Lepo in preprav

Ana Svetel, Lepo in prav. Ljubljana: LUD Literatura, 2015. (Prišleki)

Tanja Petrič

V pesniškem prvencu Ane Svetel se zdi vse »lepo in prav«. Vsaj v tehničnem smislu. Verz stoji, subjektka (pogosto množinsko pokolektivljena kot glas ljudstva) pa živi – občuduje lepoto in spoštuje načelo pravilnosti. V uvodni pesmi, v kateri naslov sugerira spodnji, žabji pogled na svet, ki se majhnemu človeku kaže kot velika možnost, zakoliči večino tem, ki jih obravnavajo kasnejše pesmi. Z zaključnim stejtmentom, »[d]a smo že od začetka samo možnost«, pa ubere ne nazadnje tudi ton zbirke, ki je vse prej kot optimistično lahkoten. 

Branje poezije Ane Svetel je najprej sprehod skozi postaje mlade pesnice/študentke, ki se sooča z vsemi tegobami in lepotami najemniških stanovanj, bežnih in intenzivnejših vezi s soljudmi, ljubimci, družino, prijatelji in glasbo, čemur v slogu modernega intelektualističnega kozmopolitizma nujno sledi daljši pobeg v tujino, v kateri pa jo, kot bumerang, zadenejo samopodoba, otroštvo in dom, kajti »[v]saka tujina postane v nekem trenutku domača / in vsako odhajanje se enkrat pretopi v obstajanje«.

Kljub vdoru vsakdanjosti so pesmi ambicioznejše od svojega subjekta, upesnjevati hočejo splošno človekovo bivanjsko izkušnjo in njegovo umeščenost v čas, podajajo sliko sodobne družbe, se sprašujejo po odgovornosti (ne nazadnje tudi zgodovinski) in poskušajo meriti svet s starčevsko modrostjo. Tudi kadar nočejo spregovoriti o Auschwitzu, Lampedusi ali veliki zgodovini zločinov in umiranja, govorijo prav o tem, na simulirano nevpadljiv, harmoničen način. Ko v poeziji naletim na takšna mesta, se sama sprašujem, ali obstaja »pravilni« način upesnjevanja obče znanih, s tem pa že posimboljenih humanističnih katastrof, ki ne bi zvenel populistično, izrabljeno ali celo mimobežno in všečno. Seveda, spričo vsega, kar je že bilo napisano v literaturi, in, ne nazadnje, tudi po Katji Perat, ki mladim pesnikom in pesnicam pogosto velja za referenco. Kot da je slednja, povsem nehote, pleča svojih pesniških občudovalcev otovorila s težko nalogo, ki zapoveduje izrekanje o družbenem na »vzvišen«, »veličasten« in »nežen« način, kar že postaja epigonsko tudi po besedišču. Skratka, tudi če lahko v pričujočih pesmih bolj ali manj uspešno podoživim in odkupim osebnoizpovedno plat, se mi zdi družbena toliko bolj tuja in hladna, čeprav navrže pojme, ob katerih bi moral slehernega človeka spreleteti srh. Prav zato se mi pesmi zdijo najpristnejše v verzih, ki govorijo o glasbi oziroma postajajo glasba, »kjer zven, ki je resničnejši od človeškega glasu« skorajda prevzame mesto govorke. Najmočnejši adut zbirke je njena zvočna podoba, premišljeno skonstruirana dinamika verza, ki spominja na nežno, a vendarle po tempu spreminjajoče se drsenje po klavirskih tipkah.

V hierarhiji knjižnice prvencev, ki jo hrani moj selektivni spomin, bi rekla, da bi jo izbrskala nekje iz sredine, iz družbe prvencev Karla Hmeljaka ali Gašperja Torkarja. Gre za poezijo, ki ji je, razen že izraženih zadržkov, težko kaj očitati – nikjer ni generalno usekala mimo, pa vendar ne zareže kot »sekira, ki razbije zamrznjeno morje v nas«. Ali enostavneje, bolj osebno in povsem nekritiško (kar si v primeru poezije vendarle laže dopustim kot pri prozi): ne dotakne se me dovolj intenzivno, vsaj ne toliko, da bi si zmogla zapomniti kakšen verz.

O avtorju. Tanja Petrič je rojena v Mariboru. Literarna kritičarka, prevajalka, urednica, esejistka, kulturna novinarka in asistentka za književnosti v nemškem jeziku. Študentka podiplomskega doktorskega študija nemške književnosti in literarne vede na Dunaju. Piše kritike, prispevke in strokovne članke za domače in tuje revije in časopise s področja kulture in literarne vede. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V gozdu poetičnih pojavov

    Silvija Žnidar

    “Pojavi” so gledano v celoti suverena, premišljeno komponirana pesniška zbirka. Pesmi delujejo kot izpiljeni sestavi, pri čemer je vsaka kitica dejansko kot soba (stanca), ki vsebuje svoj pomen.

  • Deljenje resničnosti

    Diana Pungeršič

    “Robovi” se pokažejo in v vsej svoji (socialni, časovni, družbeni, kulturni, zgodovinski, jezikovni, intimni …) mnogoličnosti izrišejo šele postopoma, a zbirko kot celoto vendarle narekuje zavest o skrajnem robu – kjer/ko se ni več mogoče izogniti vprašanju življenja in smrti.

  • Romar po sublunarnem svetu

    Miha Marek

    Iršič v Človeku pod luno z več vidikov reproducira Poezijo za avtomehanike, z drugih pa jo nadgradi in poglobi. Najopaznejša kontinuiteta je formalna. Iršič ostaja pri prepoznavnem stihijskem svobodnem verzu: vse pesmi tečejo neprekinjeno, brez delitve na odstavke; a vendar se praviloma dovolj jasno členijo na motivne razdelke.

Izdelava: Pika vejica