Ideja Ženske

Davorin Lenko, Triger. Ljubljana: LUD Literatura, 2021 (Prišleki)

Lavra Tinta

Davorin Lenko se je po trilogiji, v kateri se je posvečal telesnosti (Telesa v temi, 2013; Postopoma zapuščati Misantropolis, 2016; in Bela pritlikavka, 2017), ponovno odločil za trilogijo, ki jo je naslovil Ženska. V prvi knjigi z naslovom Psihoporn, zbirki kratkih zgodb, raziskuje različne vidike spolnosti, v romanu Triger pa nadaljuje z odstiranjem spolnosti onkraj »normalnosti«.

Aleksandra, glavna junakinja romana, je živela v razmerju, v katerem je bila spolnost neizvirna, enostranska in usmerjena v užitek partnerja, ampak s tem ni imela prevelikih težav in »s tem bi lahko – in dolgo tudi je – živela«. Želela pa si je, da bi si spolnost z nekom delila, in to se ji uresniči, ko spozna Sema. Sem postane njen učitelj, njen zaupnik, njena varnostna mreža. Predvsem je v njunem odnosu ogromno seksa in pogovorov o njem. Ko se v Ljubljani zgodita umora dveh žensk, Aleksandro, ki jo že od srednješolskih let privlačijo serijski morilci, v denarnici nosi celo sliko enega izmed njih (Arthurja Shawcrossa), obsede zanimanje za ta primer. Darijan Urh, ki je obtožen teh umorov, je teden pred umori na različne založbe in medije razposlal roman oziroma manifest Cona, da bi ga objavili. Cona se posveča serijskemu morilcu Zmaju, ki ubije več žensk. Ko pride Aleksandra do svoje kopije, jo začne strastno prebirati, analizirati in se o njej pogovarjati s Semom. Svojo obsesijo privede do točke, ko začne v psihiatrični bolnišnici obiskovati Darijana Urha. Z njim splete kompleksen odnos, ki temelji na nesnovni seksualnosti. Pripravi ga do nepredvidljivega dejanja.

Zasnova romana je večplastna in večdimenzionalna: osrednja je zgodba Aleksandre, ki pa se razkriva v njenih odnosih z drugimi: z Adamom, Semom, Darijanom Urhom, starši, Ado … K plastenju pripomore tudi Cona, saj je v romanu ogromno pozornosti namenjene ravno njenemu citiranju, ki učinkuje kot dopolnilo osrednje zgodbe. Celotno besedilo Cone najdemo na spletni strani LUD Literature; do nje pridemo s pomočjo QR kode in gesla, ki sta natisnjena na koncu knjige. Ker je Cona dejansko napisana in dostopna ter jo tako lahko preberemo, imamo kot bralci občutek, da je tudi primarno besedilo resničnejše, in je iluzija, ki nam jo Lenko posreduje preko prepleta obeh besedil, pa tudi preko ujemanja vseh manjših, nepomembnih stranskih likov in zgodb, še močnejša. K še večjemu občutku resničnosti Cone pripomore tudi citiranje iz knjig American Mass Murderers Valerie Plaza in Talking With Serial Killers Christopherja Berry-Deeja ter navajanje dela pisma, ki ga je na kraju umora za detektiva, ki je primer raziskoval, pustil resnični serijski morilec David Richard Berkowitz.

Davorin Lenko nam s pomočjo Cone – preko štirih entitet, ki se v njej pojavijo – razlaga, pojasnjuje, analizira in razširja napisano (npr. z opisi morilcev in njihovih žrtev). Gama je glavni pripovedovalec Cone, Ted govori v tretji osebi ednine, Crystal govori o svoji »hardcore« spolnosti »banalno in neprizadeto«, potem pa je tu še Raziel, ki nam »v obliki kratkih zgodb opisuje Zmajeve žrtve«. Citati so vstavljeni premišljeno, zgodba kljub temu oziroma prav zaradi njih teče gladko, saj laže sledimo in razumemo glavno besedilo. Z njimi Davorin Lenko prepleta življenja oseb v romanu, njihova zanimanja in pogovore v obliki dialogov z entitetami iz Cone, v primeru Game tudi v obliki daljših filozofičnih pojasnjevanj.

Lenku uspe tematiko serijskih morilcev, seksa in žensk obravnavati iz drugačnega zornega kota, kot je običajno oziroma celo sprejemljivo, kar bi lahko pri občutljivejšem bralstvu povzročilo nelagodje. (Serijskih) morilcev se v romanu loti po eni strani premišljeno, tako z opisi posameznih resničnih oseb, kar ponovno daje romanu iluzijo resničnosti, kot skozi Darijana Urha in njegov psihično labilni pogled na svet. V obeh primerih morilci zaradi svojih dejanj niso razčlovečeni, pripoved jih ne opravičuje, ampak poskuša ustvariti (navidezno) nepristransko stanje, da bi jih laže razumeli. Žensko pa postavi na piedestal, ko eden od junakov pravi, da ženska samo »je«, obstaja. »Ženska valovi, plimuje, ona se odpira in zapira. Ona ni zdaj to, zdaj ono, nato nekaj tretjega. Ona je vse hkrati,« dodaja entiteta Gama. In hkrati ne more narediti nič narobe. Nikoli. V vseh primerih mora krivdo prevzeti moški, ki po drugi strani na nič ne more vplivati (Darijanu Urhu je ženska, ki jo je nato ubil, ukazala, naj jo davi). Torej nobene moči in vsa odgovornost?

Ideja Ženske z veliko začetnico se nam razstira preko Sema ter predvsem preko Darijana Urha oziroma Cone in njenih entitet, pa tudi preko Aleksandrine interpretacije. Vsi trije pogledi so si kar preveč podobni, kar lahko v nas vzbuja željo po strinjanju z njo ali ravno nasprotno, željo po nasprotovanju. Kot zapiše Darijan Urh v Coni je oziroma bo doba Ženske »diktatura samozadostnega spola, ki je/bo neskončno mila in hkrati neskončno kruta. Iz sedanjosti, preteklosti in prihodnosti bo izbrisala preživet koncept človekove nedotakljivosti in ga nadomestila s (seksualnim) samouresničenjem.« Hkrati pa je z Dobo Ženske povezana ideja o serijskih morilcih, kajti: »Bolj ko bomo vstopali v pravo in dokončno Dobo Ženske, več serijskih morilcev bo, saj jih Ženska potrebuje za svoje opravnomočenje. Ko pa bo Doba Ženske zares nastopila, serijski morilci ne bodo več potrebni. Moški je orodje in serijski morilec (žensk) je orožje, toda ko je vse zgrajeno in so premagani vsi sovražniki […]. Takrat ne potrebujemo več ne orodja […] in ne orožja.«

Ideja Ženske pa je lahko hkrati ideja moškega, ki, kot pravi Aleksandra o Semu: »Ustavlja me, da ne grem predaleč. In drugič me potisne dlje, kot bi lahko šla sama.« Moški je torej vedno na razpolago Ženski, jo varuje, a hkrati pusti, da je, kar je, ji pomaga rasti; po eni strani ji torej dovoli biti to, kar je, po drugi pa jo spodbuja, včasih skorajda sili v nove izkušnje, jo izziva, da odkriva svoje meje. Aleksandra nekoč reče Semu, da včasih, ko bere Cono, sliši njegov glas, na kar ji on odgovori: »Sama veš, da služim ženski. In ko služim ženski, služim sebi.« Ali z drugimi besedami, moški so agentje Ženske, ki po Semovo »Pripravljamo teren za njen prihod.« Ideja Ženske je bila v Semu tako močna, da tudi ko »je pričel dvomiti v svoje odločitve in načela, v svoje pristope in načine, kako je vplival na druge ljudi«, ni nikoli podvomil v idejo samo.

Roman si torej lahko razlagamo tudi kot kritiko naših odnosov v sodobnem svetu. Hkrati pa tudi kot prikaz primera idealnega razmerja med Žensko in moškim, kot bi bila Aleksandra in Sem obstoječ primer, kako bi morali izgledati vsi odnosi med ženskami in moškimi, ko pridemo v Dobo Ženske. Ali kot pravi Sem: »Verjamem, da ženska bolj je, moški pa se uresničuje šele glede na svoj odnos do ženske. Njegova identiteta je odvisna od tega.«

Vse tri teme so dobro razčlenjene in se prepletajo, odlično jih ponazori citat, ki se v romanu trikrat ponovi: »Vprašati se moramo, koliko potencialnih serijskih morilcev je umrlo v mednožjih žensk, ki so sprejemale.« Lenko nas preko teh tem sili k premišljevanju o naših odnosih z drugimi, nas izziva, se poigrava z našimi čustvi in umom, nam odpira mnoga vprašanja o človeški psihi, stanju duha ter o dojemanju sveta, v katerem živimo. Kljub vsemu pa avtorju vseskozi mojstrsko uspeva ustvarjati suspenz, ki nas drži v pričakovanju, zato knjige kar ne moremo odložiti iz rok. Nestrpnost ob čakanju na zaključno delo trilogije se tako vsekakor stopnjuje.

O avtorju. Lavra Tinta je knjižničarka, ki rada išče nove možnosti prenašanja ljubezni do branja in knjige. Je članica izvršnega odbora Sekcije za mladinsko knjižničarstvo pri ZBDS in članica uredniškega odbora, ki vsako leto pripravlja Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

  • Med eksploatacijo in umetnostjo

    Aleš Čeh

    V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Amerika v nenavadnem trku resničnega in popkulturnega šibila pod splošno histerijo zaradi napol izmišljenih, napol pa resničnih zgodb o satanističnih obredih, serijskih morilcih in podobnih skrajnostih. Izredno občutljivo dogajanje se je, vsaj v primeru serijskih morilcev, povezalo s popkulturo, zlasti s stripom, šund literarnimi revijami in ameriškim filmom, ki se je takrat končno otresel spon cenzure stroge produkcijske kode.

  • Bog, ime ti je ženska (mogoče)

    Sašo Puljarević

    Zdi se, da bi zadnje čase slovenska literarna scena dala karkoli za en res dober krimič. Pritisk je velik, avtorji in avtorice se potijo, slovenščina vznemirjeno trepeta, željna preizkušenj, in medtem ko se Birse in Vrenki v Medsočju tepejo z Rdečo kapico, Lenko gre in napiše Triger.

Izdelava: Pika vejica