Kdo piše? Kdo bere?

Druga knjiga spominov Janka Kosa bo zaradi imena avtorja in vsebine težko našla zainteresirano bralstvo kje drugje kot v vrstah ljubiteljev literarne teorije in zgodovine (in tistega, kar še spada zraven). Razen tega je žal tako, da ni spisana izrazito zabavno, v njej ne gre iskati sočnosti, ki jih v tovrstni literaturi večkrat iščemo (in tudi najdemo), niti ne velja, da bi avtor v njeno središče postavljal lastno zgodbo, zaradi česar ni potešena niti naša voajerska narava.

Ideologi in oporečniki bi morda lahko bili zanimivo čtivo za tiste, ki črpajo življenjsko energijo iz resentimenta, ki ga čutijo do nekdanje države ali, bolje – njene politično-ekonomske ureditve. Malo zato, ker Kos pri njeni kritiki ne varčuje z besedami, malo zato, ker na jasen način prikaže načine, kako je nekdanja oblast dejansko obračunovala z oporečniki in s tem dokazala, da je šlo za prostor minimalne medijske svobode.

Pa saj to vemo, največ, kar lahko iz tega potegnemo, je poskus novega ovrednotenja vsega, kar je lahko izšlo iz takšnega stanja (denimo, kdo je po krivici [ne]spregledan), ter preprečimo, da bi se kaj podobnega lahko ponovilo. A tu je knjige že konec, omenjeno je le še tisto, kar je po letu 1991 ostalo (in ne nastalo), četudi v ruševinah.

Poleg tega je bistveno poudariti, da je slikanje nekdanje politične klime vezano izključno na dogajanje v literaturi in gledališču, na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, pred vsem drugim pa na dogajanje v okviru različnih literarnih revij. Prav slednje so s tega vidika bržkone najbolj zanimive, saj gre za soodvisen odnos med njimi in oblastjo. Do slednje so bile kritične, zaradi česar so sledile posledice, in obratno.

Toda če smo o takratnem revijalnem dogajanju vsaj solidno poučeni, nas Ideologi in oporečniki ne bodo posebej presenetili, saj so v ospredje postavljena predvsem splošno znana, učbeniška dejstva. Čtivo za ponavljanje torej, s premalo podrobnostmi, ki bi nam jih lahko zaupal izključno avtor knjige.

Nekoliko več je najti Kosovega mnenja o slovenskem literarnem prostoru in njegovem razvoju med letoma 1950 in 1991, vendar pa je tudi to največkrat zamejeno na preveč splošen pogled ali pa, nasprotno, na določene dogodke, ki so avtorju morebiti res predstavljali pomembne osebne izkušnje, v celotni sliki literarnega dogajanja pri nas pa ne igrajo posebne vloge. Še najpomembnejša in najvidnejša je delna razjasnitev izdelave znanstvenega aparata za preučevanje literature, ki ga je uporabljal Kos, s tem pa tudi bistveno vplival na razvoj oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo.

Zdi se, da so Ideologi in oporečniki, vsaj z vidika recepcije, spisani pretirano poljubno. Zanje velja podobno, kot bi lahko trdili za Umetnike in meščane, in sicer da so v prvi vrsti služili Kosovemu spominjanju in nekakšnemu zagotovilu, da ne bi česa pozabil, medtem ko ciljna skupina ni posebej jasna. Nenavadno, vsaj glede na to, da je knjiga daleč od strokovnega na eni in leposlovnega pisanja na drugi strani – je torej stvarna, a ne prezahtevna … hm, skoraj ljudska, vsaj če tako razumemo delo, ob katerem ne potrebujemo niti predznanja niti kakršnekoli pregovorne senzibilnosti za sprejemanje estetskega.

Naposled lahko gojim predvsem upanje, da bodo Ideologi in oporečniki s tovrstnim načinom dovolj dostopni za bralce, ki jih literatura zanima, a ne preveč. Tako bodo lahko zanje predstavljali svojevrsten uvod v nekatere teme literarnega dogajanja pri nas. Za druge pa … no, sam sem se knjige razveselil, ampak vem, da je šlo za skrajno osebno stvar.