Aristofan zakolca

Aljaž Krivec

Še preden sem se odpravil na drugo izvedbo t.i. mednarodne študentske konference primerjalne književnosti Prva stran, sem sam pri sebi že podal (vsaj) dve oceni. Preletel sem program in ta me je pritegnil. Veliko predavanj, njih teme pa dozdevno dobro premišljene in ne denimo izbrane po nekakšni plati karseda gotovih stav ali seganja k populizmu. V njih (in v sklopih) se je zrcalil krovni naslov Literatura proti sistemu, ki je v paru z javnim pozivom k sodelovanju na konferenci zaobsegel kritike ideologij, feminizem, queer študije, vprašanje Drugega, postkolonializma, vojn in totalitarizmov … česa več, spet česa drugega pa malo manj. Ampak dobro, v času retradicionalizacije, o kateri ne le čivkajo ptički na vejah, temveč se dejansko tudi odvija, so tovrstni pristopi lahko dobrodošli.

Podobno pa je dobrodošlo dejstvo, ki ga je najti v sami definiciji konference, in sicer, da gre za študentska predavanja. Iz lastnih izkušenj vem, da je vsakršna izvenštudijska dejavnost na faksu skoraj gotovo plod pobude in dela študentk in študentov. Nekaj se torej dogaja, in to z generacijami, ki (vsaj tako kaže tu in zdaj) bodo/bomo prej deležne sveta brez kisika kot habilitacij.

In takoj zatem pomislek v obliki nekakšnega metafikcijskega vprašanja. A ima lahko tovrstna konferenca subverzivni potencial? A je lahko, skratka, dejansko tudi sama proti sistemu? Požegnana s strani institucij in na papirju izpeljana v skladu z neko več ali manj tradicionalno formo konference nekaj tega gotovo izgubi. A tu ne velja biti purist, saj je povedano tudi dober znak: navedene teme so našle svoje mesto v akademskem prostoru, ki ga je morda vendarle zmotno videti kot zgolj nekakšen stroj za kooptizacijo ali, povedano drugače: nekaj smo pa vendarle dosegli!

Tisto, kar me je morebiti še bolj napeljevalo k pomislekom, je bil že omenjeni širok diapazon pristopov, ki jih je konferenca imela vzeti pod svoje okrilje. Slednje po eni strani teži k temu, da se same na sebi iščejo povezave med različnimi emancipatornimi praksami, kar je prav gotovo ena od možnih (ali kar nujnih) poti naprej. Po drugi strani pa se zdi, da ni namenjene dovolj pozornosti dejstvu, da so različni pristopi tudi na različnih stopnjah, tako z vidika teorije kakor tudi implementacije v konkretni družbeni realnosti. Skupna oznaka proti sistemu bi torej bržkone že pred samo izvedbo morala izpostaviti več kot zgolj deklarativni »boj«, se pravi tudi neko poenoteno idejno podstat. V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro zgodi, da ustvarimo videz nekakšne hipsterske brezvsebinskosti, češ to in to in to bomo zmetali not, ker zveni uporniško.

Posamezni prispevki (o čemer delno sodim zgolj iz povzetkov in klepeta z udeleženci) so v veliki meri uspešno prečesavali tako klasike kot sodobno literarno produkcijo, raziskovalne metode so se večinoma izkazale za dobro premišljene in prav takšni so bili tudi rezultati. Same predstavitve so se gibale sem in tja po že znani premici. Od tistih, kjer so se sodelujoči odločili povedati kakšno besedo manj, zato pa izpeljali svoje delo na bolj razumljiv, pregleden in klepetav način, pa tistih, ki so se odločili za neusmiljeno bezljanje skozi zapisan tekst, in tistih, ki so ocenili, da potrebujejo neprimerno več časa, kot jim ga konferenca namenja (in si ga tudi vzeli), ter naposled še do tistih, ki svojega prispevka iz takih ali drugačnih razlogov sploh niso predstavili. Pri vsaki slabše predstavljeni temi nas seveda rešijo povzetki predavanj (na spletni strani), hkrati pa to vendarle odpira dodatna vprašanja o tem, kako bi naj konference sploh izgledale, če je velik del vsebine z nekaj brskanja, domišljije in zbornikom mogoče prežvečiti, ne da bi zapustil topel dom.

Dodano vrednost gre gotovo iskati v debatah po posameznih sklopih (posamezna je bila prav burna), a zdi se, da konference zaznamuje še neka druga razsežnost. Za zunanjega opazovalca (kar sem bil tokrat tudi sam) predstavljajo neprimerno manjši doprinos kot za vpletene. Slednji so se znašli, vsaj v primeru tujih gostov to še posebej velja, v nekem okolju, ki zanje trenutno predstavlja izmenjavo domislic, znanja, mnenj in še česa (tisti, ki berete kampus romane, imate pravico do heheta). Uvedeni so v dogodek, ki se ne konča, ko vsi po vrsti zapustimo Trubarjevo hišo literature, temveč ima neko povsem notranjo logiko, znano samo njim.

Na ta način se konferenca znajde v dveh vlogah. Po eni strani je zaprta vase na način posvečenosti, zaradi česar bi morda sodelujočim očitali svojevrstno samozadostnost, ki se ne ozira na sporadične obiske zunanjih očividcev, ko se ti na kraju zločina znajdejo prehitro ali prepozno. Po drugi strani pa prav z občasnim zamujanjem, pretiravanjem, tako rekoč ne-zglednimi predavanji ipd. zanika prej omenjeno problematično sistemskost same sebe. Deluje torej na način nekakšne žlahtne akademije, ki ne pozna ocen, kreditnih točk in urnika, temveč skuša vzpostaviti intelektualno produktiven habitus na neki neprimerno bolj življenjski način. Prav s to razsežnostjo svoje pojavnosti pa tudi odpira nov pogled na izhodiščno vprašanje. Sama konferenca želi na zunaj utemeljevati lastno logiko s pomočjo zastavljenega urnika, a se naposled bolj zanaša na divje prepleteno mrežo nenapisanih pravil, ki se vzpostavljajo s ponavljanjem (konferenc). Slednje pa je seveda vselej odvisno od posameznikov, ki bi se naj sistemu podredili. Organizatorji tako na lastni koži spoznajo, da sami niso Veliki Drugi, nastopajoči pa si lahko zapojejo Patti Smith. Dragocena in pozitivna izkušnja, ki jo paradoksalno velja podoživljati.

In tudi ponoviti. Prva stran si je morda zadala nekoliko preveč velikopotezno nalogo z vidika števila pristopov in tematik, ki bi jih naj zajela, saj jih je nemogoče izpeljati v neko enotno, smiselno celoto. Prav gotovo pa ni imela težav z izbiro kvalitetnih prispevkov in doprinosom k znanju očividcev, kot tudi ne s piarom (preverjeno), angažiranjem velikega števila študentk in študentov in spremljevalnim programom za ›razvedrilo‹.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsaka knjiga ima svojo kritičarko

    Aljaž Krivec

    Drugi dan. Odločno. Prispevki drugega dneva (poročilo s prvega dneva je tukaj) simpozija so bili nekoliko udarnejše narave. Prav tako se zdi, da so prevpraševali predvsem … →

  • Nova ekonomija, nova kritika

    Aljaž Krivec

    Prvi dan. Postopno. Trditev, da je kritika v krizi, je iz (bržkone) resne zaskrbljenosti postala krilatica, ki je vsakič znova izgovorjena v defetistični in ponavljajoči se maniri. Pravzaprav je … →

  • Estetski kič, ki prehaja v politični kič

    Aljaž Krivec

    V lanskem letu je v zbirki Novi pristopi (LUD Literatura) izšla strokovna monografija Draga Bajta z naslovom Kar je Sonce za Luno, to je Rusija za nas, podnaslovljena Kaj … →

Izdelava: Pika vejica