Dotik, ki sproži vse

Mirt Komel, Pianistov dotik. Novo mesto: Goga, 2015.

Aljaž Krivec

Pianistov dotik je roman, ki omogoča skrajno heterogeno recepcijo. Bržkone ni niti naključje, da se lahko ozremo tako po Komelovi strokovni monografiji Poskus nekega dotika (pričujoči romaneskni prvenec lahko z nekaj domišljije razumemo kot leposlovni korelat prav temu besedilu) kot tudi po njegovem besedilu Twin Peaks in postmodernizem.

V zgodbi spremljamo življenje pianista Gabrijela Goldmana vse od njegovega rojstva pa do trenutka, »ko je pozno v noči izpopolnil svojo prvo pravo skladbo, naslovljeno Un quasi qualcosa«. A eden glavnih motivov pripovedi (ta se naslanja na življenjsko zgodbo ekscentričnega kanadskega pianista Glenna Goulda, ki se je v zadnjih letih svojega življenja po nekaterih pripovedih lahko dotaknil zgolj svojega klavirja) je dotik. Slednji (kot v Poskusu nekega dotika v navezavi na Lacana ugotavlja tudi Komel) je nekaj, kar deluje in učinkuje v polju ekstimnosti, kar poenostavljeno pomeni, da smo pri vsakem dotiku tako njegov objekt kot subjekt. Kam torej sodi klavir? Gre zgolj za napravo, ustrojeno po naših potrebah, ali pa za nekaj, kar nam dotik prav tako vrne? In, ne nazadnje – koliko dotikov je potrebnih, da se ob prebiranju notnega zapisa zgodi zvok, ki mu ustreza?

V romanu so, skozi različne like, prikazana tudi ta vprašanja, ki pa jih hkrati preči (in kako bi lahko bilo ob pojmu dotika sploh drugače?) tudi ljubezenska zgodba. Gabrijelovo pojmovanje sveta okoli njega se ob dotiku ženske (gre za svojevrstno vpeljavo moškega in ženskega principa) drastično spremeni. Ta dotik je drugačen, saj se zdi, da končno poseže v polje ekstimnosti, Gabrijel pa spozna, da je dotaknjen in tako se nekakšen strah, da je dotik klavirja le utvara, naposled uresniči. Piko na »i« doda obisk proizvodnega obrata Steinway & Sons, kjer se sooči s samo konstrukcijo klavirskega stroja, torej množico dotikov, ki izničijo pianistov »začetni« dotik. Tu seveda lahko kot (začasna?) razrešitev služi le že citirani konec zgodbe.

A jasni poantiranosti (in nenazadnje kratkosti) zgodbe navkljub je povedano le ena od razsežnosti dela. In kakor je Komel v tekstu o televizijski seriji Twin peaks izpostavil njeno žanrsko hibridnost ter vpeljavo najrazličnejših filmskih praks v omejen televizijski format, tako lahko mi podobno storimo ob njegovem romanesknem prvencu.

Iz napisanega je jasno, da imamo opravka vsaj z ljubezensko zgodbo in fikcionalizirano biografijo. Prav tako bi bilo mogoče trditi, da tekst izraža značilnosti svojevrstne študije dotika. V tem natančno spisanem romanu namreč praktično vsi elementi težijo prav k slednjemu – na vse mogoče načine. Odstopanj je malo, ko pa se vendarle pojavijo, so dvosmiselna. Tako se naposled srečamo celo z zametki filozofskega teksta in razvojnega romana, najdemo lahko vsaj nekaj Mannovega Dr. Faustusa in spogledovanje z vprašanjem glasbe in judovstva, ki pred nas gotovo prikliče Wagnerja, v zadnjem času pa morebiti celo Zubina Mehto. Nekaj humorja, malo modernizma in malo postmodernizma, nekaj resnosti in romantike pa zakoliči še dogajalni prostor. Zgodba se namreč odvija v New Yorku in tako se srečamo tudi z refleksijo velemesta ter njemu pripadajoče etnične diverzitete in kulturne ponudbe v vseh njenih razsežnostih.

Tovrstno prepletanje je na zgodbeni ravni spretno izvedeno, saj med navedenimi elementi ni čutiti teže hierarhične razporejenosti, temveč se vse razsežnosti zapisanega stapljajo izrazito naravno. Nekoliko manj spretno pa je izpeljana slogovna plat pripovedi. Zdi se, kakor da imamo opravka z dvema jezikovnima registroma. Po eni strani se srečamo z igrivo in duhovito platjo, ki jo narekujejo besedne igre in svojevrstna ironična distanca pripovedovalca do protagonista. Po drugi pa se v nekaterih poglavjih srečamo z resnejšim tonom, ki ga zaznamuje neprimerno manjša distinkcija med pripovedovalcem in fokalizatorjem, ter poetični pasusi, ki občasno zapadejo v pretirano vznesenost. Četudi ima vsaka od plati v romanu svoje mesto, pa se zdi, da je prehajanje med enim in drugim registrom včasih izpeljano preveč grobo.

Pianistov dotik je torej v prvi vrsti morebiti res posvečen nenavadni, spregledani, a prvinski in pomembni temi dotika, ob kateri bi lahko dolgo v noč razpravljala le kakšna gručica poststrukturalistov, a je hkrati pravi pravcati bazen različnih pristopov in motivov. Roman se tako v kontekstu sodobne slovenske produkcije vpisuje v ogroženo vrsto tekstov, katerih avtorji teme svojega dela niso izbrali ob ogledu večernih poročil, načina pripovedi pa niso posnemali pri pomenku pri frizerju. Iz tega je nastal tekst, ki postavlja kopico vprašanj, ki se jih nikoli ne bi spomnili vprašati, čeprav njihova brezčasnost narekuje večno aktualnost in pomembnost. Ne nazadnje pa je to tudi tekst, ki se nas lahko zaradi specifičnega sloga in nekaterih poetičnih razsežnosti jezika dotakne.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Linčajmo Lyncha!

    Mojca Pišek

    V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši”.

  • Iz megle na soparo, kaj pa umor?

    Veronika Šoster

    Po velikem uspehu je bil pritisk za nadaljevanje ogromen, in zdi se, da Golob ni izkoristil naleta, saj je pričujoči drugi del, Leninov park, bolj senca Jezera kot pa njegovo udarno nadaljevanje.

  • Spet ti Slovenci

    Zarja Vršič

    V novi kratkoprozni zbirki s pomenljivim naslovom Pohlep, ki je izšla lani pri novomeški založbi Goga, zvezda slovenske publicistike Miha Mazzini tako kot v svojih kolumnah nastavlja ogledalo sodobni slovenski družbi.