Kritika: ruševine podrtega mostu

Timo Brandt, Franca Mancinelli, John Taylor, Božena Správcová

Timo Brandt, Franca Mancinelli, John Taylor in Božena Správcová o izzivih literarne kritike

Andrej Hočevar

Četrti mednarodni simpozij Umetnost kritike bo letos potekal 30. novembra in 1. decembra na različnih prizoriščih v Ljubljani. Pred srečanjem, na katerem se bodo z referati in v pogovorih predstavili tuji in domači kritiki, smo osrednje goste prosili za nekaj misli o dejavnosti, ki je vedno nujna in vedno pod vprašajem. Iz tujine se nam bodo pridružili Timo Brandt (Avstrija), Franca Mancinelli (Italija), Božena Správcová (Češka) in John Taylor (ZDA/Francija).

Mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike

Franca Mancinelli: Prihajajoči kritiški simpozij me navdaja z mislijo na jato ptic selivk, ki se bo za nekaj dni ustavila v Ljubljani z možnostjo za izmenjavo mnenj o poti in poznavanju vetrov. Tovrstna srečanja ponujajo priložnost za »žepke upora«, kot temu pravi Berger, majhne začasne skupnosti, znotraj katerih lahko začne oblikovati drugačen pogled na resničnost, sploščeno od logike potrošništva in trga.

Timo Brandt: Od simpozija si obetam, da se bomo lahko pogovorili o možnostih in omejitvah literarne kritike in pokukali onkraj meja lastnih idej.

Božena Správcová: Probleme neke discipline je treba vedno opazovati v različnih kontekstih, različnih okoljih. Morebiti bomo tako dobili tudi boljši vpogled v »domače« težave. Veselim se, da bom na simpoziju slišala prispevke svojih slovenskih kolegov in spoznala njihove pristope; Češka in Slovenija sta, ne nazadnje, nekoliko podobni in imata podobna jezika – zakaj se potlej ne poznamo bolje? Nemara zato, ker skrivaj kukamo proti »velikim literaturam« … ampak v upanju na – kaj, pravzaprav?

John Taylor: Nadvse se veselim, da bom izvedel, kako si moji kolegi razlagajo nalogo kritika. Ker bodo na simpoziju zastopali različne države, bom še posebej pozoren na to, kako se izražajo kulturne razlike (ali splošnosti) v zvezi z umetnostjo kritike. Večinoma se strinjamo, da je kritika izgubila velik del svojega dolgoletnega raison d’être. Čas je, da se s tem stanjem soočimo iz oči v oči in ga pretresemo s primerjavo lastnih izkušenj. Kajti nad nami visi zlovešče vprašanje, ali naj s pisanjem kritike sploh še nadaljujemo.

Stanje kritike

John Taylor: Kritiki se znotraj mojega specifičnega področja, ki bi ga lahko definiral kot kritično predstavljanje evropske literature (prevedene ali ne) visoko pismenemu, a nespecializiranemu angleško govorečemu bralstvu, precej slabo piše. Tuja literatura je izven specializiranih revij nezadostno obravnavana, v osrednjih literarnih prilogah pa tako rekoč sploh ne. Če izvzamemo akademske kroge in prevajalce, ki dani jezik obvladajo in bi utegnili celo sprejeti obravnavo nekega prevoda iz njega, se angleško govoreči kritiki za kaj takšnega tako rekoč sploh ne zanimajo (razen za nekaj »velikih« tujih imen). Naj navedem zgovoren primer: v ZDA sicer obstaja nekaj nagrad za prevode, vendar pa nagrajene knjige nikoli ne dočakajo širše obravnave, torej izven publikacij, neposredno povezanih s samo nagrado.

Timo Brandt: Po mojem v Avstriji še posebej kritika poezije ni ravno v najboljšem stanju. A kaj bi dobro stanje konec koncev sploh pomenilo? Kritika mora svojo smotrnost vedno znova potrditi s prepričljivostjo.

Božena Správcová: V češki literarni kritiki veljajo posebna pravila igre, povezana s primanjkljaji –  denarja, prestiža, močnih osebnosti, izdelkov na zadovoljivi strokovni ravni …

Franca Mancinelli: Italijanska literarna kritika me spominja na ruševine podrtega mostu. Bregova, ki ju je povezoval – bralce in avtorje – sta izginila. Ta podoba se mi prikaže, če pomislim na odnos, ki ga ima naše vsakdanje življenje do klasikov, do tradicije in do tistih sodobnih avtorjev, ki so jo s tem, da naš jezik vzdržujejo pri življenju, podedovali. Če pa po drugi strani pomislim na »pisatelje«, ki so se uveljavili zaradi mreženja in degeneracije uredniškega posla, vidim, da sta se oba bregova združila v nekakšno nepregledno polje. Most, ki je s tem izgubil svoj smisel, pa je tako ali tako zgolj ruševina.

Kritika kritike

Božena Správcová: Moti me pristranskost. Jezi me, kadar imam občutek, da je imel kritik svoje mnenje izdelano, še preden se je sploh lotil branja: takšno branje ne izhaja zares iz širine duha, temveč služi samo iskanju krepkih utemeljitev za vnaprejšnjo hvalo ali razsutje nekega dela.

Franca Mancinelli: V kritiki me motita predvsem raba tehničnega jezika za »posvečene« in v tekstu nadležna prisotnost kritika, ki ni bil dorasel notranji vaji, brez katere ne moreš sprejeti glasu drugega. Zato nas tak kritik ne povabi k soudeležbi pri tistem fragmentu lepote, ki mu ga je nekako uspelo ujeti, temveč ga samo zapaca s svojo smrtonosno pajčevino.

Timo Brandt: Prezir, hitre sodbe, tarnanje – to me pri kritiki najbolj moti.

John Taylor: Če kot izhodišče vzamem angleščino, ne maram književnih kritik, ki z anglo-ameriškimi literarnimi vrednotami ali kriteriji ocenjujejo tuj roman ali pesniško zbirko. Sam pa si prizadevam, da izbrano knjigo vedno ocenjujem z njenimi lastnimi merili, glede na »projekt«, iz katerega izhaja.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odčarati krog (ali mala kritiška utopija)

    Diana Pungeršič

    Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

  • Kritiška situacija na Madžarskem

    Natália Kovács

    Zdi se, da gre pri krčenju prostora, namenjenega kritiki, v revijah, časopisih in televiziji, in hkratni rasti kritike na spletu, tako v pisni kot v avdiovizualni obliki, za mednarodni pojav. Kot vsaka sprememba v življenju in zgodovini se to po eni strani zdi kot izguba, zveni žalostno, in ko gre za samega kritika, to predstavlja osebno in finančno težavo.

  • Ekonomija kritike

    Andrej Blatnik

    Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.