Can We Have Your Liver Then?

Anja Radaljac

Brskanja, nova prozna zbirka Vinka Möderndorferja, imajo nenavadno (ne)učinkovito zasnovo: v zbirki je namreč osem kratkih zgodb, od tega jih je šest na ravni idej, tem, književnih oseb, naracije, atmosfere etc. (na vseh ravneh besedila torej) poenotenih. Božična zgodba, Preteklost v škatli, Miš, Začetek pesmi, Končno je crknila ter Velikonočna zgodba dajejo vtis, da bi bilo zbirko mogoče brati tudi kot fragmentaren roman, vsekakor pa kot močno konceptualno zbirko proze. Vse naštete zgodbe so pisane iz perspektive prvoosebnega pripovedovalca, zdi se da »vedno istega« junaka (kar je prednost, ne slabost), skrajno osamljenega, nesrečnega moškega. Zgodbe sicer dobro učinkujejo tudi vsaka zase, ampak povezane delujejo kot mozaik, kot širša slika nekega življenja. 

Ta občutek povezanosti oziroma konceptualnosti nikakor ni nekaj naključnega, kajti Möderndorfer sam med pripovedi umešča detajle, za katere se zdi, da zgodbe urejajo v smiselno, a hkrati vseeno dovolj učinkovito izmikajočo se, nefiksirano celoto, da lahko delo beremo kot zbirko kratkih zgodb (ki jih, denimo, niti ni treba brati po vrsti, od prve do zadnje) ali pa kot fragmentaren roman. Tako se počasi izriše zgodba o človeku, katerega ded je prestajal kazen na Golem otoku, čigar družina je bila nepovezana, komunikacija med družinskimi člani neodkrita, breme njihove skupne družinsko-politične zgodovine pa nepredelano. Taisti človek kasneje živi osamljeno življenje in tudi sam ni zmožen tvoriti daljših, iskrenih odnosov, kar ga navznoter vedno bolj in bolj razžira.

Z njim se srečujemo skozi šest epizod: najprej se z njim srečamo na božični večer, ki je nekakšna vstopna točka v njegov vsakdan, nato se sprehodimo skozi bolj ali manj oddaljeno preteklost (smrt babice, soočanje z dedovo usodo, materina bolezen in smrt, mladostniško ljubezensko srečanje) in prihodnost (počasno hiranje v domu za ostarele – ali celo v psihiatrični bolnišnici?), nazadnje pa se vse spet steče v ustaljeni vsakdan (Velikonočna zgodba), kjer otopelost osrednjega lika seveda beremo razjasnjeno, poglobljeno in – nekoliko – tudi v širšem družbenem kontekstu; »življenjska zgodba«, ki se takole sestavi skozi šest zgodb, je bržkone precej univerzalna (četudi je prepričljivo intimno spisana), s čimer dovolj dobro osvetljuje neko splošnejšo, tudi družbeno otopelost. 

Teh šest zgodb večinoma stoji. Prva, Božična zgodba učinkuje kot blag, rahlo ironičen, precej primeren uvod v druge zgodbe, odpira pa tudi že vprašanje odsotnega sočutja, emocionalne izpraznjenosti in skorajda okrutne brezbrižnosti. Svoj »epilog« dobi z zadnjo, Velikonočno zgodbo, v kateri so dobro preigrani nekateri lajtmotivi katolištva, ki se v sodobnem svetu pretresljivo zaobračajo in tisto, kar je v uvodni zgodbi vpeljano skozi intimnost, zasebnost, prenašajo v širšo, javno sfero. 

Zgodba Miš je idejno verjetno najbolj vznemirljiva; vpelje namreč »junakinjo«, drobno miško, ki jo vidi samo (zdaj) dementni, ostareli osrednji lik, ki je v svoji starosti razpet med tiranijo družbenega sistema ter vedno manj jasne, vedno manj lucidne lastne misli. Junak se najprej sploh ne sprašuje, ali je miška, za katero trdi, da biva v njegovi sobi, resnična, nastavlja ji celo hrano in se z njo pogovarja, se je veseli in jo vzljubi. Ampak sčasoma začne tudi sam dvomiti v njen obstoj, pomisli, da se mu je najbrž res dokončno zmešalo, da živalca ni resnična. Sistem ga premaga, ko miško na koncu, skoraj kot da bi poskušal le »preveriti«, ali obstaja, ubije. Zatem joče in v joku dočaka popolno pozabo, totalno izgubo spomina, morda celo smrt. 

Na drugačen način je učinkovita pripoved Končno je crknila, ki najbolj eksplicitno govori o junakovi materi, o njeni bolezni, o njenem umiranju, pa tudi o trdovratnosti njegove otopelosti, o nekakšni nespremenljivi brezčutnosti; ne glede na to, v kako strahotnih pogojih, ki so prikazani učinkovito groteskno, njegova mama preživlja svoje zadnje dni, junak ne doživi nobenega globljega premika. Tudi v tem primeru lahko rečemo, da si ga je sistem, ki je nanj deloval predvsem preko družinske zgodovine in v družino vpisanih družbenih »norm«, učinkovito podjarmil: otopelosti in brezbrižnosti, ki ga prežemata, ni mogoče priti do živega, ker sta se vzpostavili prav skozi odnos z najbližjimi, skozi odnos z materjo in babico, ki sta bili povsem ujeti v družbene normative in represivne vzorce; na to med drugim kaže tudi občutek sramu ob kaznjencu z Golega otoka, ki ga nista zmogli preseči. 

Začetek pesmi je zgodba, ki v siceršnjo temino, skorajda preobteženo tesnobo, vnaša nekaj šibko brleče svetlobe; v njej se srečamo z mlajšim junakom (ki pa odrašča v času, ki je po vseh pravilih mladostni čas tega »enega« junaka vseh šestih pripovedi), ki na neki osamljen večer spozna podobno osamljeno punco, s katero nato preživi noč. 

Zgodba Preteklost v škatli je tista, ki razkrije največ o junakovi preteklosti (v tej zgodbi je obdelano večkrat omenjeno boleče poglavje družinske zgodovine), hkrati pa preko opisovanja pospravljanja za umrlimi ter elementov v tem ritualu (npr. škatle, v katere izginja življenje umrlega, pospravljanje oblačil, starih dokumentov, način popisa osebnih predmetov, atmosfera, sentiment, razmišljanje ob tem ritualu) skorajda vsiljivo aludira isti ritual, ki ga je v svoji poeziji večkrat (v slovenskem literarnem prostoru zelo prepoznavno) uporabljal Boris A. Novak, nazadnje v tretjem spevu prvega dela epa Vrata nepovrata. Tolikanj bolj moteča je ta »referenca«, do katere ni z ničimer vzpostavljena distanca (ki bi denimo dala slutiti, da gre za nekakšen hommage Novaku), ker Novak svoj ep celo utemelji na raziskovanju osebne zgodovine v odnosu do politične zgodovine in celoten tretji spev v prvem delu epa je namenjen prav »brskanju po škatlah« umrlih, po pregledovanju oblačil, kar pri Novaku deluje kot močna alegorija, pri Möderndorferju pa lahko posledično bralcu obeh del pusti nekoliko grenak, neprijeten priokus. 

Ampak razen zgornjega je tem zgodbam težko očitati kaj bistvenega. Morda je družbena kritika, potem ko jo slečemo intimne pripovedi, nekoliko (pre)naivna in morda so zgodbe preveč obtežene s tesnobnimi občutki, da bi bila bralska izkušnja zares večplastna (zdi se, da v besedila vpisana tesnoba požira tudi bralca), ampak razen tega gre za tehnično dovršena besedila, ki znajo v osebni zgodbi poiskati dovolj pomenljive in sveže detajle. 

Prelom, ki kritično zamaje sicer tako učinkovito zasnovo zbirke, pomeni zgodba Življenje. Patetična, ne dovolj literarno obdelana, napihnjena pripoved o tem, kako neko žensko povozi avto ravno, ko s kolesom drvi naproti podpisu najemne pogodbe z ljubeznijo svojega življenja. Slog je neprepričljiv, zanaša ga v patetiko, liki so preveč enoplastni, odnos med osrednjima likoma povsem pavšalno idealiziran. Hkrati je to zgodba, ki je ni mogoče uvrstiti v življenje junaka prejšnjih zgodb, ki, kakor rečeno, tvorijo občutek »romana o neki osamljenosti, o neki depresiji«. V sicer skrajno precizno urejen, jasen, homogen in delujoč ustroj zbirke ta zgodba poseže preveč agresivno, zdi se, da prihaja iz nekega povsem drugega literarnega vesolja in nima nobenega stika s tistim, kar se je poprej vzpostavilo, kar predhodnim zgodbam odvzame nekaj teže, zlasti pa zruši koncept zbirke, ki je sicer zelo jasno zastavljen. 

Še bolj radikalno v tekst poseže zgodba Brskanja, ki je sicer predelava Möderndorferjeve drame Mali nočni kvartet, ki kar nekoliko srhljivo »spominja« na dramsko besedilo predstave Srce na dlani, ki je avtorsko delo Dragice Potočnjak. Brskanja in Srce na dlani imata namreč praktično identično zasnovo, zaplet in razplet pripovedi; v obeh se z motorjem hudo ponesreči šestnajstletni fant, katerega možgani utrpijo tako škodo, da je fant spoznan za možgansko mrtvega, starši so seveda povsem pretreseni; ravno v času, ko se odločajo, ali naj sina s pomočjo medicinskih aparatov ohranjajo pri življenju ali ne, pa se pojavi druga družina, v kateri nekdo nujno potrebuje transplantacijo srca. Obe deli se zaključita s presaditvijo. Vmesni del, ki pri obeh avtorjih pomeni »pregovarjanje« staršev, Dragica Potočnjak vzpostavi kot vprašanje o tem, ali lahko šestnajstletnik sprejme odločitev o darovanju organov (fant je namreč podpisal pristopno izjavo, da bi rad po smrti daroval organe), pri Möderndorferju pa je situacija na ravni ideologije radikalno drugačna. Glede na omenjene podobnosti s Srcem na dlani, glede na to, da ta zgodba najbolj radikalno poseže v sicer trdno zgrajeno ogrodje zbirke in tudi ker, ne nazadnje, zajema kar triinsedemdeset strani od dvestopetintridesetih strani zbirke, se zdi smiselno zgodbo natančneje analizirati. 

Pripoved se začne, ko Andrej sredi noči obišče Mejro in že to prvotno srečanje postavi temelj ideologije, ki tiči v ozadju zgodbe (čeprav se zgodba nenehno pretvarja, da skuša ravno to ideologijo rušiti). Srečata se torej dva junaka; ženska in moški, priseljenka in Slovenec, izobraženec na poziciji moči in nevedna, naivna, brezposelna oseba, bogataš in reva, ki nima niti za kavo. (Vse našteto v zgolj dveh likih, kar ni nepomembno.) Odnos do Drugega je torej zakoličen s precejšnjim naborom označevalcev, pri čemer je Mejra vselej Druga napram Andreju, kar izkazuje tudi dejstvo, da si on lahko vzame pravico, da sredi noči vkoraka k njej, se udomači v njenem stanovanju in takoj zavzame nadrejeni položaj. Kasneje se Andreju in Mejri pridružita tudi Barbara in Emir. Razmerje je na novo zastavljeno le v toliko, da čeravno je Barbara bogata, izobražena, Slovenka etc., Emir pa neizobražen, brezposeln priseljenec, še vedno obvelja razmerje moči med moškim in žensko: Andrej in Emir sta kot moška »nad« Barbaro in Mejro, kar se povsem jasno pokaže tudi v točki, ko Andrej v zameno za srce Emirjevega umirajočega sina ponuja Barbarino telo, Mejra pa je pri tem povsem izvzeta, ona v tej »poštevanki« sploh ni pomembna, ker se z njo ne da trgovati, ni, drugače rečeno, noben faktor

Imamo torej globoko vpisani šovinizem, ampak hkrati se kaže tudi neko drugo razmerje – razmerje moči med bogatim in revnim, med družbeno močnim, vplivnim moškim in »družbeno ničlo«. Andrej je očitno lahko podkupil zdravnike v  bolnišnici, da so na Mejrinem in Emirjevem sinu opravljali preiskave, potrebne za ugotovitev, ali je fantovo srce primerno, da ga prejme Andrejeva hči. Za dovoljenje niso prosili Mejre in Emirja, fant sam pa se nikoli ni izrekel za darovalca organov. S tem je bolnišnica seveda kršila zdravniško etiko, številne zakone in osnovne človekove pravice. Möderndorfer torej konstatira, da sta kapital in družbena moč posameznikov dovoljšna, da torej realno prihaja do takih kršitev. Ker gre v tem primeru za pretiravanje, ki ni osnovano na kakšnem realnem slovenskem primeru (Andrej z vpeljavo bolnice praktično »institucionalizira« trgovino z organi v Sloveniji), zgodba zvaja z realnih problemov, podpihuje ogorčenje, jezo, razočaranje (Oh, oh, v kakšnem strašnem svetu živimo!) in se umika od možnosti, da bi bila neko družbeno stanje ali situacija lucidno reflektirana ter da bi bila razpoznana (in morda celo razrešena) represivna družbena razmerja. V kolikor namreč ta razmerja niso (na idejni, ne strogo fabulativni literarni ravni) natančno opredeljena, jih je nemogoče dešifrirati in, konec koncev, tudi spreminjati. 

Andrej ponudi Emirju (ne pa tudi Mejri, ona je pri tem »odsotna«) visoko denarno »nagrado«, nepremičnino in telo svoje žene, če mu Emir podari srce svojega sina. Gre torej za pogodbo med moškima, v kateri sta ženski izrabljeni kot sredstvo, Andrej pa je pripravljen barantati celo z več telesi, ne le z enim samim. Telo postane na razpolago za trgovanje, kar se zdi Emirju sicer moralno nedopustno (sklicuje se na verske tekste), ampak nemogoče je zanikati – kar prepozna tudi Andrej – da se mu zdi ponudba (vsaj na nezavedni ravni) mamljiva. Ampak Emir ponudbo naposled vseeno zavrne, mora jo zavrniti, ker je razmerje med Andrejem in njim samim nemogoče zaobrniti; tudi če bi Emir nenadoma obogatel, je še vedno »varno« Drugi zaradi svojega nacionalnega porekla, zaradi priseljenstva in svoje neizobraženosti, zato bi razlika med »biti reven« in »biti bogat« še ne zaobrnila razmerij moči. Zgodba tako implicira, da so nekatera razmerja nespremenljiva, s čemer jih posredno tudi potrjuje. 

Enako se dogaja tudi ob končni »Mejrini epifaniji«, ko Mejra spozna, da je »veliko ljudi, ki potrebujejo srca drugih« in se iz čistega sočutja, iz neomadeževane dobrote, odloči, da bo podarila srce svojega sina. Podarila, ne prodala, ker bi bila prodaja etično sporna. S to navidezno »pravo« potezo pa Mejra samo še dodatno utrdi razmerja med liki: Andrej ne dobi le srca za svojo hčer, ohrani tudi vso svojo politično moč, premoženje in – vsaj pred družbo – tudi »ženino čast«, s čemer pa seveda spet ni zaščitena Barbara, temveč Andrej, ki mu s tem seveda z ničemer ni ogrožan status »mogočneža«. 

Emir in Mejra ostaneta brez vsega, podarita tisto, kar se jima je sprva zdelo nedopustno podariti in ostaneta globoko Druga. Ne ukrepata v smeri razreševanja represivnih družbenih razmerij, temveč jih potrjujeta. Še več: teh razmerij niti ne prepoznata, s čimer sta na idejni ravni absolutno in še enkrat prepoznana za Druga. Mejra namreč ne prepozna, da gre v tem primeru ne le za nemoralnost Andrejevih predlogov, temveč – in to je bistveno – tudi za scela nemoralno delovanje bolnišnice, kar pa nemoralnost prestavlja iz zasebne sfere (pokvarjenega bogataša Andreja) na javno, sistemsko raven. Z istim odnosom do Drugega namreč Mejro in Emirja odpravi tudi bolnišnica, kar pa ni v besedilu na noben način prevprašano. Mejra odnos bolnišnice enostavno prezre; še huje – ta odnos je zanjo skrit. S tem potrjuje naivnost, ki ji jo pripisuje Andrej in podleže manipulaciji ter čustvenemu izsiljevanju, kar ni nepomembno niti s tega vidika, da gre za žensko, ki ravna čustveno (in ne razumno) nasproti moškemu (Andreju), ki ravna preračunljivo in izsiljevalsko. 

Mejrina »akcija« na noben način ne spodjeda sistema, temveč se mu »daje« kot (moralna) žrtev. Ker ta žrtev v besedilu na noben način ni obsojana, temveč je sprejeta kot »moralno čista, pravilna odločitev skorajda angelskega lika«, je pozicija besedila »lepodušništvo«, ki pristaja na represivne, hierarhične odnose, ki so opravičljivi preko »moralnega očiščenja«, ki pa stanja dejansko ne očiščuje, temveč ga s svojo naivnostjo le še reproducira in potrjuje. Vloga žrtve je tako sicer pripoznana kot »navidezno častna«, ampak hkrati tudi kot nujna. Mejre so nujne, da lahko Andreji ohranjajo svoj monopol. 

V tem smislu nezmožnosti zaobrnitve razmerij moči je pomenljiva tudi izbira imena, ki ga Mejra in Emir dodelita svojemu sinu, ki se je tudi imenoval »Andrej«. Andrej, ki je le lažni »Andrej« (še vedno je reven sin priseljenskih staršev), bo moral biti žrtvovan, da bodo ohranjena ustaljena razmerja. Odgovor za reveže in Druge torej ni upor, ni vedenje, ni refleksija, ni uvid, ni lucidnost, ni trud za spremembo stanja, temveč »moralna« zmaga. Brskanja bi teže zavzela bolj prazno in ironično pozicijo. 

V primeru Brskanj, če se končno oddaljim od analize te zgodbe, imamo torej nekakšno »besedilo« v »besedilu« in če prvih pet zgodb dobro deluje, zadnja (Velikonočna zgodba) ne more več povezati zbirke v trdno celoto, kakršna se je začela vzpostavljati na začetku. Četudi se trudim, ne morem kaj, da se ne bi vračala k vsaki zgodbi posebej in se spraševala o tem, ali je ideološki aparat za drugimi teksti dejansko kakorkoli drugačen od tega, ki se razkriva v Brskanjih. 

Najmanj, kar lahko rečem je, da sta Življenje in Brskanje zgodbi, ki ne sodita v to knjigo in da bi brez njiju zbirka morda res pustila težak, tesnoben občutek, ne pa tudi grenkega priokusa, da Möderndorfer tudi v tej zbirki ne seže (vsaj dosledno, ne v vseh besedilih) preko svojega običajnega lepodušništva.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odpiranje navidezno zaprtih vrat spomina

    Aljaž Koprivnikar

    Boris A. Novak v svojem obsežnem pesniškem opusu, ki se kot reka vije od svojega avantgardno-eksperimentalnega izvira do uporabe klasičnih form, med seboj združuje, pod svojim zaščitnim … →

  • Linčajmo Lyncha!

    Mojca Pišek

    V zadnjem času smo se slovenski bralci že nekoliko navadili, morda celo razvadili, da se ne rabimo razbežati in poskriti takoj, ko izide nov slovenski roman, ki je plasiran kot “detektivski roman, ki se drži žanrskih pravil tako, da jih krši”.

  • Iz megle na soparo, kaj pa umor?

    Veronika Šoster

    Po velikem uspehu je bil pritisk za nadaljevanje ogromen, in zdi se, da Golob ni izkoristil naleta, saj je pričujoči drugi del, Leninov park, bolj senca Jezera kot pa njegovo udarno nadaljevanje.

Izdelava: Pika vejica