Ko neizrekljivo ostane na površini

Maja Vidmar, Minute prednosti. Ljubljana: LUD Literatura, 2015. (Prišleki)

Domen Slovinič

Veliko je ustvarjalcev, ki se s svojo poetiko dotikajo eksistencialnih tematik, s poudarkom na zaobjemanju kompleksnosti srečevanja moških ter ženskih principov, dinamik med obema (s)poloma, psiholoških vidikov v takšnih ali drugačnih občečloveških odnosih. Veliko ljudi o tem piše, a se v tematike tega tipa ne poglobi zares, kar rezultira v generičnosti tovrstne poezije. Maja Vidmar je izjema na slovenski literarni sceni, saj se že tja od (davnega?) leta 1984, ko je izšel njen prvenec Razdalje telesa, ukvarja s prepletanjem življenskih, intimnih zgodb v pesniških oblikah, ki pričajo o tistih neizrekljivih resnicah, o katerih redkokateri avtor pove kaj več kot tisto, kar se od teh oblik pričakuje. Letos je izšla njena osma zbirka Minute prednosti, ki pa se od nekaterih vrhuncev pesničinega ustvarjanja (v mislih imam predvsem zbirki Prisotnost in Sobe) rahlo oddaljuje.

Kot je za Vidmarjevo značilno, imamo tudi tokrat opravka z natančno strukturirano pesniško zbirko, ki sicer sama po sebi ni razdeljena na sklope (kot v drugih knjigah), vendar se v tej konceptualni enotnosti lahko zlahka razbere določene razmejitve. Najbolj osnovna se zdi delitev na »zunanji« in »notranji«, ki zaobjemata približno polovico knjige vsaka – pri prvi je poudarek na zunanjem svetu, ki skozi metaforo živali (Rak samotar, Škorpijon, Srnjaček, Sinička, Polž …) predstavlja direktno zrcalno sliko govorčevega psihološkega stanja, počutja, občutka pripadnosti ali odpadnosti z neko določeno živalsko karakteristiko.  Po nekaj (samo)ironičnih pesmih, pri kateri izstopa Pesem o zadrgi, se s pesmijo Na poti šele začne tisto bistveno raziskovanje notranjega sveta, ki prinaša eksistencialne refleksije in v samo narativo prinaša samoizpraševalne elemente, ki so v avtoričini poetiki vedno v prvem planu. Tu se subjekt sreča z lastnimi strahovi, tudi v konkretnih oblikah, ki jih poimenuje po neki določeni značajski lastnosti (Žalostni, Skrbeči, Cinični, Pametni, Prestrašeni, Previdni, Neverječi, Ta, ki sodi), v bistvu pa ponazarjajo različne psihološke vidike tega istega subjekta, ki se aktivirajo v določenih ključnih momentih, izjema je morda le Veliki preganjalec, čas do smrti, ki govorki ne da »niti minute prednosti«. Psihološko noto poudarijo tudi pesmi, ki so direktno poimenovane po čustvih (Strah, Tesnoba, Sram, Gnev …) in pa seveda sklepni sklop pesmi pod skupnim naslovom (Kdo si?), v katerih se pesniški glas popolnoma pogrezne v čisti notranji monolog, katerega vrhunec predstavlja ena od dekonstruiranih misli: »Kdo si? /Vprašanje je, / kdo nočem / biti.«. 

Čeprav je knjiga dobro premišljena in konceptualno obarvana, pa se ob primerjavi nekaterih prejšnjih pesniških zbirk zdi, da je tokrat pesnica na goli pesniški ravni precej šibkejša ali, bolje rečeno, konvencionalnejša, manj drzna in bolj mlačna kot ponavadi. V bistvu se je ta preobrat k preprostejšemu jeziku in k bolj direktnemu pristopu pri nizanju pesniških podob začel že z prejšnjo zbirko Kako se zaljubiš, pričujoča zbirka pa takšno metodiko nadaljuje. Resda so pesmi ritemsko precej bolj »umirjene«, tako rekoč meditativne narave, hkrati pa tudi bolj medle, tisto neizrekljivo pa ostane neizrečeno, oziroma preproščeno; tisto neizrekljivo ostane na površini. Zbirka še vedno tvori neko skupno nit, a pri poeziji gre pač tudi za to, kako je nekaj izrečeno, ne pa zgolj za to, kaj je izrečeno. Nekateri bistveni elementi poezije Maje Vidmar se tule porazgubijo – če smo bili pri njeni poetiki vajeni kompleksnejših povezav med erosom in tanatrosom, v kombinaciji z izvirno ubeseditvijo osnovnih človeških eksistencialnih vprašanj, lahko v Minutah prednosti zaznamo zgolj še medlo senco slednjega, ravno zaradi drugačnega, bolj konvencionalnega pristopa k ubeseditvi teh vprašanj. Odsotnost soočanja med moškim/ženskim principom, ki je učinkovito orisan v zbirki Prisotnost in eksistencialno/psihološko tematiziran v zbirki Sobe, je tukaj sicer občutna, čeprav je jasno, da je zbirka specifično osredotočena na »samost« pesniškega subjekta, ki se ga zunanji faktorji dotaknejo le, v kolikor so v navezavi s tem, kar je njena trenutna domena, torej raziskovanje lastne smrtnosti, časovnosti. Pa vendar bi lahko rekli, da je takšnih pesniških zbirk že veliko in v tem oziru niso Minute prednosti noben odmik od utečenih stalnic slovenske poezije zadnjih nekaj let.

Zbirke Maje Vidmar so zgodbe, intimni dnevniki, orisi življenskih obdobij, ki se začnejo s turbolenco mladostnih erotičnih doživetij in stopnjujejo v samorefleksijo zrelih let. Zdi se, da je v novi zbirki poudarek na zaključevanju s preteklostjo, v pogledih čez rame in v dirki za minutažo med časom in življenjem, ki rojeva tesnobo. Z bolj definirano pesniško artikulacijo bi lahko to bila ena boljših letošnjih izdaj, tako pa bo očitno ostala bolj ali manj prezrta.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Iz cikla Otrok iz zbirke Pojavi

    Maja Vidmar

    Ni prostora zame v mrtvem telesu strahu

  • Romar po sublunarnem svetu

    Miha Marek

    Iršič v Človeku pod luno z več vidikov reproducira Poezijo za avtomehanike, z drugih pa jo nadgradi in poglobi. Najopaznejša kontinuiteta je formalna. Iršič ostaja pri prepoznavnem stihijskem svobodnem verzu: vse pesmi tečejo neprekinjeno, brez delitve na odstavke; a vendar se praviloma dovolj jasno členijo na motivne razdelke.

  • Iz zbirke Točke izginjanja

    Lucija Stupica

    Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje.

Izdelava: Pika vejica