Knjiga o nas samih

Razmišjanja ob knjigi Na begu Boštjana Videmška

Irena Jakopanec

Medtem ko je Boštjan Videmšek preživel več kot desetletje pritajeno smukajoč se na izvornih področjih migrantskih tokov, sem ga jaz v deželi polnočnega sonca, Norveški – torej v njihovi »sprejemnici«. Življenje v multikulturni družbi (samo v Oslu nas je po zadnjih statističnih podatkih 30 % priseljencev) ni brez izzivov, toda prednosti je vsekakor več. Tako se vsaj zdi iz mojega udobnega stališča visokoizobražene imigrantke s službo, belke iz Evrope, ki ne moleduje za trohico sočutja in začasno življenje v kakšnem zabojniku oziroma oluščeni, dotrajani opuščeni bolnišnici.

Najini geografski izhodišči sta torej diametralno nasprotni. Razen tega se v vprašanju na stežaj odprtih vrat v Evropo (kjerkoli že to res je) in popolni odstranitvi meja opredeljujem kot skeptik. Na Norveškem kljub razmeroma mirnemu sožitju domačinov in priseljencev občasno zaradi priseljevanja vznikajo bolj razvnete debate, denimo zaradi napadov s posilstvi, ki se jih da interpretirati za priseljevanje ali pa proti njemu, kakorkoli že upognete statistične podatke. Debatira se o šolah, v katerih primanjkuje norveških učencev, in o tem, da je znanje norveščine med prvošolci, ki naj bi sledili pouku v njej, porazno. Razpravlja se o getoiziranju določenih predelov Osla, iz katerih se premožnejši izeljujejo – tako kot New York ima tudi Oslo svoj Vzhod in Zahod, med njima pa, statistično gledano, ne žubori le reka Akerselva, pač pa ob tej vodni ločnici na stežaj zazija tudi večletna razlika v pričakovani življenjski dobi prebivalca ter obenem precejšen skok v ceni stanovanjskega kvadratnega metra.

A še bolj kot do na stežaj odprtih meja sem skeptična do zidov, žic, mlačnih odzivov do življenjskih tragedij in zanikanja potreb zagotavljanja človeškega dostojanstva. Do tega, da ne dajemo niti drobtinic priviligiranih kosov svoje pogače. Da ne dajemo dovolj, je hujše od tega, da vrat sploh ne odpremo. Begunsko vprašanje se, hočeš nočeš, tiče nas vseh. Razen tistih, ki nočejo videti. Zato Videmškova knjiga nam v varnih, oblazinjenih foteljih Evrope s svojimi intimnimi begunskimi zgodbami osvetli nekaj nejasnosti, nagovori naša nerazumevanja in morda strahove – veliko bolj zrelo in umirjeno kot bi nemara bilo pričakovati od morda pretresenega novinarja, pred katerim so se dnevno odvijale bridke birokratske krivičnosti nepomembnih in podpomembnih bitij v stiski.

Boljši smo lahko le, ko spoznamo, kakšni smo. Vsled napovedim, da se migrantski tokovi proti Evropi še desetletja ne bodo ustavili, je Na begu eno najpomembnejših pričevanj 21. stoletja. Na begu namreč ni nasilna knjiga ideološkega spreobračanja, temveč skoraj objektivni vtis Pričevalca. Ta knjiga ni polna jokajočega pritoževanja in obtoževanja. Niti ni anarhistični poziv k odprtju mej. Skozi številne, popolnoma različne osebne zgodbe Videmšek portretira upanje najbolj ranjenih in ponižanih ljudi, najbolj ranljivih in najbolj nemočnih – številna njihova pričakovanja o tem, da v Evropi »dežujejo stanovanja in službe«, so seveda utopična, morda temelječa na njihovem čudežnem preživetju vojne. In ta dogodek naključnega, nerazumljivega preživetja te ali one grozote, ki ga ima za sabo veliko beguncev, je podivjani, razbohoteni vrt osupljivega idealiziranja, kratkomalo vir pravljičnih fabul, ki jih Evropa ni sposobna uresničiti. Ne glede na naš odziv na begunsko krizo, ki ni le slab, obsojanja vreden in nefunkcionalen – Videmšek v odgovor ponuja nekatere obetajoče in humane prakse, ki so se na terenu izkazale za učinkovite –, so begunci na poti k bridkim razočaranjem.

Aroganco tistih, ki jih tema ne zanima, bo realnost slej ko prej dohitela in jih preizkusila. Dolžnost naših sitih in varnih življenj je spoznati ljudi, ki so za nas Drugi, in natančno preučiti naše lastne izgovore za zaslužnost uživanja evropskega okolja, ki ga imamo za tako samoumevnega. Varnosti. Hrane. Strehe nad glavo. Službe. Jasno je, da to ni knjiga »o njih«, marveč o naših temeljnih družbenih vrednotah. Splet naključij je pripomogel, da smo bili rojeni v to ali ono evropsko državo, z več ali manj belo kožo, s precej možnostmi, da se v življenju izobražujemo, uresničujemo – ter tudi možnostmi, da pomagamo. Zdi se, da težava ni toliko sovraštvo ali nestrpnost, pač pa večinsko odvračanje pogleda. Otopelost. Naveličanost. Ne, da vas humanitarno-kritični, v srce zarezujoči prizori ne ganejo. Ne, da nanje kdaj pa kdaj ne pomislite. Videmšek vas bo seveda izzval iz te sočutne pasivnosti: morda je vendarle čas, da si priznamo, da je poplava beguncev v zadnjih nekaj letih tudi posledica evropske politike. Krivda pa bi pri Slovencih vsekakor morala vžgati. Razen če po cankarjansko odmikamo oči in odslavljamo resnico, kot da bi bila nadležna muha nad polno mizo klobas.

Razumeti moramo, da pasivno deljenje in histeriziranje na socialnih medijih ni nobeno učinkovito in konkretno dejanje, kot si v samozadoščenju radi domišljamo. Da virtualni svetovi beguncem komaj kaj pomagajo. Razumeti moramo, da multikulturna družba ni tako velika grožnja, kot to poudarjajo naraščajoče sile vzhodnoevropskih neonacističnih skupin. Veliko evropskih držav živi v sožitju s priseljenci, v kulturah, ki so obogatene z drugimi, v mnoštvu mnenj, barv kože, jezikov in vidikov. O tem miru se redko poroča, saj to ni novinarsko zanimivo. Mediji, nasprotno, poročajo o nemirih v Malmu, pariških predmestjih in nasilju v Kölnu. Ta sporočila se zlahka prikrojijo v posplošitve. In tudi če smo dovolj razumni, da ne delamo prenagljenih zaključkov, nosimo nekje v drobovju ta izdajalski, hinavski strah, ki upravičuje, da problemu beguncev zlahka obrnemo hrbet: ali nas ne najeda v ozadju to glodajoče, zlovešče dejstvo, da Evropa nima ne prostih stanovanj ne služb, ki si jih ti, ki bežijo pred najhujšim nasiljem, zaslužijo? In da je preprosto laže graditi ograje kot razmisliti in rešiti uganko, kako pristopiti na pomoč ljudem v stiski s primernim dostojanstvom? Ne le z brezplačnimi deodoranti in razjedenimi plesnivimi stavbami z nedelujočimi stranišči na posebnih lokacijah mest, v katerih ljudje postajajo »oni«, »drugi«. Ne »mi«. Pač pa z mirom, zavetjem, hrano in smiselno vključitvijo v družbo tukaj, pri nas, dokler bodo to zavetje potrebovali. Kdaj je postalo »dobrodošli v Evropi« nekaj najbolj ironičnega, kar je mogoče izreči?

Morda je ravno življenjsko nevarna pot tudi del tega kataleptičnega, romarskega procesa proti niču in izvor podivjanih utopij. Toda vsaj del teh bodočih razočaranj bi jim lahko bil prihranjen – če bi bili mi, Evropejci, v skupnem seštevku malo drugačni. Če bi manj potvarjali dejstva. Če bi se manj bali. Če bi delili košček svoje pogače – človekoljubno in dobrodušno, z razumevanjem in sočutjem. Predvsem pa – malo bolj koordinirano in širokosrčno. Namesto tega kaže begunski eksodus na zanimiv pojav razpada Evrope, ne le moralnega, pač pa tudi fizičnega in političnega. Problem smo namreč nedavno »prodali« Turčiji, ki naj ga reši v imenu EU. Oziroma, če se izrazim pravilno – smo ga outsourceali. Seveda v Turčiji vlada zaupanja vreden režim, ki mu lahko hladnokrvno namenite tri milijarde evrov, nato pa doma sladko spite z mirno vestjo, da bo denar zagotovo porabljen v svoje namene ter na nasmehih ubogih beguncev, ki se jim umikate, izbrisal še zadnje posledice doživetih brutalnosti.

Vseeno – še posebej, in po pravici, izstopa v knjigi Slovenija. Njen obraz v svetu, kakršnega ne želimo, obraz nedostojanstvene skoposti in morda tudi omejene, nerazgledane nevednosti. V knjigi izstopa naša odvratna resnica o tem, kdo smo. Ali še zmoremo svojo državico prodajati drugim kot deželico miroljubnih, dobrodušnih in velikodušnih ljudi, ki si zaslužijo biti v tem mirnem raju, obdani z naravnimi lepotami? Smo v gazi strahopetne bojazljivosti uspeli prepričati sebe in druge, da pri nas zdaj kratkomalo ni prostora za tiste, ki bi jim lahko s ponosom pomagali, da bi pri nas zaživeli dostojno življenje in nam pomagali ustvariti boljšo Slovenijo? Kako velik je naš strah povešenega, med noge stisnjenega repa? In s kakšnimi vsakdanjostmi ga upravičujemo –Videmšek sodbo prepušča bralcu.

Kontroverzni, še zmeraj neprevedeni norveški novinar Hans Wilhelm Steinfeld pravi, da je za divjanje neonacizma po državah bivšega vzhodnoevropskega bloka Evrope (da, to je namreč politična, ne geografska označba) krivo nezadostno obračunavanje z nacističnimi ideali druge svetovne vojne. Zato prizori, o katerih priča Videmšek, prizori ločevanja družin na slovenski meji, odjeknejo kot dvojni moralni poraz. Kot da se iz druge svetovne vojne nismo naučili najpomembnejšega. Da se najšibkejšim ne jemlje še zadnjega, kar imajo – močnejših članov družine. In – res je, pretreseni slovenski policisti in gasilci ob prizorih pokončni klecnejo in izročijo svoje malice. Zato je tako pomembno izbrati, ali želimo videti prizore, ki se tičejo našega strukturnega obstoja. Ali pač, kakor kaže, ošabno paničnega razkroja.

Dejstvo je, da begunski problem pritiska na našo najšibkejšo točko: ta ni onemogočanje drugih, pač pa folklorno medsebojno onemogočanje. Drug drugega sabotiramo tudi pri možnosti humanega, koordiniranega odgovora na tragedijo. Če je bila krvaveča Bosna »preblizu«, da bi se »politično« vpletali tako, da bi svoje (bivše bratske) begunce dostojno sprejeli medse, smo jih v krčevitem trzljaju potisnili naprej proti Evropi, ki jih je tedaj požrla (tako kot denimo dežela polnočnega sonca, jih izobrazila, jim dala zavetje in jim omogočila, da so se v družbi dostojno nastanili, uveljavili in k njej aktivno prispevajo), danes ne more biti več izgovorov. Ti so prepereli in dotrajani. Smo samo majhen, bojazljiv narod, z zanikrnimi strahovi. Med naše zobe se je zataknil zadah ksenofobije, ki ga je moč prepoznati na naših živčnih, brezhrbteničnih grimasah priliznjene, hlapčevske zvitosti, ki je že davno zamenjala pravo gostoljubje.

Seveda je takšno moralno obsojanje Slovenije iz mojega udobnega, norveškega fotelja (in družbe, kjer je za tisti zadnji val beguncev, ki jim uspe priti do sem, dostojno poskrbljeno, čeprav ta dostojnost tudi vsevprek škripa) tudi posebna oblika predrznosti – toda z onemogočanjem drug drugega mislim predvsem to, da smo Slovenci le redko sposobni koordiniranih odgovorov, načrtovanj, neke skupne akcije in priprav. Tudi nismo sposobni priznati, da smo morda poraženi, da morda med nami ni koga, ki bi imel izkušnje z masovnim pojavom beguncev – in tedaj ne znamo prositi za pomoč tistih, ki vedo. Seveda smo pogosto premajhni, da bi sami posedovali neko posebno strokovno znanje ali izkušnje. Sicer pa, četudi ga morda imamo, takšnih ljudi ne iščemo in ne spodbujamo.

Poročanje s kriznih območij je neogibno povezano s ključno težavo – treba se je postaviti na neko stran. Nevtralnost je preprosto banalna. Zato menim, bo do knjige marsikdo zadržan. Toda po nepotrebnem – Videmšek ni nobeno ideološko trobilo. Pred nas razgrne ponos, bedo, laži in resnice beguncev in nas. Zatiskati si oči pred tokom ljudi, ki vanjo prinašajo svoje upe, težave in sanje, je nesmiselno. Če jih ne bomo primerno nastanili in z njimi ravnali dostojanstveno, si bomo morali zatiskati ušesa pred živahno »šepetajočim« bližnjim gozdom in zatiskati oči pred izginulo koruzo. Obenem bo v nas rastel kamen arogance in moralne nizkotnosti.

je knjiga, po kateri postanemo močnejši, ne šibkejši, dasiravno tudi skromnejši in manj oholi. V enem izmed njenih kotov in pogledov lahko najdemo tisto drobno zrno resnice o depresiji, bolezni nase osredotočenega ega in čistega luksuza. Morda je čas, da se, skozi oči drugih, zazremo na svoje privilegirano življenje nekoliko drugače. Videmšek ponuja to priložnost. Ne  zavrnite branja knjige zato, ker ste si že ustvarili svoje mnenje. Ker vas vse skupaj ne briga. Zato, ker že sami ne zaslužite dovolj. In ker že sami živite v čisto premajhnem stanovanju. Zato, ker ste od znanca slišali, da se ti ljudje nikoli ne prilagodijo, da so rojeni drugačni. Tega, česar ne veste o njih, ne veste o sebi.

 

 

P.S.: V času končevanja tega prispevka se je Norveška odločila, da v skrajno severni regiji Finnmak proti Rusiji postavi ograjo. To je (samo) nekoliko zmanjšalo potrebo, da bi avtorico konfrontirali z njenimi ostrimi sodbami o Sloveniji.

O avtorju. Irena Jakopanec (1974), zdravnica specializantka, doktorica znanosti, (amaterska) prevajalka iz norveščine, strastna kolesarka in pomorska kajakašica, oboževalka Daga Solstada, že deset let živi in dela v Oslu na Norveškem. V Sloveniji je pred svojih odhodom v tujino osvojila nagrado Radia Slovenija za najboljši znanstveni esej ter objavljala v literarnih revijah in časopisih. Do sedaj je objavila dve knjigi, pesniško zbirko Ritem … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsega so krivi barbari

    Aljaž Krivec

    Dogodek Barbari pred vrati je bil, še preden se je sploh zgodil, razglašen za največji, osrednji dogodek festivala Literature sveta – Fabula 2016. Nič čudnega, vsaj glede na to, … →

  • Zorenje slovenskega stripa – obilje ali pomanjkanje?

    Katja Štesl

    Če se pri stripovski teoriji lahko zanašamo na tujo literaturo, si mora nacionalno zgodovino stripa vsak narod napisati sam. Te zahtevne naloge se je že leta 2007 v Zgodovini slovenskega stripa: 1927–2007 (založba UMco) lotil Iztok Sitar, desetletje kasneje pa je izdal njeno posodobljeno verzijo zavidljivega obsega.

  • »Kapitalizem ni nič manj in ne zaostaja!!«

    Matej Bogataj

    Štefančič ml., ki ga v zadnjem času poznamo bolj kot medijsko eksponiranega naspidiranca in skribomana, v časih pred ekologijo in pred internetom so takšnim znalcem in zapriseženim zapisovalcem rekli eruditi, mišljenjsko izhaja iz kritične trde teorije, ki je imela svoj vrh in največji obseg v osemdesetih in devetdesetih.