Zmagovalna formula je zgolj dolgoletno mreženje

Maike Nedo (foto: Delia Keller)

Pogovor z nemško urednico Maike Nedo

Maja Šučur

Maike Nedo (1971) je neodvisna urednica iz Berlina, ki se posveča tako literaturi za odrasle kot otroškemu in mladinskemu leposlovju. Ker je več kot 20 let delala pri velikih nemških založbah, kot so Hoffmann & Campe, Suhrkamp in Berlin Verlag, se zdi v dneh po Slovenskem knjižnem sejmu in v času pred častnim gostovanjem Slovenije na frankfurtskem pravi naslov za vprašanja o slovenski literaturi na nemškem knjižnem trgu. V okolju, kjer literarne urednike sicer še vedno predvsem zaposlujejo, se je za pot »svobodnjakinje« pred dvema letoma odločila, ker je bil, kot pravi, čas za spremembo. Zdaj jo založbe najemajo, da zanje od časa do časa uredi en, dva ali tri naslove letno.

Slovenija bo leta 2022 častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma, že prej tudi sejma v Bologni. Kaj vesta o slovenski literaturi dobro obveščen nemški bralec in založnik?

Dobro obveščen? S sabo sem prinesla nekaj knjig. Eden tu najbolj uveljavljenih piscev je zagotovo Boris PahorNekropolo, ki je bila prevedena že pred leti. Za predstavitev svoje poezije Nemcem veliko naredita Anja Golob in Aleš Šteger, dobro sprejet je bil na leipziškem sejmu pred tremi leti prevod Dina Bauka Konec. Znova. Meni so zelo všeč tudi Igre brez meja Andreja E. Skubica, pa nedavno preveden Hudičev jezik Veronike Simoniti. Znan je tudi Florjan Lipuš z romanom Boštjanov let, spremna beseda nekoga, kot je Peter Handke, je odlična vstopna točka na naš trg.

Poleti je bil denimo v Die Tageszeitung objavljen dolg članek o literaturi Alme Karlin, kar je prav tako idealen način, da nemški bralci izvedo več o neki slovenski pisateljici z izjemno življenjsko zgodbo, ki jo po devetdesetih letih prejšnjega stoletja zdaj na novo odkrivate tudi doma. Okoli leta 1930 so bile denimo njene potopisne knjige v nemščini prodane v 50.000 izvodih, kar si danes težko predstavljamo.

Pa bo zgolj dogajanje v Frankfurtu dovolj, da se bodo nemški založniki odločili za prevode? Katere značilnosti bodo iskali pri slovenskih avtorjih?

Nemški založniki si bodo denimo v 2020 in 2021 zagotovo prizadevali za prevode, a to ne bodo katerekoli slovenske knjige, temveč take, ki se skladajo z njihovim siceršnjim založniškim programom. Tudi zato bodo dobile priložnost zelo različne knjige in očesa založniki zagotovo že mečejo nanje. A kakorkoli obračava, gre vedno najprej za dobro zgodbo ter slog in jezik, ki bodo v primerjavi s knjigami, ki prav tako konkurirajo za prevod, izstopali.

Težko torej posplošujem, dvomim, da imajo tukajšnji založniki v glavi točno določene tematike.  Pričakujem pa, da bi bila zanje zanimiva pisava, kot jo ima Goran Vojnović, ki ima v nemščini že več prevodov, piše namreč o izkušnji mlajše generacije na področju bivše Jugoslavije. Ne gre toliko za vojno, ampak za čas po njej v devetdesetih in kasneje, ki določa biografije literarnih junakov, taka literatura namreč ponuja vpogled v to, kako neki narod – kot v odsevu – vidi samega sebe. Zagotovo ni edini avtor iz regije, ki se posveča post-tranzicijski tematiki, a je dober pripovedovalec, ki zna obenem osmisliti tudi čustveno ozadje zgodb.

Po drugi strani se lahko v literaturi Suzane Tratnik ali Anje Golob vidimo tudi tuji bralci, kar ostaja pomembno. Pa glede na naštete sploh ne mislim, da je vedno zanimiva le politično potentna literatura, hočem le reči, da mora imeti specifično samosvojost. V tem smislu sta me minuli mesec presenetili zbirki Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje Jane Putrle Srdić. A poezijo je vedno najtežje spraviti do bralcev, ne le slovensko, tudi nemško. 

Še vedno torej drži, da se pravice za romane tujim založnikom morda še da prodati, s poezijo in kratko prozo pa je mnogo težje. Zakaj?

Romani imajo pač toliko širše bralstvo, in to kljub dejstvu, da živimo v času, ki bi moral biti bolj naklonjen kratki prozi. Saj ji je, in to vse bolj, a romani so brez konkurence. In prodaja žal ni nepomemben faktor, v Nemčiji namreč državnih subvencij, kot jih poznate v Sloveniji, ni. Avtor dobi še pred oddajo knjige določen predujem, ki se mu v celoti izplača, ko je prodano določeno število izvodov. Šele če in ko prodaja preseže to v pogodbi določeno število izvodov, pripade avtorju nekaj denarja še za vsako prodano knjigo. Ponekod je to 10 odstotkov cene, ponekod gre za drugačen procent, odvisno od določil v posamezni pogodbi. A to je tudi razlog, da so avtorji v Nemčiji pri promociji knjig precej aktivni, no, v primeru večje založniške hiše bolj, manjše pač manj.

Kako pomembna je sicer pri prodaji pravic v tujino vlogo literarnega agenta? Slovenija to delovno mesto še razvija, zato za posredništvo največkrat poskrbijo kar prevajalci in uredniki sami.

Večje založniške hiše imajo seveda poseben oddelek, ki se ukvarja le s prodajo pravic njihovih avtorjev v tujino, in praviloma so pri tem nemški založniki zelo uspešni. Za preostale v tem smislu skrbijo literarne agencije oziroma povsem neodvisni agentje, ki imajo kar najboljši pregled nad specifičnimi založniškimi trgi. Imajo torej zelo specializiran bazen avtorjev, ki se jim zdijo zanimivi, in zelo dobro poznajo posamezne založniške programe, zato vedo, katerega avtorja povezati s katero založbo. V zadnjih petnajstih letih je vloga literarnega agenta res pridobila na pomembnosti in zagotovo bo v prihodnosti še večja, vsak od njih je strokovnjak za posamezno področje, denimo neumetnostno literaturo, otroško književnost in ilustracije, samo nemške avtorje in tako naprej …

Kako naj torej srednje velika založba, kot je denimo LUD Literatura, ki svojega agenta nima, pristopi do nemškega založnika?

Univerzalne formule ni. Vsekakor gre za dolgoletno mreženje, povezovanje in opozarjanje nase na sejmih. Ključno je, da taka založba za svojo predstavitev izbere največ eno ali dve pomembni knjigi oziroma avtorja, ne more si privoščiti, da prestavlja kar vse svoje knjige povprek.

V tem smislu je navsezadnje vedno hvaležno tudi povezovanje med slovenskimi založniki samimi, kar na neki način precej uspešno počne Javna agencija za knjigo, ko na našem trgu vsako leto predstavlja deset ali petnajst najpomembnejših slovenskih avtorjev, ki praviloma prihajajo iz različnih založb. JAK ima na tem področju največ znanja, procesa priprav na Frankfurt so se lotili že dolgo nazaj, denimo z izmenjavami izkušenj slovenskih in nemških avtorjev in založnikov, v Slovenijo so pripeljali tuje novinarje, a veliko dela Slovenijo najbrž še čaka.

Kaj bi še pomagalo pri promociji?

Zagotovo so zelo pomembne inovativne platforme, kot je slovenska Litterae Slovenicae. Ne le zaradi knjig v tujih jezikih, ki tam izidejo, temveč ker je vanje poleg avtorjev vključenih mnogo prevajalcev in urednikov, zato omogočajo tudi tujcem širši vpogled v delovanje slovenskega knjižnega trga. Kak založnik lahko tam opazi pisavo posameznega avtorja in morda se prav zato odloči tudi za prevod kakšne njegove druge knjige. Žal mi je le, da ta mreža ni bolj znana, zanjo vedo ljudje iz knjižnega sveta, a kje lahko njihove knjižne izdaje kupijo običajni bralci? 

Kaj pa za nemškega založnika pomeni, da je neki avtor že izšel pri kakšni od avstrijskih založb? Gre za skupen knjižni trg?

Glede na to, da gre za isti jezik z nekaj posebnostmi, nemški založnik v takem primeru knjige zagotovo ne bo na novo prevajal. Bralci potem včasih debatiramo o prevodih posameznih razdelkov, a s tem ni nič narobe. Še posebej ker se zdi, da so – verjetno zaradi zgodovinskih okoliščin – avstrijski založniki slovenski literaturi nekoliko bliže od nemških.

Sicer pa so, denimo v Berlinu, literarni večeri polni, veliko se bere, predvsem pa velik del publike dejansko opravi tudi nakup, kar je v Sloveniji prej izjema kot pravilo. So knjige za Nemce finančno precej dostopne?

Nimam tega občutka, v povprečju tu knjige še vedno stanejo okoli 18 ali 20 evrov, a glede na razliko v prihodkih je to morda v primerjavi s Slovenijo vseeno ugodno. Pa je pri vas navada, da literarni večeri odpirajo veliko vprašanj, debate? To je vedno dober znak, da knjiga ljudi zanima in da jo bodo najbrž kupili.

Potem je tu seveda še sistem javnih knjižnic, kolikor vem, so vaše z vašimi založniki precej bolj povezane, nemara pa tudi z bralci. Tukajšnje statistike sicer nimam v rokah, a moja mama, ki živi v manjšem kraju, je ves čas v knjižnici, nemara tudi zato, ker je pri njej knjigarniške infrastrukture manj. Poleg tega so pri nas priljubljeni tudi antikvariati, ki imajo svoj čar.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?

  • Včasih je bilo prihodnosti preprosto več

    Andrej Hočevar

    Knjige niso več razumljene kot naložba v prihodnost, bolj kot trenutno zadovoljstvo, kar morda ni brez povezave s tem, da nas prihodnost upravičeno skrbi.

  • Postaviti literaturo za zaveso

    Tina Bilban

    Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.