Bog in nič v 16. stoletju

Mojca Kumerdej, Kronosova žetev. Ljubljana: Beletrina, 2016.

Tina Vrščaj

Mojca Kumerdej je izvrstna pisateljica. Iz slovenskega povprečja se na srečo ne dviguje s številom svojih del, ampak z njihovo nesporno kvaliteto. Leta 2001 je objavila svoj prvenec, roman Krst nad Triglavom, v letih 2003 in 2011 pa kratkoprozni zbirki Fragma in Temna snov. Pet let pozneje je pred bralca postavila novi roman, ki je morda še bolj intriganten, pa tudi obsežnejši od prejšnjih del: Kronosova žetev.

Gre za filozofski zgodovinski roman, ki neposredno upodablja, hkrati pa z distance opazuje in kritično komentira čas reformacije in protireformacije na slovenskih tleh. Ob branju se zabavamo, kot da bi bilo to eno najbolj smešnih obdobij v naši zgodovini. Prijetno je o tistem poznem šestnajstem stoletju in o takratni obči neukosti brati v tako informiranem enaindvajsetem stoletju, v lastnem jeziku in brez strahu, da bi nas obtožili čarovništva ali da bi razstrelili našo molilnico in nam zažgali krivoverske knjige. Morda zdaj kdo že izvaja hitre izpeljave o tem, da naš čas vendarle ni tako drugačen, da se še vedno preganja drugače misleče, tuje verujoče ter išče grešne kozle. Kronosova žetev seveda včasih namigne, da smo ljudje danes le potomci svojih prednikov. In na nekaj vznemirljivih mestih pride do pravcatega spoja oddaljenih časovnih trenutkov. Obenem pa je jasno, da različnih zgodovinskih časov ne moremo površno primerjati, kaj šele poenačiti. Bolj kot podobnost je za roman plodovita razlika. Prav zaradi duhovnozgodovinske razlike med tem, kar so takrat vedeli (verjeli) o človeku in svetu, in tem, kar vemo (verjamemo) danes, avtoričini literarni postopki med branjem polno zaživijo. Roman zgodovinsko snov obravnava na sila ozaveščen, postmodernističen način, ki je mogoč le s precejšnje časovne in duhovne distance: z empatijo in ironijo hkrati.

Pisateljica in filozofinja je izbrala odličen romaneskni teren. Ob koncu 16. stoletja v naših krajih umetnost in znanost ne cvetita, ker je vse dogajanje še v primežu cerkve in verske razklanosti. Turški vpadi, ki po dveh stoletjih še vedno grozijo, in bolezni, kot je kuga, služijo za ilustracijo »božje kazni« in za dokaz, da mora vsa družba manj grešiti, več moliti in biti bolj versko enotna, da jo bo bog uslišal. Toda srednjemu veku je že odklenkalo in vse živo se primežu prične tudi upirati. Rojeva se dvom. Pokončni grofje na svojih fevdnih gospostvih in mestni župani v mestih nudijo zavetje luteranom, najvišja oblast notranjeavstrijskih dednih dežel pa nadnje pošilja verske komisije, da preučijo razsežnosti herezije in se lotijo ukrepov. Z zanimanjem listamo po spomladanskih dialogih, pismih, luteranski pridigi in poročilu ljubljanskega knezoškofa Tomaža Hrena svetemu sedežu. Hren v njem navaja, koliko krivoverskih knjig so požgali in koliko luteranov z domov pregnali, sklene pa ga z ugotovitvijo: »Delo reformacijske komisije je potekalo mirno, brez nasilja«. Ha! Pri dobi reformacije bi marsikateremu peresu spodrsnilo, Kumerdejevo pa ta doba navdihuje, da se lahko literarno posmehuje dogajanju, osebam, cerkveni družbeni ureditvi in verskim sporom, ne da bi šlo to na račun prepričljivosti in slikovitosti. Slikovitost romanu še bolj kot sočne zgodbe izpred stoletij daje polnokrvni knjižni, mestoma rahlo starinski in privzdignjeni jezik. Plodoviti dialogi in samogovori z bujnostjo in vznesenostjo kar kličejo po dramatizaciji. Vrh vsega se knjiga košati s pomenljivimi filozofskimi premisleki o temeljnih človeških vprašanjih: o biti, času, niču in bogu. To je njeno bistvo.

Roman vseskozi prevprašuje boga skozi junake različnih stanov in iz raznih zornih kotov – je vsemogočen, je dober, kako ga prepoznati, sploh je? –  hkrati pa iz samega dogajanja sklepamo, da v njem ni najti prav veliko božje ljubezni in dobrote, čeprav imajo vsi polna usta boga. Kot da je bog svet zase, ki ga človek ne more dojeti niti se ga kako drugače dotakniti. Če vzamemo, da bog obstaja – sam na sebi in ne le kot človekova predstava –, najbrž biva na drugi, od človeka oddaljeni ontološki ravni. Kronosova žetev je kompleksna stvaritev, zato ne daje neposrednih odgovorov na vprašanja, ki človeka begajo že tisočletja. A kot celota se otresa iluzij in teži k pesimističnemu, sicer nekoliko karikiranemu, a v nekem smislu realnemu pogledu na človeštvo. To je kot kolektiv v najboljšem primeru smešno; zato pa zmeraj živijo redki posamezniki, ki so vredni najlepših besed. Roman se nagiba tudi k spoznanju, da sveta, kakršen je, in ljudi, kakršni so, ni mogel ustvariti bog, ki bi bil dober.

Bog v tistem času še ni mrtev, umrl bo pozneje, toda nekateri posamezniki že živijo brez njega. Miklavž Nikolaj Paulin, županov pisar, se z ljubeznijo do misli in zapisovanja od neskončnega in popolnega stvarnika, ki ga njegov um ne more zares zaobjeti, prikoplje do dvoma v stvarnikov obstoj. Sledijo negotovost, brezsmiselnost in praznina. Zboli celo za melanholijo; tedaj, nas opomni pripovedovalec, ki večkrat razpolaga z vednostjo prihodnjih stoletij, še ni bilo »svetobolja«. Nikolaj je čista in občutljiva duša, ki je žrtev lastnega spoznanja in iz tega ne izpelje zlonamernih sklepov. Srečamo pa tudi njegovo slikovito nasprotje: demoničnega knezoškofa Wolfganga. Ta je prvovrstni cinik, ki lomasti po deželi, da jo nauči prave vere in iztrebi luteransko zalego. A sam v nič ne verjame. Brez sramu, brez krivde in vesti vlada svetu, kot za šalo naroča čarovniške procese in usmrtitve nedolžnih, ki naj bi ljudstvu vlili strah, ter uživa radosti pedofilske ljubezni. Vse okrog sebe podreja lastni volji, ta pa je podložna kvečjemu hedonizmu, makiavelizmu in – že tedaj? – nihilizmu. Ko obišče svojega nekdanjega prijatelja grofa Friderika, se z njim spusti v dolge, a nič dolgočasne samogovore in včasih dialoge, v katerih podučuje svojega »učenca«, ki to noče biti. Wolfgangova namazana retorika se široko razmahne, njegovo filozofiranje v prispodobah dobi krila. Friderika, ki večino časa molči od ogorčenja, ljubkovalno kliče Frici, zraven pa mu nalaga režijo čarovniških procesov, ki se Friciju upirajo, in ga nagovarja, naj si sredstva zagotovi tako, da podložnikom zaračuna davek na svetlobo. Wolfgangu res nič ni sveto. Takole pravi: »Si predstavljaš, Friderik, da bi na Zemlji živela milijarda ljudi, kaj ena, dve, nemara tri, celo pet milijard? Prepričan sem, da je nujno potrebno takšen razplod zajeziti.« V svojih razpredanjih gre tako daleč, da včasih zveni kot kakšen de Sadov predhodnik. Je pa močan lik in bogokletno gonilo romana. (Če bi po njem posneli film, bi ga moral igrati karizmatični Christoph Waltz.) Toda ne glede na to, koliko zla napravi drugim, ga za časa življenja, kot opaža, ne doleti nobena kazen. Roman tako poudarja misel o trhlih božjih temeljih in odpira velikansko eksistencialno brezno, v katerega mora zreti človek brez vere. Wolfgangova misel »Ah, to čudovito stvarstvo iluzij, ta koprena utvar, ki se lepi na človeške poglede in ustvarja prav neverjetne optične prevare« me napelje na zamisel, da je tudi Kronosova žetev nekakšna spretno izdelana optična prevara. Znajdemo se razpotegnjeni v dvočasje, kot da bi sredi hrupnega sodobnega mesta ugledali kočije in može s klobuki. Zdi se, da smo v preteklosti, pa smo v resnici v prihodnosti, ko pa se zazdi, da smo v sedanjosti, takrat je to še posebej trdovratna iluzija.

V romanu veliko dogajanja spremljamo skozi oči kolektivnega junaka – ljudstva. Včasih se oglasi kak brezimni predstavnik ljudstva, še večkrat ljudstvo v prvi osebi množine. In ljudstvo je bilo takrat neuko, nepismeno in povsem brez orodij, da bi si dogajanje pojasnjevalo kako drugače kot z omejeno lastno izkušnjo, z bogom in – kar je pač ljudstvu najbolj privlačno in spotakljivo – s temnim hudičem. Cvetelo je praznoverje. Avtorica s humorjem upodablja nastanek in razvoj obtožb čarovništva, poročil o neverjetnih čudežih, napletanje škodoželjnih zgodb o tujcih – Judih, spletanje mitov in legend. A to ljudsko čenčanje o čarovnicah in metlah, na katerih se drajsajo, o vdovah, ki z zvarki pokončajo svoje može in katerih temni otroci so jasen dokaz o bratenju z belcebubom, in o veščah, ki nacoprajo dež ali poskrbijo za slabo letino, z današnjega vidika ni zgolj kratkočasno, temveč nam daje tudi misliti. V tistem času se je o ženskah razmišljalo tako, kot npr. ob nenadni in nepojasnjeni smrti ene izmed junakinj: »nekaj pa plemenitemu ljudstvu vendarle ni ušlo: grajska gospodična je veliko, zelo veliko preveč razmišljala. In zelo verjetno so ji […] počili možgani, ki so manjši in lažji od moških in tudi bolj razredčene mase, niso narejeni za težka razmišljanja …« Danes je vloga žensk v zahodnem svetu zmagoslavno drugačna in današnja resničnost ni enaka tisti pretekli. Enako pa ostaja to, da si spletamo svojo resničnost, v katero verjamemo, glede na orodja, ki so nam na voljo, glede na okolje, v katerem živimo in glede na dobo, ki nas vse globoko zaznamuje. Branje Kronosove žetve ima celo vrsto miselnih posledic. Ena predrzna ateistična je ta, da čarovnic ne povežemo toliko s hudičem kot z bogom. Tako smešna, kot se nam danes zdi vera v coprnice, se nekaterim kaže vera v boga. A toliko neznosnejša je potem stiska, ker nam ne vlada naš zaveznik, temveč sovražnik Čas. Vse pokosi s srpom. Kaj pa ostane od njegove žetve? Ljudje imamo slab spomin in naše zmožnosti mišljenja, vživljanja in učenja so precej omejene. Zato pravzaprav ne moremo žeti, kar so druga ljudstva pred nami sejala. Ne učimo se iz zgodovine. Ali to pomeni, da nismo nič bolj pametni, kot so smešne prikazni iz tega sijajnega romana?

O avtorju. Tina Vrščaj je diplomirala iz primerjalne književnosti in angleškega jezika. Objavila je romana Zataknjena v pomladi (2010) in Odradek (2012) in prevedla roman Jezusovo otroštvo J. M. Coetzeeja. Piše tudi kratke zgodbe, kritike in eseje. Njeno kritiško delo gre nekaterim prav do srca.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

    Vesna Liponik

    V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«.

  • Razkošen preplet zgodovine in sodobnosti

    Jasna Lasja

    Perzijski matematik, astronom, filozof, pisatelj, pesnik in mistik Omar Hajam, čigar obstoj zgodovina uokvirja z letnicama 1048 in 1131, velja v Evropi poleg Hafisa za najbolj cenjenega perzijskega lirika.

  • V iskanju (izgubljenega) raja

    Zarja Vršič

    Pesmi čilskega pesnika Raúla Zurite so lani v prevodu Janine Kos prvič izšle v slovenščini, izdaja pa je kar ambiciozna: izbrana dela iz osmih zbirk med obdobjem dobrih štiridesetih let s kratkim tekstom o avtorjevem življenju in delu na koncu knjige.