Ničnost bo ukinila še nebesa

Blaž Iršič (foto: Maj Pavček)

Pogovor s »pesnikom« Blažem Iršičem

Maja Šučur

Blaž Iršič je simpatizer Igorja Bavčarja in bi lahko o sebi cele ure govoril v tretji osebi, če ne bi bil tako v kurcu s časom. »Čas je relativen, medtem ko kurac ni. Rad imam kontraste, zato ni slabo, če sem v konkretnem kurcu z relativnim časom,« razloži kar prek maila. Raje kot »pesnik« bi bil, kot pravi, glup ko točak. »Le tako bi lahko točno vedel, kaj hočem, kaj počnem, kateri bog je moj in koliko sončka ti prinese herbalife,« napiše. Kljub temu je dal od sebe Poezijo za avtomehanike, ki je izšla v Literaturini zbirki Prišleki, na zavihek njegove knjige pa je nekdo priobčil, da takega sranja še ni bilo mogoče kupiti v knjigarni. Kljub temu sodi ta pesniška zbirka po mnenju žirije za Jenkovo nagrado med pet najboljših pesniških dosežkov zadnjih dveh let pri nas.

Blaž, zakaj poezija prav za avtomehanike?

moram priznat, da sem imel z naslovom precej težav. mislim, da zato, ker na splošno nimam načrta. iz istega razloga bi bil zanič pisec proze. se pravi, vsaka pesem ali pa celo delček pesmi se zgodi, če se zgodi na brzino, in v osnovi največkrat nima zveze s kakršnokoli širšo sliko. naslov naj bi nekako povezoval vse pesmi neke zbirke v celoto in jaz sem imel s tem v svojem primeru težave, ker celote ni, ne v pesniški zbirki ne kje drugje. svet je zatočišče idiotov, razsulo, kaos, ljudje bombe, psiha posiljenih najstnic itd. poezija za avtomehanike, zakaj pa ne …

Kako misliš, da nima zveze s širšo sliko? Navsezadnje pišeš o dolgčasu, seksu, politiki in kretenih, celo o večnosti, smrti, vojni, veganih in pravih moških, skratka, same velike teme.

to že. kreteni so velika tema. vsaka stvar je svoje vesolje. o praktično ničemer nimamo pojma, kako naj potem povprečna provincialna seronja govori o širši sliki? mogoče greva že predaleč in bi morala nadaljevat za šankom. mislil sem predvsem na to, da vsaka pesem živi zase, neodvisno od vseh ostalih. ni nekega koncepta celote. vsaj ni ga bilo, ko je stvar nastajala. morda na koncu dobi neko vezavo, je pa to tudi logično, kadar je človek iskren.

A zakaj potem v takem svetu sploh pisati poezijo? Ker je to najbolj iskrena stvar, ki jo lahko narediš?

ne. pišem zato, ker je to moja katarza, meni paše. mi pa niso všeč ti stavki v smislu zakaj/kako v tem svetu pisati poezijo, imeti otroke bla bla. to so navadna jajca. živi, ne bodi pička! ni vse tako slabo, je pa treba pokazat na slabe stvari in se jih lotit. vse preveč se gleda stran in v tla. piše se o ničemer, razmišlja se o ničemer. ničnost bo ukinila še nebesa 🙂

Sprašujem zaradi tega tvojega vztrajanja pri vlogi nekakšnega enfant terrible. No, morda ni zgolj vloga, ampak med branjem se nisem mogla povsem odločiti, ali gre za svojevrstno družbenokritično držo ali pač samo pozo.

poze so za pedre, jaz pa sem kmet. enfant terrible je franc rode.

Praviš, da je pisanje tvoja katarza. Koliko med pisanjem razmišljaš o bralcu in njegovi katarzi? Kdo je tvoj idealni bralec?

o bralcu ne razmišljam. mislim, da je to usodna napaka vsakega pesnika/pisatelja. na ta način iz pesnika nastane mcdonalds. idealni bralci so tisti, ki jih knjiga premakne iz statusa quo. torej ne tisti, ki jim je knjiga všeč, in ne tisti, ki bi me po branju z veseljem ustrelili. 

Sicer pa so nekateri kritiki mnenja, da ti to še bolj kot v daljših posrečeno uspeva v krajših, aforističnih pesmih. Kakšna je razlika med daljšo in krajšo obliko zate?

spet, ne gre za neki načrt. najbrž mi je to ostalo od panka. hitro, učinkovito, z odsotnostjo potrpljenja, blitzkrieg. takoj vem, da predstavljajo celoto in da okrog njih ne bom gradil ničesar več. včasih moraš umolknit, preden vse skupaj zajebeš …

Kakšen bi bil torej tvoj govor ob podelitvi Jenkove nagrade, če bi jo dobil ti?

zmotili ste se. nagrado bi morala prejeti anja golob.

In sporočilo na majici?

Boštjan Buč, dobrodošel na cilju.

O avtorju. Maja Šučur (1989) je literarna kritičarka in kulturna novinarka časopisa Dnevnik. Za literarne kritike, ki jih objavlja še v revijah Literatura in Dialogi ter v elektronskem mediju ludliteratura.si, je leta 2017 prejela Stritarjevo nagrado. Redno moderira in organizira literarne dogodke, denimo kritiške debate na mednarodnem Srečanju pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije Pranger. Od leta 2014 je koordinatorica Društva slovenskih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ko se enkrat v življenju nehaš iskati, je po tebi

    Ana Geršak

    Urban Vovk: Če bi zdaj iskal neki zasilni skupni imenovalec, je to zagotovo samoiskateljstvo, za katerega se mi zdi, da me opredeljuje kot posameznika, kot pisca in kot bralca.

  • Poezija nisem jaz, temveč nekaj, kar mi je bilo dano

    Andrej Hočevar

    Jaz sem Vietnamka. Četudi zgolj polovično, je to moja identiteta in pravico imam, da živim v tem spominu. Tako kot ima Američan, potomec vojnih veteranov, pravico do zapletenega odnosa z Ameriko.

  • Preizkus na križiščih svetovnih literarnih tokov

    Aljaž Krivec

    Manjša vključenost avtorjev iz manjših jezikov pomeni manj možnosti za preizkus dela na križiščih svetovnih literarnih tokov, za preizkus uveljavljenih paradigem nacionalnih književnosti, kar lahko vodi v polenjenost in samovšečnost.