Franjo Frančič in Bojan Jurc: O princu, ki je želel spremeniti svet

Gaja Kos

Princi v literaturi Franja Frančiča niso nič novega, tudi nesrečni princi ne. Tudi tale konča nesrečno, v samoti in s težo razočaranja v duši. No, v samoti tudi začne, a se odloči, da bo stopil med ljudi svojega kraljestva, pogledat, kakšen je svet in izkusit resnično življenje. Kaj ga pričaka, si lahko mislimo – nezadovoljno, nesrečno ljudstvo in nekaj bogatašev, ki se mastijo na račun revežev. Klasika? In tako se lahko tista »daljna dežela« iz prvega poglavja primakne tudi bliže, morda kar za vogal. Seveda mnoge pravljice predajajo univerzalna sporočila o svetu in življenju, o dobrem in slabem itd., a Frančič je tokrat še posebej družbeno-kritičen, kar se pokaže zlasti na koncu knjige. A preden pride do konca, mladega bralca pospremi mimo zanimivega nabora posameznikov različnih poklicev, stanov in nazorov: bogataša, modreca, župana, kmeta, klovna, pijanca, pesnika, lepotice in pogrebnika. Vsak deli s princem košček svoje življenjske modrosti in ko slednji potegne črto pod izpovedmi, spozna, da je njegovo ljudstvo – razen redkih privilegiranih posameznikov, ki pa so pokvarjeni –  razočarano in nesrečno. Zdaj pa takole – princ je bogat, ni pa pokvarjen. Kar pomeni, da se odloči svoje lastno bogastvo deliti z ljudstvom; plemenita poteza, a napačna realizacija, kajti, roko na srce, princ nima veliko soli v glavi, kot ugotavlja tudi bogataš, ki si je spet prilastil največ plena, medtem ko je pomoči resnično potrebnim ostal kak pohojen novčič. »Življenje v kraljestvu je teklo podobno kot prej. Bogati so bili še bolj bogati in revni še revnejši.« Bralec bi si po prvem impulzu na koncu želel kak premeten preobrat, a že v naslednjem trenutku se zave, da je s prinčevim neuspehom slikanica postala popolna distopija, kar deluje prav tako močno. In strašljivo. Torej družbene spremembe res niso mogoče? Že, že, ampak težko, dokler so na vplivnih pozicijah bodisi spretni pokvarjenci bodisi plemeniti bedaki; tisti, ki nekaj soli v glavi vendar imajo in ne mislijo le na lastno zadnjico, pa so običajno na napačnih, torej prenizkih pozicijah. Kot na primer postarani dvorni tajnik, ki pri princu poskuša z dobrim nasvetom, a zaman: »Veste, kako pravijo modreci v daljni deželi, moj mladi princ? Ne podari siromaku ribe, raje ga nauči ribariti.« Če bo šlo tako naprej, bomo torej ali potonili ali pa bomo kot ribe na suhem. Ostra, kritična, tudi trpka slikanica, za kakršno so časi kar pravšnji. Sicer velja, da optimizem nikoli ne škoduje, ampak slikanice so tako ali tako polne mehkega, puhastega, prisrčnega in srečnega; če katera malo ostreje zareže, ni nič narobe, celo nasprotno. Kakor ni nič narobe tudi, če bo kak bralec malce premisli o sreči in tem, kaj zanjo, pa ne samo svojo, ampak še čigavo, lahko naredi sam. Če si bo kdo zapomnil tisto o ribi in ribarjenju, toliko bolje, sploh, če se bo kdaj znašel na poziciji, ko bi lahko besede prenesel v dejanja.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O dobrih in slabih knjigah

    Tina Bilban

    Knjige bi se morale deliti samo na dobre in slabe. Dobra literatura je tista, ki ne pristaja na klišeje in odpira pogovor o temeljnih temah našega sveta, ki jih je včasih sicer bolj udobno puščati netematizirane.

  • Se srečajo detektiv, čarovnik, tabornik in nasilna najstnica …

    Gaja Kos

    Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

  • Pravica do dobrih knjig

    Gaja Kos

    Kot običajno, je nekoliko zagonetno tudi vprašanje, komu je antologija namenjena – otrokom ali njihovim staršem? Obojim, seveda. Upoštevajoč pesmi same predvsem otrokom, ampak tudi odrasle so (i)zbrani verzi zmožni lopniti po glavi, jim nastaviti zrcalo ali ponuditi razgled, jih vznemiriti, razveseliti ali užalostiti.

Izdelava: Pika vejica