Prvo številko sedemindvajsetega letnika revije posvečamo sodobni slovenski esejistiki. Razlogov ni malo in niso nepomembni. Morda je najpomembnejši prav ta, da novejša domača esejistika, nastala po letu 2000, še ni doživela temeljitejše obravnave, v antologiji slovenske esejistike po drugi svetovni vojni, ki jo je sestavil Miran Štuhec, pa najdemo le dva avtorja, ki sta danes mlajša od petdeset let. Si predstavljate podobno situacijo na področju pesništva ali pripovedništva?Preberi

Esejistika vedno hodi po vrvi, razpeti nad prepadom, zategnjeni na številne mogočne stebre, ki se šopirijo v svojem vzklikanju jasnosti in odločnosti. Pluje nekje po robu književne produkcije, kjer se malo uvršča pod literaturo malo pa še kam drugam, zato govorimo o polliterarni zvrsti ali, kot je ljubše avtorju obravnavane antologije, o miselni prozi. Giblje pa se tudi po robu prepoznavnosti in markantnosti. Na neki način je esejistika zaradi svoje lucidnosti in racionalnosti stalno pretendiralaPreberi