Kaveljci, korenine in portreti v družinskem albumu

Alice Munro, Pogled z grajske pečine. Prevod: Tjaša Mohar. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2017 (zbirka Nobelovci)

Matej Bogataj

Kdo je tebe, Praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto rusko reko, … etc., prepeva Predin in nas spomni na neke davne migrantske tokove, na katere še pod povrhnjico kljuva spomin, in nekaj podobnega piše tudi nobelovka Munro, samo v prozi in seveda ne o kakšnih zakarpatskih nomadskih plemenih, temveč o svojih škotskih prednikih in njihovem preseljevanju v Ameriko; ta se iz škotske perspektive ne loči tako zelo od Nove Škotske oziroma Kanade, da bi bilo kraje poselitve imenovati kako drugače kot pod zbirnim pojmom Amerika. Iz dolin pod Južnoškotskim višavjem, avtorica kraje za nas, geografske ignorante, opiše kot postavljene osemdeset kilometrov južneje od Edinburga in petdeset kilometrov oddaljene od meje, od Zidu oziroma Hadrijanove linije, ki je onemogočala prodor barbarov s severa v rimski imperij, so se z ladjami in opremljeni s svojevrstno zadrtostjo presmukali čez morje in počeli vse mogoče, si postavili kolibe in špranje zatesnili z mahom in blatom, s sekirami stesali podnice in skodle, s slabo postavljenim dimnikom skoraj skurili vse skupaj in podobno; zgodbe o pionirskih časih, kakršne poznamo iz indijanaric in iz žanra obmejne literature o priseljencih in njihovi aklimatizaciji in revah in stiskah, ko so se znašli na njim neznanem ozemlju. Vendar predniki Munrojeve iz Škotske niso kakšni mestni škrici in znajo poprijeti za delo in jih bolj onemogoča njihov asketizem, včasih tudi prezbiterijanstvo; še babica se je z pisateljičinim očetom recimo prepirala okoli uživanja rib ob nedeljah, ob dnevu zapovedanega počitka in docela neprimernemu za kakšen postni jedilnik, in podobno.

Ko je bila avtorica na Škotskem, si je kraje svojih prednikov ogledala, kot tudi nagrobnike v Novem svetu, rekonstruirala nekaj usod, tudi iz zapiskov, ki so nekakšna družinska tradicija in opravilo za stara leto in njeno pisateljevanje torej podloženo z delovanjem njenih predhodnikov. Vendar v uvodu priznava, da so se pri pisanju iz teh v starih pismih in rokopisih omenjeni ljudje v zgodbah preoblikovali in dobili popolnoma nove lastnosti, da je gradivo urejeno tako, kot to zahteva literatura, ne pa recimo zgodovinopisje in kronika kot en od njegovih žanrov. Rečemo lahko, da je Pogled z grajske pečine zbirka proznih fragmentov, pogosto zaključenih na način novele ali daljše pripovedi, ki vzame za gradivo in odskočišče dogodke, ki so se res zgodili in na katere napeljujejo dokumenti in pripovedi, ki se prenašajo – z vso nezanesljivostjo, ki gre zraven – iz roda v rod, vendar je ta material potem fikcionaliziran, dopisan, psihološko poglobljen. Na podlagi ladijskega dnevnika, recimo, vendar potem epizodo med zapisovalcem in jetično – ali kako podobno neozdravljivo bolno – potnico iz višjega razreda razširi čez meje zapisanega in verjetnega, jo sentimentalizira, kar je bilo malo robatim Škotom na poti v novo življenje tuje, si mislimo, hkrati pa poudarja histeričnost družinskih članov, ki se kar naenkrat na ladji in sicer znajdejo med ljudmi in morajo z njimi komunicirati. Česar niso vajeni: še avtorica, nekaj generacij kasneje, se recimo na svojih bicikiliranjih, ki so za dekle njenih let, torej po začetku pubertete, v očeh vseh popolnoma neprimerna, ogiblje prostorom, kjer bi lahko srečala moške, recimo očetove sodelavce iz livarne ali sosede. Njene stare tete recimo niso stregle tistih, ki so prišli v Novem svetu pomagati pri gradnji hiše, ker so bili tujci in se to enostavno ne spodobi: skuhale in položile na mizo, to že, potem so se skoraj poskrile.

 

Naslov je ta literariziran poskus družinske zgodovine dobil po zabavni epizodi, kakršnih ne manjka: ob obisku Edinburga se pijana druščina z malim dečkom odpravi na stolp in potem gledajo v daljavo in nekdo omeni, da se zaradi višine vidi Amerika in potem vsi komentirajo, da v resnici niti ni tako daleč. Vidijo pa seveda samo del Škotske. Takšnih družinskih anekdot ne manjka, vendar je morda Munrojeva še boljša takrat, ko psihologizira: dečka, ki skoraj ugonobi svojo sestrico, ker hoče preprečiti selitev pod vodstvom novega očeta, torej očima. Ali pa poglobi in z današnjo modrostjo nadgradi spomine na očeta, ki je bil mrk in samosvoj vse do poroke s podjetno materjo, premisli tudi zadržanost svoje stare matere ob vsem tem, poroki in prodaji kožuhov v pasti ujetih navadnih in potem srebrnih gojenih lisic. Iz posameznih proznih fragmentov in zametkov zgodb in poskusov rekonstrukcije preteklosti tako nastaja precej homogena pripoved, ki zaradi kronološkosti in kompleksnosti skoraj prehaja v roman, zgodbe se povezujejo in presvetljujejo, predvsem pa jih združuje kompakten pripovedni glas.

Drugi del knjige je (še) bolj avtobiografski, Munrojeva piše o svojih sorodnikih in se spominja prvega mečkanja s konjušnikom, pa nekaterih pripadnikov njene širše družine, popisuje njihove bolezni in smrti in včasih opomni na njihov rahlo čudaški način življenja. Spet, kot v nekaterih njenih zbirkah, so v ospredju težave, v kakršne zabrede mlada punca, če se preveč razpusti. Če, recimo, bere, ali ne daj Bog, hodi v kino; nasploh je celoten avtoričin opus odslikava zategnjenih in nepisanih pravil, ki jih morajo spoštovati vsi, ki ne želijo, da bi jih vlačili po zobeh znanci in sosedje, s posebnih poudarkom na vsem tistem, kar prinese pripadnost določeni krščanski skupnosti, eni od številčnih v deželi. Kanada okoli Druge vojne se nam zdi tako dežela priseljencev, od Nizozemcev do Nemcev, morda tudi takšnih, ki so pobegnili pred nacizmom, s katerimi prihajajo različni pogledi na cerkvene dogme in nekatere od njih so prav neusmiljene do vsega tistega, kar naj bi osrečevalo in zabavalo mlade ljudi; Aličin prvi fant, kot je popisano v Pogledu z grajske pečine, je bil recimo pri Vojski odrešitve in ona čisto začudena, ko je na obisku pri njegovih ugotovila, da imajo njihove domače živali imena po filmskih junakinjah ali igralkah, čeprav jim je bilo zaradi religioznih prepričanj prepovedano hoditi v kino. Zgodbam in proznim fragmentom, za stopnjo bolj spominskim od tistih, kakršne predeluje v ostalih zbirkah, se pozna, da so nastajale – ali se vsaj dogajale – v različnih obdobjih, zato so enkrat v ospredju zapeljevanja in načini dvorjenja, praktično – in skrito – življenje mladega para na kanadskem podeželju in v malih mestih, proti koncu pa kot da se krog sklene in se znova začne lov na grobnice, ne le tiste, ki so pripadale neposrednim prednikom, pa ukvarjanje z diagnozami, ko avtorici najdejo zatrdlino v dojki in ji odsvetujejo biopsijo, saj ta lahko aktivira bolezen, ki jo očitno – na podlagi rekonstrukcije iz starih rentgenskih  slik – nosi že dolgo (in s katero še vedno uspešno kohabitirata, saj so bile zgodbe iz Pogleda z grajske pečine izdane že leta 2006 in je ona še vedno živa).

Munrojeva združuje v svojem pisanju kar nekaj žanrov, en od njih je nedvomno literatura meje (frontier literature), torej žanr o podvigih pionirjev pri osvajanju prostranstev, čeprav njeni škotski predniki niso bili ravno med prvimi in tudi indijanska ‘nevarnost’ se v knjigi pojavi samo takrat, ko si jo izmisli na očima ljubosumni mulo. Hkrati je pronicljiva opazovalka notranjega življenja, in tega je toliko več, kolikor je zunanje kazanje čustev nekaj, kar šteje v puritanski ali prezbiterijanski skupnosti za napuh in oholost; vse, kar se dogaja, se znotraj in prikrito, zato ta proza odstira številne plasti psihike. In gre za nekakšen spomenik deželi, ki se je v tem času, od avtoričinega odraščanja v času Druge vojne in prigod v petdesetih, močno spremenila, je portret njenih ljudi in podeželskega in malomestnega in primestnega življenjskega utripa in popis začaranosti sveta, ki izginja. Gre za literarni spomenik vsemu tistemu, kar s kopičenjem parcel zaradi strojne obdelave počasi izginja, tudi tisti značilni in z optimizmom podkleteni podjetnosti, ki je ustvarila deželo. Hkrati je znotraj novele ali kratke zgodbe, tudi kadar so te faktično podložene, Munrojeva premišljena in na podzemni tok pripovedi osredotočena, zaradi veščine in zamolčanega zasluženo z Nobelovo nagrado okronana pripovedovalka.

O avtorju. Matej Bogataj je literarni in gledališki kritik, občasni dramaturg, tudi prozaist. Študiral primerjalno književnost in angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prvo objavljeno besedilo v Teoriji in praksi, sicer od leta 1989 samozaposlen in težak na področju kulture. V devetdesetih letih zunanji urednik za leposlovje pri DZS, obsežen in nepregleden opus literarnih kritik na Radiu Študent in Radiu Slovenija, v skoraj vseh slovenskih časopisih in revijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Uničiti spol: Rachilde in Gospod Venera

    Silvija Žnidar

    Gospod Venera se morda bere hitro, celo mrzlično; ujame te v senzacijo, a senzacija ni prazna. Ne izzveni takoj, ko odložiš knjigo. Pušča polemične sledi in vztrajna vprašanja.

  • V iskanju (izgubljenega) raja

    Zarja Vršič

    Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.

  • »Železna zavesa« je rdeče-belo pobarvan kol

    Pavla Hvalič

    Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.