Tekst, ki se poskuša uveljaviti v našem kulturnem prostoru, mora temu prostoru tudi nekaj povedati

Alenka Koron

Intervju z Alenko Koron, avtorico knjige Razgledi na tuje

Veronika Šoster

Dr. Alenka Koron je literarna zgodovinarka in teoretičarka, zaposlena je kot raziskovalka in bibliotekarka na ZRC SAZU. Ukvarja se s teorijo pripovedi, literarno teorijo in metodologijo literarne vede, teorijo avtobiografije, teorijo diskurza in novejšim slovenskim in tujim pripovedništvom. Je sourednica monografskega zbornika Avtobiografski diskurz (2011) in avtorica monografije Sodobne teorije pripovedi (2014). Zanjo je leta 2016 prejela nagrado Antona Ocvirka. Razgledi na tuje je njena druga samostojna knjiga, v njej je združenih devet besedil o pomembnih delih moderne svetovne književnost 20. in 21. stoletja, ki so vsa prevedena v slovenščino in so vključena v proces približevanja tujemu, ki tako postaja bližnje. Z avtorico smo se pogovarjali na Prepišnem uredništvu, kjer je nastala glavnina spodnjega pogovora, naslovljenega Svetovna književnost ob kavi.

Ker se danes pogovarjava ob kavi, me najprej zanima, kakšna je za vas popolna skodelica kave in koliko ste jih spili ob urejanju te knjige.

Popolna skodelica kave je odvisna od priložnosti in od tega, kdo jo postreže. Običajno pijem kavo z malo mleka. Ob urejanju sem sicer spila približno tri kave na dan, kar je moja vsakodnevna doza.

Če se navežem na naslov vaše knjige, Razgledi na tuje – kako širok je sploh lahko naš pogled na tuje? 

V slovenskem kulturnem prostoru je pogled na tuje lahko precej širok, ker je naša literarna kultura prevodna in omogoča srečevanje z mnogimi drugimi književnostmi, za razliko od tistih kultur, kjer predstavlja prevodna književnost manjši delež produkcije kot izvorna. Zadovoljni smo lahko, da imamo dovolj dobre literature za branje in da založbe razmeroma dobro skrbijo za nas.

Zdi se mi zanimivo, da že v uvodu poudarite, da so še v drugi polovici 19. stoletja prevode načeloma zavračali v korist domače literature. Kakšen je vaš odnos do tega stališča? 

V 19. stoletju je bilo zavračanje v sklopu razvijajočega se kulturnega nacionalizma še kar razumljivo, danes pa je to seveda preživelo stališče. Jasno je, da predstavlja prevodna književnost obogatitev nacionalnega knjižnega prostora, da jo je zaželeno podpirati, se ob njej navdihovati in ob njej uživati.

Kako pa sploh razumeti pojem svetovne književnosti? Zdi se mi, da hitro naletimo na vprašanje kanonizacije. Kako jo dojemate sami?

Svetovno književnost razumem v sodobnem smislu, ki se navezuje na Goetheja, in sicer gre za književnost, ki živi v izvirniku ali v literarnem prevodu zunaj meja svoje izvorne kulture in se umešča v transnacionalni prostor. Vloga literarnega prevoda je izjemna in odgovornost prevajalcev, da komplementarno izvirniku poustvarijo delo, je velika. Vloga kanonizacije je malo drugačna, saj svetovna književnost ni normativni pojem, kot je bila svojčas kanonizacija (nanašala se je, v sklopu krščanstva namreč, na kanonične in nekanonične biblične spise, pri čemer je bilo treba nekanonične izključiti iz kanona). V poznejšem razvoju in posebej od 70. let prejšnjega stoletja dalje pa sta postala kanonizacija in kanon bolj sekularna pojma in pomenita neko zgledno kvalitetno literaturo, po kateri se je mogoče tudi zgledovati. Kanon v današnjih časih predvsem ni nič statičnega, ampak nastaja v nenehni komunikaciji z različnimi akterji v literarnem sistemu. 

Ima kanon tudi svoje probleme? 

Zagotovo ima svoje probleme, med drugim problem manjšin, obstrancev, slabe zastopanosti žensk v tradicionalnem kanonu. Literarna stroka in drugi akterji na literarnem polju so dolžni te pomanjkljivosti odpravljati in prispevati k bolj emancipatoričnemu uveljavljanju novih avtorjev, literatur, diskurzov, jezikov ipd. 

Kako pa bi komentirali pomanjkanje avtoric v kanonu (še danes)?

Skromna zastopanost avtoric je gotovo posledica zgodovinskega razvoja, v današnjem času in prostoru pa je vredna vsega obžalovanja in čas je, da se nekaj naredi zoper to stanje. Mislim, da se v sodobni literaturi in literarni vedi že veliko dela na tem, da se mogoče to stanje celo postopno popravlja, lahko pa bi videli to tudi kot eno od nalog literarne stroke – da poskuša nekaj narediti za enakomernejšo zastopanost obeh spolov in tudi drugih spolnih manjšin v kanonu.

Katera dela iz svetovne književnosti se vam zdijo prelomna na splošno in katera so bila prelomna za vas osebno? 

Na splošno težko rečem, ker se z zgodovinskim razvojem literarnega kanona in s svetovno književnostjo nisem sistematično literarnozgodovinsko in teoretično ukvarjala. Verjetno pa le gre za dela, ki prinesejo neko inovacijo glede na sočasno literarno ustvarjanje, pa hkrati niso tako strahovito radikalna, da bi totalno razvrednotila predhodno tradicijo in prekinila z njo. Zame so bile takšne v različnih obdobjih življenja različne knjige; spomnim se na primer, da sem v puberteti z navdušenjem prebirala eksistencialiste, pozneje pa so me zanimali drugi avtorji; eden od prelomnih piscev zame pa je bil zagotovo Lojze Kovačič, od izida Prišlekov dalje sem se navdušila nad njegovo literaturo in jo začela sistematično spremljati, prebirati za nazaj itn.

V Razgledih na tuje sicer prevladujejo moderni klasiki (Kazuo Ishiguro, Doris Lessing, Ian McEwan ipd.), kako pa sami razumete pojem moderni klasik? Kakšni so kriteriji, da to postaneš?

Pojem klasika je spet zgodovinski pojem in se v starem veku nanaša na izbrana, vzorna dela »prvega reda«. V renesansi postane zgled klasikov antika in ti zgledi so bili spet normativno razumljeni. Moderni klasiki pa so po mojem mnenju avtorji, ki se pojavijo v 20. in 21. stoletju in se ne zgledujejo pri antiki (razen kakšnih intertekstualnih iger), ampak vnašajo v literaturo neko inovacijo, ki ni zelo skrajna, a vsekakor prinese nekaj novega tako v vsebinskem kot oblikovnem smislu. Pripravijo nas do tega, da uvidimo nekaj, kar smo mogoče že poznali iz prejšnjih obdobij, pa je zdaj povedano drugače, na nov način, z drugimi prijemi in spretnostmi. 

Kateri izmed obravnavanih (ali tudi drugih) modernih klasikov se vam zdijo primerni za »večni kanon svetovne literature«? 

Ne verjamem preveč v večni kanon, ampak v nenehno spreminjajoči se kanon, ki nastaja v vsaki kulturi posebej, vsaka kultura premišlja in razpravlja o svetovni književnosti. Od teh, ki sem jih brala in v Razgledih na tuje pisala o njih, bi med moderne klasike uvrstila kar vse avtorje (smeh), res pa je, da mogoče ne bodo vsa dela enako zdržala preizkusa časa. 

Kako pa je s spregledanostjo? Kako sploh »odkriti« nekega avtorja?

To je po mojem naloga arbitrov literarne stroke, ki pri tem nekoliko pomagajo, v vsej mašineriji, ki sodeluje v literarnem polju, pa imajo ogromno vlogo založbe, promotorji, oglaševalni mehanizmi in tržni procesi; tudi literarni znanstveniki lahko odkrivajo kvalitetne avtorje občinstvu. Odkriti jih pravzaprav ni težko, ker je danes sistem prevajanja omogočil sorazmerno dobro pokritost svetovne produkcije literature, ampak kako se ta uveljavlja na različnih knjižnih trgih, pa že je problem. Literarni akterji lahko s svojo aktivnostjo verjetno marsikaj naredijo za še neznane in neuveljavljene avtorje, je pa najbrž težko vedeti, kaj bi v tem procesu najbolj zaleglo.

V knjigi govorite samo o prozi in tudi sicer se ukvarjate predvsem s prozo, kako to? 

Še sama ne vem, zakaj je tako; poezijo sem brala zlasti v svojih mlajših letih, ko jo skoraj vsi beremo in pišemo, vmes so sledila leta, ko se z njo nisem ukvarjala, zdaj pa jo spet predvsem berem. Se mi pa zdi, da sem se že toliko specializirala, da mi je laže pisati o prozi, ki jo poznam, ki sem jo tudi teoretično preučevala, da je to zame preprostejša izbira, malce lenobe je očitno v tem (smeh).

V knjigo so sicer povezana besedila, ki so izšla kot spremne besede ali kot prispevki za strokovna srečanja. Kako ste izbrali, katera besedila uvrstiti vanjo?

Pri izboru mi je pomagal urednik Matevž Kos; sama pa sem si zamislila, da mora biti zaokrožen, tako da sem iskala neko rdečo nit. Najprej sem mislila poleg spremnih besed v knjigi zbrati svoje kritike, ki sem jih svojčas pisala za žal preminule Poglede, a se je izkazalo, da je tega pisanja pravzaprav premalo. Potem sem pomislila na razprave in izbrala take, ki k spremnim besedam ustvarjajo neki komplement. Zdelo se mi je, da bi to lahko bila prav svetovna prevodna književnost. Delna izjema je pri tem zadnja študija, ki primerja Franka McCourta in Lojzeta Kovačiča, ampak ta je vključena načrtno, saj skuša še podkrepiti to, kar sem imela predvsem v mislih med pisanjem o tuji književnosti, namreč sprejem tuje književnosti v slovenskem literarnem prostoru. 

Kako pa izbirate avtorje in dela za spremne besede?

Zelo različno, na McCourta sem na primer naletela na kolesarskem izletu po Irski, ko smo med počitkom brali tekste iz njegove v slovenščino prevedene knjige, ki jo je za ponazoritev razmer v deželi potovanja izbral naš vodnik. Takrat mi je prišlo na misel, kako se usodi posameznikov iz dveh perifernih dežel Evrope na zanimiv način povezujeta oziroma prepletata, čeprav se nikdar nista srečala, in potem sem to temo izbrala za primerjalno študijo za neko konferenco o avtobiografiji. Moje prve spremne besede so nastale na uredniško pobudo; uredniki so očitno tako dobro izbrali zame, da sem se vedno zaljubila v tekste, o katerih sem pisala. Ostali trije teksti v knjigi, ki so nastali kot spremne besede za knjige zbirke Babilon v produkciji založbe Litera, so imeli drugačno pot nastanka. Dva romana sem sama predlagala prevajalki Miriam Drev, ki je prepoznala njuno kvaliteto in prevode predlagala založbi, jaz pa sem napisala spremno besedo, enega pa je ona sama poiskala in predlagala v prevod. Včasih sem na omembo kakšne zelo dobre knjige naletela v strokovni literaturi, v primeru Maxine Hong Kingston sem se nekaj teoretično ukvarjala z avtobiografijo in ob razpravi, ki je primerjala avtofikcijsko literaturo neke nemške in te kitajsko-ameriške avtorice, sem pomislila, da bi jo bilo dobro prebrati tudi v slovenščini in da bi bila knjiga zanimiva za slovenski prostor. 

Kako pa se lotite vam nepoznanega avtorja? 

Danes mi najbolj pomaga poznavanje teoretičnega ozadja in bralska »kilometrina«, se pravi dolgoletna praksa prebiranja knjig, sicer pa sem po navadi najprej prebrala tekste v izvirniku. Pravzaprav sem tudi v Razgledih na tuje pisala o knjigah, ki sem jih lahko brala v izvirniku (izjema so izvirno francoske Sojenice, ki sem jih sicer prebrala v odličnem angleškem prevodu). Pomagam si tudi s strokovno literaturo, če pa je ni, se zanesem kar nase, čeprav je v večini primerov besedil, o katerih pišem v knjigi, že obstajala.

Kakšna pa je specifika pisanja spremne besede? Kakšne kvalitete mora imeti pisec? Na kaj mora biti pozoren? Koliko svobode si lahko dovoli pri interpretaciji?

Za vprašanje o piščevih kvalitetah za pisanje spremnih besed nisem najbolj poklicana (smeh), to bi morda bolje vedeli uredniki. Mislim pa, da pomaga predstava o tem, komu želiš besedilo predstaviti, dobro si je zamisliti neko potencialno občinstvo, pomembna lastnost pisca spremne besede je tudi s tem povezana empatija. Besedila morajo biti obrnjena k naslovniku, sicer so to eseji, ki imajo drugačno funkcijo in bolj izpostavljajo piščevo osebno doživetje besedila. Svobode pa si lahko pisec vendarle lahko dovoli kar precej, če seveda upošteva avtorjevo intenco, če natančno bere tekst in se zaveda svoje odgovornost do vseh vpletenih v postopek interpretacije. 

Po sicer kratki anketi glede spremnih besed sem hitro naletela na dve skrajnosti – bralce, ki preberejo vse spremne besede in tiste, ki ne preberejo nobene. Menite, da je spremna beseda za bralca pomembna? Kako bi nekoga, ki ne prebere nobene, »navdušili« zanjo?

To bi težko povedala. Tistega, ki ne prebere nobene spremne besede, je težko navdušiti, ker ima najbrž kakšno averzijo do tega početja. Ampak naj delim svojo izkušnjo; ko sem bila zelo mlada, sem vedno brala spremno besedo pred knjigo samo, saj sem takrat mislila, da mi bo to pomagalo pri razumevanju, zdaj pa jo že zelo dolgo prebiram pozneje, da vidim, kaj si o knjigi misli pisec in kako jo umešča. Se mi je pa prav danes zgodilo nekaj zelo prijetnega – kolega mi je rekel, da se je po branju moje spremne besede odločil tudi za branje knjige, o kateri sem pisala. 

Kako pogosto in katera spremna besedila pa berete sami?

Skoraj vsa, všeč so mi taka, v katera je vloženo veliko truda in dela. Če je študija napisana bolj parafrazirajoče, me ne pritegne preveč, če je bolj analitična, me bolj zanima, sem pač bolj tečna (smeh), kar zadeva intelektualno poglobljenost, ne moti me zahtevnost napisanega. 

Ker je Prepišno uredništvo [kjer je potekal ta pogovor] v prvi vrsti festival bralne kulture, kjer nas zanima bralec, se mi je zdela zelo lepa misel iz knjige, da je »njena rdeča nit misel na interakcijo tujih del s slovenskim kulturnim prostorom in njegovimi bralkami in bralci in skrb zanjo.« Jo lahko malo pojasnite? 

Sama se nisem nikoli preveč ukvarjala z branjem knjig samo zaradi tako imenovanega bega v drug svet, čeprav je tudi to zelo pomembno, saj je temelj branja prav potopitev v fikcijo; sem pa pogosto rada razmišljala o tem, kaj neko delo pomeni za slovenski kulturni prostor. Zdi se mi, da mora nek tekst, ki se poskuša uveljaviti v našem kulturnem prostoru, temu prostoru tudi nekaj povedati, in vedno skušam prepoznati, kaj naj bi to bilo v besedilu, ki ga interpretiram in berem, to se mi zdi izjemno pomembno. O tem sem tudi veliko premišljevala, ko sem pisala te študije. Čeprav je morda vsiljevanje, če rečeš, »to je pa tisto, zaradi česar morajo Slovenci brati to knjigo«, sem vseeno poskušala nekako nakazati, kaj bi lahko tisti, ki slovensko in tujo literaturo berejo tudi zato, da bi sami bolje pisali, lahko pridobili iz nekega literarnega dela. 

O avtorju. Veronika Šoster, rojena leta 1992 v Trbovljah, obiskovala I. gimnazijo v Celju. Leta 2014 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala iz primerjalne književnosti in bohemistike, leta 2017 je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Novi val ameriške in svetovne revijalistike

    Nina Beguš

    Američani so me s svojim bralskim angažmajem presenetili. Mogoče zato, ker živim v Cambridgeu, delu Bostona, kjer na podzemni železnici več ljudi v rokah drži … →

  • Nove paradigme nemške književnosti ali kako se je integriral vojak, ko je popravil gramofon

    Tanja Petrič

    Nemške slavnostne podelitve literarnih nagrad, na katerih se presenečenje nad nagrajenci hlini z vehementnostjo Goethejevega kipa v Weimarju, so zabavne vsaj toliko kot predhodno javno špekuliranje, v katerem mediji kar … →

  • Transformacije kritike

    Nikolai Duffy

    Literatura in literarna kritika sta potisnjeni na obrobjue kulture, saj posamezniku postavljata zahteve, ki so redko združljive z zahtevami kulturne industrije, ki daje prednost zabavi.

Izdelava: Pika vejica