Jani Lapajne in Jure Engelsberger: Iz časa so piškoti?

Izdajatelj Ubik

Gaja Kos

Ne, pri zapisovanju naslova ilustrirane knjige Iz časa so piškoti? se nisem zatipkala. Junak knjige je Mihec Logar, fant z bujno domišljijo, ki si rad predstavlja, da je pustolovec Miha Lomikamen; slednji se klati po negostoljubni Himalaji, kjer namerava priti do dna skrivnosti trizobe pošasti. Njegovo mamo fantovi pobegi v domišljijske svetove nekoliko skrbijo – glede na to, da je šel njegov oče na vrh Mount Everesta postavit kiosk z vročimi hrenovakmi, se zdi, da so njeni strahovi upravičeni –, zato se odloči, da bo pred Mihcem sesula vse pravljične svetove in s pomočjo znanstvene literature postavila pravljice na laž ter tako dokazala, da življenje ni pravljica. Pogumno in zagnano se spravi nad Rdečo kapico, pa nad Jakca in čudežni fižolček itd., a mora kmalu priznati močan odpor z Mihčeve strani. Z možgančki, razvitimi (tudi) med branjem pravljic, mamo lepo meče na finte in odbija njene dokaze (na koncu mama celo spozna, da so »pravljice še kako resna stvar, včasih bolj resnične od resničnosti same«) – v tej, recimo ji realistični, liniji zgodba tu in tam prav duhovito promovira otroško domišljijo, vendar pa je to le ena izmed več linij pripovedi. Druga je, kot sem že omenila, domišljijska pustolovščina Mihe Lomikamna, ki jo avtor urejeno, a zato nič manj napeto, pripelje do konca, tretja pripovedna linija pa je povezana z žabjim kraljem in čudežnim fižolčkom in je kombinacija izhodišča, ki korenini v realističnih prizorih in nadaljevanja, ki kmalu preseže realne okvire in postane konkurenčno najbogatejši domišljiji. Ta linija, s katero se knjiga zaključi, je žal nekoliko nekompaktna, predvsem pa je družbeno angažiran moment, ki ga vanjo proti koncu vključi avtor v obliki Mihčevega spoznanja, do katerega pride s pomočjo nujnogleda, moč občutiti kot precej nasilno vštuljenega. Posledica omenjenega je, da konec sicer zelo obetavne knjige nekoliko zalebdi. Če je to minus, pa so velik plus spretne črno-bele ilustracije Jureta Engelsbergerja, ki besedilo izvirno likovno interpretira (tako na primer v poglavju Mihec ni v Himalaji … pa bi bil rad … itn.) in s tem ponuja bralcu dodatne stimulanse. Ilustratorja smo imeli v par knjigah že priložnost videti in si ga definitivno želimo čim prej še v kakšni!

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

    Gaja Kos

    Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

  • Pravica do dobrih knjig

    Gaja Kos

    Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.