Besedni prodori

Miran Štuhec: Žive besede in prodorne misli. Antologija slovenske esejistike prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Študentska založba, 2013. (Beletrina)

Tadej Meserko

Esejistika vedno hodi po vrvi, razpeti nad prepadom, zategnjeni na številne mogočne stebre, ki se šopirijo v svojem vzklikanju jasnosti in odločnosti. Pluje nekje po robu književne produkcije, kjer se malo uvršča pod literaturo malo pa še kam drugam, zato govorimo o polliterarni zvrsti ali, kot je ljubše avtorju obravnavane antologije, o miselni prozi. Giblje pa se tudi po robu prepoznavnosti in markantnosti. Na neki način je esejistika zaradi svoje lucidnosti in racionalnosti stalno pretendirala po aktivnemu spreminjanju obravnavanega predmeta in zatorej ni ali pa skorajda ne more biti larpulartistična. Esejistika je s tem v neki aktivni vlogi in kot taka je z eno nogo že v polju markantnega, spet po drugi strani pa je dovolj gotova v relativnost, da si nikoli ne upa stopiti na eno ali drugo stran prepada. Velik ljubše ji je nihanje v zraku, od koder ji ploskajo z vseh strani, ker se jim zdi, da se približuje ravno njim, hkrati pa so vsi do nje nekoliko zadržani, saj ne vedo, če prejšnje, res drži.

Vse prej povedano se na poseben način povezuje tudi z antologijo slovenske esejistike prve polovice 20. stoletja, ki jo je sestavil Miran Štuhec. Gre za nadaljevanje in hkrati predhodnik avtorjeve starejše antologije, ki je obravnavala drugo polovico dvajsetega stoletja. S še dvema strokovnima monografijama, ki sta časovno podobno zamejeni, je avtor celostno pokril skorajda celotno slovensko esejistično produkcijo. A je tako pri strokovnih monografijah kot pri antologijah marsikje moč čutiti prisotnost esejističnega, ne zgolj pri obravnavani vsebini, pač pa tudi v izboru, časovnem zamejevanju, vsebinskem predstavljanju in še kje.

Antologija Žive besede in prodorne misli vsebuje štirinajst besedil, ki so časovno razvrščena, vsebinsko pa so zelo raznolika in pokrivajo heterogena problemska področja. Kot v začetku zaključnega besedila pove avtor, je skušal kakršnokoli preveliko pristranskost izbora korigirati: »Na dva načina: z doslednim upoštevanem zvrstnih oznak eseja in upoštevanjem potrebe po takšni predstavitvi in afirmaciji določenega korpusa, da bodo prišle do izraza vse najpomembnejše vsebinske, idejne in formalne posebnosti.« Razvidno je, da je avtor upošteval zapisano, saj je tako vsebinsko, formalno pa tudi idejno zastopan skorajda celoten spekter slovenske esejistike. Seveda ne moremo pričakovati popolne uravnoteženosti med vsemi nasprotji, vsekakor pa je prisotna tendenca predstavitve kar najširšega področja esejističnega razmišljanja. Da je res tako in da je izbor v nekaterih točkah precej drzen, priča uvrščeno besedilo Josipa Vidmarja – Pogovor o Arhimedovi točki, ki je pisano kot dialog in prej kot ne spominja na filozofsko razpravo, a kot je v prej izdani strokovni monografiji poudari Štuhec, besedilo razmišlja na esejističen način.

Razprto in zaprto, ki izhaja iz izhodiščne točke – vsebinsko so za esej značilne določnice, ki so jim blizu: »dvom, radovednost, stališče, da ni meritornih sodb, ter pristajajo na relativnost spoznanj in zaključkov.« S tega vidika je Štuhecev izbor esejističen, saj skuša biti vključevalen in širok, prikazati skuša vse plati dobe, kjer se glavni problem pojavlja pri ideološki prelomnici. Tedanjo dobo so zaznamovale tri večje struje, to je klerikalna, liberalna in vzpostavljajoča se marksistična smer in pravzaprav vse dobijo mesto tudi v izboru, četudi je čutiti, da se avtor ni toliko oziral na te opredelitve in je, kot poudari tudi sam, dajal prednost kvaliteti. Pravzaprav je pogosto prisotna dvojna pozicija, razvidni sta dve nasprotujoči si strani, od katerih vsaka vleče k sebi. Vidmarjevemu strogemu videnju lepega je nasproti postavljen Župančičev Ritem in metrum. Napredku je nasproti postavljena tradicija, zazrtost v prihodnost, videnje dobrega v preteklosti itd.

Poleg tekstov so v delu prisotni še prikazi avtorjev in izbiralčevo spremno besedilo, ki pa je prej kot ne skrajšana različica strokovne monografije, kar je knjigi vsekakor v koristi, a bo vsakdo, ki bo želel svoje znanje poglobiti, moral poseči še po drugi knjigi, torej po nekaj let starejšem delu Slovenska esejistika od začetkov do leta 1950. Glede na spremno besedilo je moč zaslediti odsotnost nekaterih avtorjev, a je že tam za marsikoga pojasnjeno, da ni čisto esejist ali pa je njegov esejistični opus preskromen, premalo izrazit in je zatorej tudi iz antologije izpadel. Kar se tiče primerjave z drugo polovico dvajsetega stoletja pa je opaziti, da je zadnje delo skoraj za polovico krajše od prve antologije, kar pa je spet posledica količine tekstov, ki so nastajali v posameznem obdobju. Nekateri avtorji so zastopani v obeh antologijah, pri čemer velja imeti v mislih, da sta knjigi komplementarni in se omejujeta na obdobja ustvarjanja in ne na obdobje rojstva posameznega pisca, tako da nam omenjena podvojitev kaže predvsem miselni razvoj določenih dalj časa ustvarjajočih piscev.

Naposled velja razmisliti še o potrebi in aktualnosti. Četudi nekaj kvalitetnih antologij esejistike iz preteklosti že imamo, pa so obravnavana knjiga in ostala tri dela zaključena celota, ki predstavljajo res poglobljeno in celostno predstavitev in teoretsko analizo domače esejistične produkcije. Zavoljo časovne distance je zanimivo opazovati tudi, kako so nekateri avtorji v dobršni meri pred svojim časom, spet drugi so s posameznimi mislimi skorajda večno aktualni, nekateri pa zanimivi predvsem za svoj čas. Da pri nas ni manjkala nobena prej razmejenih skupin, je jasno, kar obravnavana antologija tudi potrjuje, hkrati pa z že omenjenimi drugimi deli sedaj tvori celoto, ki bo vsakomur omogočila holističen pregled slovenske esejistike, njeno spoznavanje in raziskovanje in naposled zavoljo odprtosti, kvalitete in spremnih študij tudi nadaljno lastno premišljevanje.

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica