Alkohol, kavs in študentski protesti 

David Lodge, Na drugem mestu. Maribor: Litera, 2014. (Babilon)

Anja Radaljac

Roman Na drugem mestu Davida Lodgea se je v slovenskem prevodu znašel na tretjem mestu, kar je – glede na to, da gre za začetni del trilogije – pravzaprav nekoliko nenavadno. Tako je kajpak naneslo, da sem drugi del trilogije, roman Majhen svet, prebrala že dolgo pred Na drugem mestu; nekoliko bralskega užitka mi je bilo s tem vsekakor odvzetega; z liki prve knjige kampus-trilogije sem tako že bila seznanjena: precej njihovih osebnih navad, hib, posebnosti in skrivnosti (predvsem kdo je (kolikokrat) seksal s čigavo ženo) mi je bilo že znanih.

Naj – če bralec tega še ni storil sam (in še ni prebral nobenega izmed romanov v trilogiji) – povežem nekaj podatkov iz prvega odstavka; Na drugem mestu je kampus-roman (oz. »akademski« roman), v katerem je v ospredju predvsem zasebno (pogosto skrajno profano) življenje univerzitetnih predavateljev (z oddelkov za anglistiko na Univerzi v Rummidgeu v Angliji ter Državni univerzi v Euphorii oz. Državni Euphorii v ZDA[1]). Napaja se iz tradicije Kingsleya Amisa, ki je kampus-roman kot prvi zaobrnil tako, da je v svoje romane vpisal deromantizirani, provincialni kampus. Zvesto sledi tudi žanrskemu pravilu o vnosu zasebnega, predvsem seksualnega.

Če ste dobili občutek, da gre za tekst, v katerem se karikirani akademiki (večinoma predvsem skrajno brezinteresni in medli) parčkajo, prirejajo (in obiskujejo) pijanske zabave ter bolj malo predavajo, ker jim do tega preprosto ni (takšni so predvsem angleški predavatelji, ameriški so karieristi z več objavami – kar pa še ne pomeni, da so te objave dejansko kaj vredne), niste daleč od resnice.

Razne literarno-teoretske reference, kvaziliterarne teorije in raziskave (roman je kajpak metafikcijski, medbesedilen ter hiperliteraren, a na bralcu skrajno prijazen, nevsiljiv način) zavzemajo v Na drugem mestu relativno majhno vlogo, manjšo kot v Majhnem svetu (v katerega so tudi bolj natančno vpisane), kar pa morda ni tako nenavadno ob upoštevanju dejstva, da se tako na univerzi v Rummidgeu kot v Euphorii odvijajo študentski protesti; študentje zahtevajo več vključenosti, boljšo povezanost z univerzo oz. več možnosti odločanja o načinih poslovanja univerze. Začne se v Euphorii, kjer poskušajo študentje s protestom zagotoviti profesorsko mesto predavatelju, ki ga ocenjujejo kot sposobnega in kvalitetnega, nadaljuje pa se z borbo za globlje družbene premike: študentje podpirajo pacifizem, empatičnost, legalizacijo marihuane, odprto spolnost … pomenljivo je, da v hipijevski komuni, ki se jo naposled lotijo graditi z ukradenimi opekami neke cerkve (!) v obnovi, ni prostora za feminizem. (Boj za žensko enakopravnost se vendarle pojavi; na drugem koncu kampusa.) V Angliji so protesti milejši; če gre v ZDA pogosto na nož (avtor sam poda vzporednice med protestom ter vietnamsko vojno), je v Angliji precej mirneje; študentje nasprotujejo predvsem ustaljenim praksam ocenjevanja znanja.

Roman se torej loteva prenove študijskih sistemov ter primerjalno prevprašuje študentsko in profesorsko populacijo tako v Rummidgeu kot Euphorii. Srečata se torej vidika javnega, varnega šolstva, kjer ni nihče plačan po učinkovitosti in sposobnosti, temveč sistem sam zagotavlja napredovanja znotraj jasno določenih okvirov, ter vidik ameriškega karierizma; ameriški princip pomeni bolj odprto akademsko sfero, ki na videz bolj podpira sposobnega posameznika kot neproblematično maso povprečno sposobnih, a hrkati prikriva hiperprodukcijo, nenatančnost in popularizacijo znanosti, angleški princip pa prikazuje javni sektor, v katerem so odstopanja od povprečja nepotrebna anomalija, kjer lahko z golo vztrajnostjo uspeva kdorkoli in se ni treba nikomur dokazovati z objavami; Philip Swallow, profesor iz Rummidgea ni objavil nobenega strokovnega članka, kaj šele monografije. Nikoli. Morris Zapp, profesor iz Euphorie (v romanu kot gostujoča profesorja za eno polletje zamenjata mesti) je objavljal tako rekoč od ranih mladostnih let – obseden je z zasledovanjem vedno novih ciljev; njegovi akademski dosežki so – bolj ali manj – merjenje spolnega uda, podobno kot nakup avtomobila. Ko pred seboj nima cilja, izgubi vso raziskovalno vnemo. Skratka: literatura ne zanima niti enega, niti drugega, niti koga od njunih kolegov.

In prav zaradi teh vprašanj (javni vs. privatni sektor oz. državna univerza proti zasebnim fakultetam, študentski upori ipd.) je roman aktualen za današnjo Slovenijo; marsikateri lik iz romana srhljivo spominja na nekatere slovenske predavatelje,[2] hkrati pa je v opisu angleške študentske populacije nemalo (žal, žal) vzporednic s slovenskimi študenti in študentkami – brezinteresnost, združevanje v bolj ali manj neplodovitih protestih, naslavljanje napačnih problematik in vprašanj …

Da, vsekakor je razlogov, zakaj prav zdaj brati Lodgea dovolj; pa četudi trilogije (poleg romanov Majhen svet ter Na drugem mestu imamo v prevodu tudi Lepo službo) ne boste brali po vrsti. Gre za zapletene, a neizmerno berljive in humorne tekste, ki se jih lahko – navsezadnje – bere od začetka do konca ali pa (zakaj pa ne, tako ali tako nikakor ne gre za linearne pripovedi) od konca proti začetku.


1 ^ Da, tako je, prav imate … Rummidge in Euphoria sta izmišljena kraja. O tem tudi Lodge v opombi, citiram: »Rummidge in Euphoria sta kraja na zemljevidu komičnega sveta, ki spominja na tega, na katerem stojimi sami, vendar ni njegov dvojnik, poseljen je s plodovi domišljije.« (Konec citata.)

2 ^ Obiskovala sem Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo ter nekaj izbirnih predmetov na filozofiji, sociologiji, psihologiji, anglistiki, slovenistiki in bibliotekarstvu. Konkretna imena profesorjev, ki jih prepoznavam kot sorodne Swallowu ali Zappu, bom zadržala zase. Vsekakor pa priporočam branje romana, če ste obiskovali kateregakoli od naštetih oddelkov.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Anatomija pesništva ali pesnik poezijo svojo pod secirni nož postavi

    Silvija Žnidar

    Mnogoboj mitologij ni prva samostojna knjižna zbirka Sergeja Harlamova, leta 2011 so izšli Jedci. Ne gre zanikati, da so v Jedce že vpisane in začrtane smernice, strukture in poetike, ki nezmotljivo določajo tudi Mnogoboj mitologij, vendar pa le-ta predstavlja tudi odmik od Harlamovih začetkov, ali če hočete, stopnjevanje oziroma vzpon na drugo stilsko in vsebinsko raven.

  • Ženska, moški in voajer(ka)

    Aljaž Koprivnikar

    Francoska pisateljica Marguerite Duras (1914-1966), eno ključnih literarnih imen dvajsetega stoletja, je že v času življenja zaslovela s svojim romanopisjem, denimo književnimi deli kot so Ljubimec, Moderato cantabile, Bolečina, Boj z morjem, ob tem pa kultni status v zgodovini podkrepila tudi z režijskim in scenarijskim delom.

  • Nasvidenje v naslednji krizi

    Aljaž Koprivnikar

    Švicarsko-nemški pisatelj ter esejist Jonas Lüscher je eno večjih odkritij nemško govorečega knjižnega trga zadnjih let, saj je s prvencem Pomlad barbarov, ki je v izvirniku izšel leta 2013, pobral veliko zanimanje tako švicarske, kot nemške bralske in strokovne literarne javnosti ter prejel mnoga književna priznanja.

Izdelava: Pika vejica