Tudi dolgočasno oblikovanje je lahko zanimivo

Andrej Hočevar in Zoran Pungerčar na Prepišnem uredništvu oktobra 2015

Pogovor z nagrajenim oblikovalcem Prišlekov Zoranom Pungerčarjem

Andrej Hočevar

Zoran Pungerčar (1985) že tri leta oblikuje zunanjo podobo zbirke Prišleki, kar mu je že dvakrat prineslo uvrstitev v finale Bienala vidnih sporočil Slovenije, letos pa tudi nagrado. Deluje na področju ilustracije in grafičnega oblikovanja. Kadar ne dela za naročnike, ustvarja na področju slikarstva in risbe, vodi neodvisno dnevnosobno založbo Look Back and Laugh, organizira letni enodnevni mednarodni sejem zinov, knjig umetnika, grafik in drugih samozaložniških projektov Caffeine Hours, pripravlja glasbeno poddajo Pasje úho in še kaj. Njegove prepoznavne ilustracije imajo večkrat močan narativni moment, njegove podobe preigravajo otroško videnje sveta in s kolažiranim prepletanjem ploskev ustvarjajo tudi presečišča različnih plasti resničnosti. Ker je njegova poklicna etika precej stroga in njegova delovna vnema velika, je čas najinih srečanj po navadi strogo odmerjen. Zoran, ki je skoraj vedno oblečen v črno in se nerad fotografira, je ljubitelj kave – s sojinim mlekom; alkohola ne pije –; pogovor v Cafetinu sva tokrat tudi posnela. Bolj od tega, da je bil na koncertu Billa Callahana, mu zavidam, da je kot predvozača videl tudi Alasdaira Robertsa.

Prejšnji teden si na letošnjem 7. Bienalu vidnih sporočil Slovenije prejel Brumnovo nagrado za najboljše oblikovanje knjžnih ovitkov, ki je povezana tudi s posebno pohvalo LUD Literatura kot najboljšemu naročniku, s čimer je žirija poudarila tudi oblikovno in naročniško drznost. Se ti zdi, da si z oblikovanjem ovitkov Prišlekov ustvaril nekaj, česar drugi mogoče ne bi sprejeli?

Ja. Ko sem na podelitvi poslušal utemeljitev, ki je med drugim poudarila tudi netipično postavitev imena avtorja in naslova knjige, sem se spomnil, da je bilo to zame v začetku najinega sodelovanja nekaj povsem samoumevnega. Šele potem sem se zavedel, da ima žirija v bistvu prav in da je bilo to res drzno, zato tudi nisem mogel vedeti, ali ti bo moj predlog sploh všeč. Tako je glede na moje druge izkušnje z naročniki pravzaprav res zanimivo, da je bilo takšno oblikovanje sprejeto.

Poleg knjižnih ovitkov med drugim oblikuješ tudi plakate, denimo za koncerte in gledališče. Je med obojim kakšna podobnost?

Ja in ne. V obeh primerih obstajajo elementi, ki jih moraš vključiti. V najinem primeru je to kar v redu, ker so ti elementi vključeni – oz. skriti – na lep in subtilen način. Govorim denimo o logotipih. Naročniki plakatov so vedno poudarjali pomembnost postavitve logotipov vseh sponzorjev, kar plakat včasih tudi skazi, pri knjigah pa to niti ni tako običajno, ker so ti podatki po navadi skriti v kolofonu. V obeh primerih si postavljen pred izziv, kako združiti sporočilne in oblikovalske elemente. Prišleki so učinkoviti ravno zato, ker je to izpadlo še posebej elegantno. Predstavljaj si, da bi morali čez celo naslovko napisati ogromno ime avtorja ali naslov.

Potem bi to bilo videti kot normalna knjiga. Bi bilo s tem kaj narobe, se ti zdi, da je konvencionalno oblikovanje knjig pomanjkljivo?

Ne, ampak prostor za avtorja in naslov je po navadi res rezerviran kje drugje, ne na strani.

V tvojem primeru pa je drznost tudi v tem, da ilustracija dejansko zasede največji del površine.

Misliš, da to izpade preveč samovšečno? Pri tem gre vedno za boj. Gotovo se je že marsikdo že vprašal, zakaj ima oblikovalec tukaj pravico do tako odločnega posega. Vnaprej določeni prostor za informacije, ki sem ga omenjal prej, je vsaj pri določenih avtorjih dejansko bistven; večje ko je avtorjevo ime, bolj bo videti pomemben. V tem smislu sva midva avtorjem nekaj odvzela. Se je kdo glede tega že kdaj pritožil?

Ne, nikoli. Ampak LUD Literatura je manjša založba. Če bi delal za neko veliko založbo in bolj znane avtorje – in bi potem namesto z mano sodeloval z nekim kreativnim direktorjem, če jih pri nas sploh imajo …

… mislim, da v bistvu niti ne …

… bi dobil navodila, da je neki avtor (v tržnem smislu) nadvse pomemben in mora biti napisan na veliko, pri neki drugi knjigi pa bi bil bolj od njega pomemben naslov, tako da je lahko avtor nekje skrit. V najinem primeru tega ni.

Eden izmed razlogov, zakaj z Literaturo tako rad sodelujem in zakaj mi je prav ta projekt tako všeč, je v tem, da tukaj ni bilo potrebnih toliko kompromisov, ki jih moramo oblikovalci po navadi sprejemati. Tukaj je vse preprosto delovalo, kar se mi zdi tudi po treh letih še vedno zanimivo. Pri tem imaš zasluge tudi ti, zato mislim, da je bila pohvala povsem upravičena, čeprav žirija tega verjetno ni videla in tudi ni mogla vedeti. Ne glede na to, da se ti kot urednik trudiš najti ustrezen kompromis tudi med avtorjem in oblikovalcem, pa se mi zdi pomembno, da končna odločitev tudi uradno ne more biti avtorjeva. Vsaj pri nas je skoraj vedno tako, da morajo popustiti oblikovalci, nikoli naročniki, kar gotovo vpliva tudi na videz končnega izdelka. Če bi midva delala tako, kot si opisal zgoraj, bi iz vsega nastala neka solata, čemur sva se k sreči uspela izogniti. V tem smislu so tukaj vsi avtorji enakovredni. Meni se zdi bolj od velikosti avtorjevega imena pomembna prepoznavnost zbirke kot celote.

Tukaj nekoliko ubigam, ampak mislim, da je prav ta poudarek na zbirkah v Sloveniji nemara bolj prisoten kot drugod, kjer je vsaka knjiga s stališča oblikovanja pogosto povsem drugačna od prejšnje. Spomnim se denimo mnenja (če se ne motim škotskega oblikovalca in založnika, ki je nastopil na lanski Založniški akademiji), da založba kupcev sploh ne zanima, zato je oblikovanje prilagojeno vsaki knjigi oz. ciljni skupini posebej.

Po mojem išče vsak naročnik grafičnega oblikovanja neko prepoznavno identiteto. Skozi zgodovino si je kar nekaj založb prav s tem utrdilo svoje mesto, med najbolj znanimi je denimo Penguin, ki je do oblikovanja vedno gojila poseben odnos. Četudi praviš, da vi niste velika založba, pa mogoče vzgajate avtorje, ki bodo nekoč mogoče še postali veliki. Določeno prepoznavnost si torej gradite že s tem, če pa je zraven že vizualna komponenta, se oboje prav lepo poveže.

Delaš tudi koncertne plakate. Ti je pomembno, da te glasba, za katero pripravljaš plakat, tudi osebno nagovori? Kako je pri literaturi, kadar oblikuješ naslovnice?

Gotovo pomaga, če ti je stvar tudi osebno všeč, čeprav sem delal tudi za stvari, ki me osebno niso zanimale. Dober oblikovalec mora biti sposoben tudi tega. Pri projektih, kot so ti, pri katerih sodelujeva tudi midva, mora biti povezava med vsebino in oblikovanjem po mojem bolj jasna. Projekt, ki ga lahko mogoče povežem s plakati, ki sem jih delal v zadnjem času, je bila naslovnica za knjigo Ta, ki dviga tačko, spi Tomaža Šalamuna, kjer sem se namerno usmeril v večjo abstrakcijo, saj se mi je zdelo, da je mogoče na ta način najbolje povzeti nekakšno nedefiniranost same vsebine. Šalamunovo poezijo je namreč nemogoče definirati, lahko pa ujameš njeno vzdušje. Podobno je pri glasbenih plakatih: ne gre nujno za neke prepoznavne motive, s katerimi bi poskušal povedati zgodbo, temveč za vzdušje. Tako delam vsaj v zadnjem času, po krajšem predahu od glasbenih plakatov, pa še to v glavnem za prijatelje. Kot bi hotel reči, da neka glasba zveni kot njen plakat.

Zanimivo, da si omenil ravno zgodbenost – veliko tvojih oblikovalskih rešitev je namreč dokaj narativnih. Če je tvoje izhodišče tekst, je to mogoče celo bolj logično ali preprosto; če pa izhajaš iz glasbe, je kakršnokoli zgodbo že teže prepoznati. Kako sploh prideš do idej?

Ko sem še več oblikoval za Bubo, sem pogosto prebiral tudi besedila in v večini primerov – na srečo – oblikoval za bende, ki sem jih poznal. Zdaj si tudi pri tem dovolim več svobode.

Kako se pa pri sebi soočaš z omejevanjem te narativnosti, da ilustracije ne zasičiš s preveč razvejano zgodbo? Če vprašam drugače, kako se odločiš za eno zgodbo v knjigi, ki jih vsebuje obilo?

Poznam svoje omejitve. Vem, kaj lahko narišem dobro, kaj slabše. Če bi me nekdo silil, naj narišem nekaj, česar ne znam, bi bilo to še kar grozno. Tako poskušam tekste v knjigi prebirati tudi na način, ki mi omogoča, da iz njih hitro izluščim motive, ki jih lahko na koncu v svojem stilu dobro upodobim.

Kot denimo kaj?

Ne znam risati realistično. Če imajo ljudje željo po neki realistični upodobitvi (neke realne situacije), imajo vsaj v polovici primerov že tudi izdelano podobo, kako bi to naj bilo videti. Ker se ne preživljam zgolj z ilustriranjem, sem se naučil, da moram zavrniti naročila, za katera vem, da jih ne bi mogel dobro izpeljati. K sreči imam projektov, ki mi res ne bi bili všeč, vedno manj.

Zaposlen si v marketinški agenciji, kjer je tvoje delo povezano predvsem z oblikovanjem revij. Kdo so vaši naročniki? Verjetno imaš tam manj izrane svobode?

Pri mojem rednem delu v agenciji gre v glavnem za velike naročnike. Največ revij smo naredili za finančni in avtomobilski sektor. V posameznih primerih smo imeli tudi več svobode, kar je bilo celo dobro sprejeto in prepoznano kot kvalitetno, a v glavnem so okvirji res bolj natančno določeni, saj moraš dobro poznati ne samo naročnika, temveč tudi njegovo ciljno skupino. Pri delu za Prišleke tega ni.

Je to kritika?

Ne, tako kot tudi ni kritika, da imajo naši veliki naročniki svoje cilje mogoče bolj razdelane. Čar oblikovanja je ne nazadnje tudi v tem, da delaš s takšnimi in drugačnimi naročniki. Pri mnogih revijah mora biti moje oblikovanje tudi izrazito zadržano. Pomembno je, da prepoznaš, kdaj si lahko na kateri način ustvarjalen, katere meje lahko prestopiš in katerih ne.

Nekoč si rekel, da je revija Literatura bolj podobna knjigi kot reviji. Zdi se mi, da je to vsaj pri nas kar značilnost literarnih revij. Te to preseneča, se ti zdi zanimivo ali pa bi se ti oblikovanja literarne revije lotil kako drugače?

Po mojem je to nekaj med zanimivo in slabo. S tem se širina, ki jo lahko dosežeš z oblikovanjem revije, izgubi. Meni je zanimivo tako oblikovanje revij kot tudi knjig, vendar je od oblikovanja tekstov odvisen tudi način uporabe. Videl sem že tudi literarne revije z zanimivimi oblikovalskimi detajli – večji format, malenkost bolj dinamična postavitev ipd. Pri knjigah je drugače; ne ker bi bilo oblikovanje bolj preprosto – pri knjigah je precej trikov in zvijač –, gotovo pa pri knjigah ni takšne dinamike kot pri revijah.

Ob vsem tem grafičnem oblikovanju imaš še kopico lastnih projektov, tudi slikarskih oz. umetniških. Nazadnje si razstavljal v Galeriji P74, pred tem v Kinu Šiška in Bikofeju. So ti projekti zate dopolnitev ali odvod, način, kako izraziti vse tisto, česar zaradi želja naročnikov sicer ne bi mogel?

Zagotovo gre za dopolnitev, še bolj pa za raziskovanje. Ugotovil sem, da je umetniško ustvarjanje poligon, na katerem lahko ustvarjam vse tisto, kar mi je všeč in bi bilo mogoče uporabno celo na drugih področjih mojega dela, kar velja še posebej za ilustracijo. Pri slikanju in risanju preprosto ni naročnika, zato imam tam neizmerno svobodo, kjer sem jaz lahko res jaz. Sicer so tudi moje ilustracije prepoznavne, ker je v njih prisoten močan značaj, kar je zame precej pomembno. Ne sme pa priti do tega, da bi lasten avtorski izraz samovšečno postavljal pred naročnika oz. sporočilo.

Kaj si potlej misliš o krilatici, da se dobrega olikovanja sploh ne opazi?

Oblikovanje je že tako ali tako fragmentiran pojem, ki si ga vsak oblikovalec razlaga po svoje. Ne vem, kaj bi bilo pravo oblikovanje. Pravo oblikovanje mora biti zanimivo. Ampak tudi to, kar je za mnoge na videz »dolgočasno oblikovanje«, je lahko zanimivo. Za razumevanje nekega oblikovalskega projekta je treba pogosto prebrati tudi razlago in ozadje.

V primerjavi z razstavo Oka toka v Kinu Šiška si na razstavi Lepo je imeti izbiro v Galeriji P74 predstavil mnogo bolj homogen opus. Zdi se mi, da si v tej razstavi sledil neki bolj jasni vsebinski niti.

Ja, se strinjam. Leto pred razstavo v Kinu Šiška sem razstavljal še v Bikofeju, kar je bila moja prva razstava. Takrat sem sploh prvič pomislil, da bi lahko svoje delo predstavil tudi na ta način. Začel sem razmišljati, kam sploh še lahko grem, se razvijam. Za razliko od ilustracije sem namreč začel v svojem lastnem delu iskati bolj abstrakten izraz, kar se je začelo prav takrat in se nadaljuje še danes. Ravno ob razstavi v Kinu Šiška sem se znašel na razpotju: razmišljal sem se, ali bi sploh rad še naprej ustvarjal dela, ki upodabljajo nekaj takoj razvidnega, ob čemer gledalcu ni treba toliko razmišljati. Zato sem se pri razstavi za Galerijo P74 odločil za neko bolj nedefinirano umetnost, s čimer sem se še bolj oddaljil od tistega, kar sicer počnem pri ilustraciji. Pri ilustraciji gre namreč še zmeraj za prepoznavne podobe – četudi jih rišem na specifičen način –, v umetnosti pa gre za čisto abstrakcijo. Bolj pomembno mi je, da obiskovalcu razstave ni takoj jasno, kaj sploh gleda (denimo vazo, tihožitje, jabolko); osebno se mi zdi bolj zanimivo videti dela, za katera mogoče niti ne veš, kaj na njih gledaš, vendar v tebi vsaj nezavedno vzbudijo neka čustva. Natanko to me pri likovni umetnosti najbolj zanima: da vidiš neko abstraktno sliko, za katero niti ne veš, zakaj te sploh pritegne, ki ne upodablja ničesar konkretnega, kar bi lahko opisal, hkrati pa lahko, če želiš, vanjo strmiš tudi pol ure, da z njo navežeš odnos.

Kako pa se oblikovalsko in umetniško delo pri tebi razlikujeta na čisto tehnični ravni? Kot ilustrator sicer rišeš, delaš kolaže, vendar je pri oblikovanju, za razliko od slikarstva, zraven vedno tudi še neko orodje, v glavnem pač računalnik.

To je pri meni jasno ločeno, vendar se lahko znanja z različnih področij v praksi tudi prepletajo. Osnove oblikovanja, tipografije, kompozicije, barve ipd. so uporabne na vseh področjih, s katerimi se ukvarjam.

Pred kratkim ste s še nekaj umetniki ustvarili tudi nekakšen kolektiv ali studio. Lahko to malo podrobneje predstaviš?

Ja, nekaj istomislečih umetnikov se nas je zbralo v nekakšno samoorganizirano skupnost oz. delavnico, kjer bomo poskušali razvijati čim več lastnih projektov; pri nekaterih bomo tudi vsi skupaj sodelovali. V bistvu gre za grafično deavnico: imamo prostor s kupom orodij, ki nam pomaga ustvarjati, kar nam v določenem trenutku najbolj ustreza – plakati, knjige umetnika, fanzini …

Praviš, da ste somišljeniki – delate torej tudi na skupnih projektih?

Ja. Konec novembra bomo denimo izdali skupno knjigo umetnika, sicer pa ima vsak svoj lasten izraz, ne glede na to, ali se ukvarja s fotografijo ali s čim drugim. Vsi smo neke vrste multipraktiki.

In kaj vas dejansko druži?

Zanimajo nas sorodne umetniške prakse, preferiramo iste grafične tehnike. Vsi smo prijatelji in se poznamo že od prej. Kolektiv je heterogen, zadeva še v fazi nastajanja.

Od kod sploh potreba po takšnem povezovanju?

Rad sodelujem z drugimi. V Sloveniji je kar veliko povezovanj med umetniki, mogoče pa še vedno premalo oz. se ta povezovanja prehitro sprevržejo v neke nestanovitne scene.

Beseda scena je pri nas še posebej problematična, se ti ne zdi? Po eni strani nas je malo, po drugi strani pa ima vsak svojo sceno. V tem vidim bolj zapiranje kot povezovanje.

Meni pa se ne zdi nujno tako.

Saj imate tudi oblikovalci svoje scene, denimo Kreativno cono Šiška …

… no, jaz tega ne bi tako strogo delil po prostorih, mogoče bolj generacijah. Naš kolektiv je generacijsko zelo raznolik. Se pa se nihče od nas ne omejuje ali ločuje po generacijah ali kateri drugi pripadnosti.

Pa ni podoben kolektiv – spet neka scena? – pred kratkim zaživel denimo tudi na Novem trgu?

Kolikor razumem, gre tam predvsem za delitev delovnega prostora, čeprav imajo, kolikor vem, tudi neke skupne (prodajne) projekte. Nekateri posamezniki gotovo sodelujejo, ne vem pa, če zares vsi kot skupina. Pri nas je bil pomemben razlog tudi delitev materialnih stroškov. Vse nas namreč zanima risografija [tehnika barvnega reproduciranja, ki spominja na fotokopiranje], zato smo eno takšno napravo tudi kupili. Prostor bi vsekakor radi izkoristili tudi za skupne projekte, ki nam jih omogočajo razpoložljiva orodja.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čas za samizdat

    Igor Divjak

    Ko so začela prihajati vabila na dogodek rock’n’roll poezije in so se na Facebooku pojavile prve napovedi o raziskovanju nove, žive poezije, smo se vsi najprej spraševali, za kaj gre. … →