da je namenjena branju.

Da je vsaka knjiga o Kosovelu herkulski podvig, kot je trdil Grdina, se je izkazalo tudi pri navajanju urednice, in sicer da v tokratni izdaji in kljub neberljivosti rokopisov, »ni prilagodila nobene pesmi, ne oziraje se na bralca. To so popolni prepisi, z dodanimi ločili. Besede, ki so neberljive, so označene z zvezdico,« je pokomentirala Neža Zajc. Toda hip za tem je Berger pikolovsko iztrebil tri primere, na osnovi katerih je mogoče prejšnjo trditev urednice o doslednosti postaviti na laž, kot je dejal. »Na eni strani ste imeli Kosovelov rokopis in na drugi Ocvirkovo redakcijo, vendar niste komentirali ne enega ne drugega,« je zajedljivo vrtal nekdanji urednik pri Mladinski knjigi.

Čeprav se je bilo zlahka strinjati s komentarjem Katje Perat, namreč da nam črkobralski moment, ki se je zgodil v Trubarjevi hiši literature, ni v ponos, se je po drugi strani vendarle izkazalo, da se slovenski literati, uredniki, nekdanji uredniki in porfesorji – kakor perilo, obešeno čez piransko ulico – lovijo v prepišnosti. Na eni strani so tisti, ki branijo literarno-teoretske okope, in trdijo, da natančnost nikoli ni odveč ter da morajo literarni zgodovinarji bralcem najprej omogočiti primeren razgled, na drugi pa oni, ki razmišljajo o »povprečnem bralcu« in doslednosti, če ne celo dostopnosti za vse (razmejitev v praksi, kot se je izkazalo, vendarle ni tako vsemogočna).

Toda da je Kosovelov duh, ki je sicer živel tako kratko življenje, pa je kljub temu izzval bolj in manj razveseljujoče interpretacije, vnovič ušel iz steklenice, se je izkazalo tudi iz izjav Igorja Grdine. Ta je nekaj časa zagovarjal misel, da je potrebno pri izdajanju klasikov pokazati več razumevanja, toda pod črto je zavzel stališče, da pikolovstvo vendarle ni odveč. Ne glede na to, ali je Neža Zajc priznala, da je v procesu uredniškega dela prišlo do nedoslednosti ali ne, in ali je imela možnost pisanja opomb ali ne, se je pod tematsko razklanostjo slovenske literarne scene pokazala še druga, recimo generacijska rana; bolj kot o Kosovelu smo na omenjeni okrogli mizi še enkrat govorili o sebi in bolj ko se je klišejsko poudarjalo, da je Kosovel mnogoter in neulovljiv, bolj se je nadenj razpenjalo mrežo in se ga s krili vred pribijalo na okrasno deščico.

O avtorju. Avtorica treh romanov (Koža iz bombaža 2007; V visoki travi 2009; Sušna doba 2012). Magistrirala iz modernega nigerijskega romana na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sicer pa tudi literarna kritičarka in občasna obiskovalka Afrike.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • slavc žakelj says:

    Tli, tli,
    ko strokovni svet na Kras prihrumi.
    Zobno ščetko
    iz kraškega dračja naredi.
    Z njo po tazadnji se gladi.
    Ni poti,ni poti,
    torej krepko zadoni:
    I,A! I,A! I,A! I,A!

    P:S:: Najbolje, da ga tiskate na toaletni papir (z opombami). V odlični knjigi (SKALPEL KAOSA), ki jo je napisal Tin Ujević, tako nekako pove: “Kosovel ni umrl mlad, ker je bil pesnik, temveč je postal pesnik, ker je vedel, da bo umrl mlad.” Očitno nekaterim brezsramnost kaplja na pretek in v vsakem jajcu najdejo dlako. Malce cinično, je že vedel, da jo mora čimprej podurhati na ono stran, ti sirota! Celo zajec okrog mrtvega volka s svojim kurcem opleta, da nastane grenka omleta. Amen. I,A!

  • aleš berger says:

    Spoštovana Gabriela Babnik,
    pritikate mi “zlonamernost”, “pikolovstvo”, “zajedljivost”. Zakaj? Ker sem želel od urednice, ki zatrjuje, da so vse pesmi prepisane po izvirniku, izvedeti, kako da so (vsaj) v dveh upoštevani “popravki”, ki si jih je bil dovolil Anton Ocvirk. Urednica, kot se spomnite, tega ni pojasnila, češ da se ne spomni. Ostaja torej dvom o korektnosti njenih izjav ali pa sum o morebitnih posegih založbe. Pozdrav, Aleš Berger

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako sem skoraj obupal nad slovensko kritiko

    Tibor Hrs Pandur

    Mojca Pišek piše v Literaturi 276 (junij 2014, letnik XXVI) o času, ko se je odrekla slovenski poeziji: »Zdelo se mi je, da ne glede … →

  • Perspektive novih revij v dialogu s sodobnostjo

    Andraž Jež

    Preden si pobliže ogledamo bogato revijalno bero na področju literature in literarne vede na Slovenskem, ne bo narobe, če na grobo začrtamo idejno platformo splošnega … →

  • Kalvarija povzpetništva

    Domen Slovinič

    Vsake toliko se zgodi, da te kot literarnega kritika in bralca poezije neka izdaja popolnoma preseneti – v pozitivnem smislu sicer redkeje kot v negativnem, a vseeno je faktor … →