Ker imam rad slone in slonom podobne živali

Jernej Županič (foto: Matic Bajželj)

Pogovor z Jernejem Županičem ob romanu Mamuti

Aljaž Krivec

Jernej Županič je avtor pesniške zbirke Tatar (LUD Literatura, 2016) in romana Mamuti (LUD Literatura, 2018), še letos pa bo izdal drugi roman Behemot (Beletrina). Jernej deluje tudi kot lektor in prevajalec, prejemnik nagrade Radojke Vrančič. Čeprav sva se v pogovoru dotaknila vsega navedenega, pa je beseda tekla predvsem o najaktualnejšem: Mamutih.

Ko sem se pogovarjal z ljudmi, ki so tvojo knjigo Mamuti že prebrali, načeli ali pa vsaj slišali zanjo in prebrali kakšen opis, je vedno nastopila ista težava. Ni bilo mogoče odgovoriti na vprašanje »o čem pa je?«. Osebno me intrigira že to, da je na to vprašanje težko odgovoriti, ampak me vseeno zanima, kaj bi ti povedal.

Do neke mere je to najbrž stranski produkt tega, da ko sem se zadeve lotil, v resnici nisem vedel, o čem hočem ali nameravam pisati, oziroma da nisem niti vedel, ali bom zadevo kdaj dokončal, in če jo bom dokončal, ali bo to roman ali karkoli drugega. Načeloma je pri mojem pisanju vedno bolje tako: tudi poezije se nikoli ne lotevam z mislijo, da bi karkoli povedal – oziroma so rezultati, kadarkoli se je lotim tako, porazni. (To je najbrž razlog, zakaj mi je tako težko pisati eseje ali teoretske tekste in zakaj sem opustil pisanje kritik; tega res ne moreš delati brez nekega načrta, brez neke ideje.) Sem pa tudi kasneje, ko sem imel že nekaj napisanega, hotel, da bi bila knjiga, kako naj rečem – ne ravno maksimalistična, obseg je bil za to vseeno premajhen, ampak da bi bilo notri veliko vsega in da bi bile zadeve zato magari tudi precej nezaključene, nezaokrožene. Se mi pa vseeno zdi, da je »o mamutih« kar dober odgovor na vprašanje, ki ga navajaš.

Zdaj si že nakazal, da pišeš tudi poezijo, esejistiko, teoretske tekste, da si pisal kritike. Sam bi nujno dodal še to, da delaš tudi kot lektor in prevajalec. In v okviru povedanega (nekakšna negotovost glede tega »kaj bo nastalo?«) me zanima: ali so tudi te koordinate tvojega dela kakorkoli vplivale na pisanje? Roman se mi recimo (to je ta lektorska plat) zdi jezikovno izredno zanimiv, mestoma nenavaden, jezik postane akter … Vsake toliko časa (to pa je ta plat prevajanja iz angleščine) se mi zdi, kot da se pripovedovalec »ustavi« in zapiše neko svojo misel v angleščini, »for lack of a better word«. Je mogoče nekatere podstati pisateljskega procesa najti tudi v teh razsežnostih tvojega ukvarjanja z literaturo/besedili?

Ne vem, o teh vplivih težko govorim. Dejstvo je, da zahvaljujoč temu, da sem lektor, preberem precej več, kot bi sicer, to je gotovo važno. Zdi se mi, da mora človek, ki hoče pisati, predvsem veliko brati, in recimo pri pisanju poezije se mi dostikrat zgodi, da mi impulz za pisanje predstavlja nekaj, kar sem nekje prebral (običajno v kaki pesmi). Kar se prevajanja tiče, pa ne vem – teh knjig je precej manj, tudi niso vedno in nujno čisto po mojem okusu. (Ampak saj niso niti tiste, ki jih lektoriram; oziroma so še toliko manj. Morda je tudi to važno: da je človek prisiljen brati reči, ki jih sicer ne bi.) Ne vem, bi rekel, da vse to vendarle spada v standardno kategorijo vplivov, da dejstvo, da to, kar berem, tudi prevajam ali lektoriram, tu ne spremeni kaj dosti. No, je pa to, da sem pravzaprav ob iskanju zanimivih ameriških avtorjev, ki bi jih lahko ponudil kaki založbi v prevod in izdajo, naletel na knjigo, ki mi je dala impulz za pisanje Mamutov. Če se to ne bi zgodilo, tega skoraj zagotovo ne bi napisal. (Bi pa morda kaj drugega, pojma nimam.)

Torej obstajajo neke knjige, na katere lahko pokažeš s prstom? Roman je po mojem precej specifičen in se tako na hitro ne spomnim kakšnega teksta, ki bi ga z njim lahko vzporejal. Obstaja kakšno konkretnejše literarno referenčno polje?

Ja, konkretna knjiga je Mastodon Farm, avtor je Mike Kleine. Nerodna stvar pri tem je, da knjige nisem prebral (sem pa prebral nekaj njegovih krajših tekstov, objavljenih na spletu) in da naslov menda nima nobenega opravka z vsebino. Ampak ta naslov je bil važen, tega se spomnim, s tem v glavi sem se spravil pisat. Širše referenčno polje bi bila morda kategorija (žanr?) »bizarro«, ampak tudi tu pravzaprav nisem veliko prebral; bolj je šlo za neki občutek, da je to pač neki tip pisanja, ki me trenutno zanima. Kar se drugih avtorjev ali knjig tiče, bi pa gotovo lahko navedel koga, ki mi je ljub, ampak nisem prepričan, ali bi imelo to kaj zveze z Mamuti ali ne.

Mimogrede: a slučajno poznaš računalniško igro Syberia?

Ne, mislim, da jo je že Anja [Radaljac] omenjala zadnjič na knjižnem sejmu, ampak ne.

Skratka, zgodba je sicer dolga in kompleksna, ampak med drugim se postavimo v vlogo junakinje, ki odkriva neko pozabljeno severno pleme, ki še danes sobiva z mamuti, čeprav vsi mislijo, da so že izumrli … To potem učinkuje kot nekakšen hibrid retrofuturizma in ideje »nazaj k naravi« (steampunk estetika in ekološka tematika). Najbrž vidiš, zakaj sem to vprašal?

Zanimivo. In malo zoprno. Odkar je knjiga izšla (oziroma odkar je napisana), sem imel že nekajkrat občutek, da bi me lahko kdo obtožil plagiata ali vsaj epigonstva, že nekajkrat sem naletel na podobne reči (ne vprašaj, prosim, katere; sem že pozabil), vsaj v motivno-tematskem smislu.

Sam bi ugibal, da gre preprosto za to, da se ob romanu zastavijo neka vprašanja, za katera si upam trditi, da predstavljajo v tem trenutku zelo perečo in zdaj že zelo pripoznano družbeno podstat. To je točka, na kateri začnejo izrazito dialogizirati s »tu in zdaj«. Govorim recimo o tem, da uspejo na neki način, bolj ali manj intersekcijsko, nasloviti različna zatiranja, kar je ključen del sodobne politike levega spektra. Predvsem se mi zdi, da je v Mamute vpisano delavsko vprašanje, najdemo tudi zametke vprašanja spola, na neki način rasizma in nacionalizma … Je šlo tu za neko zavestno vnašanje tovrstnih tem ali je to del svojevrstnega avtomatizma ob pisanju, ki si ga omenil na začetku?

Ne bi rekel, da je bilo prav posebej zavestno. To so seveda vprašanja, o katerih se z ljudmi pogovarjam in o katerih tu in tam premišljam, to je tisto, kar je očitno nekako »v zraku«, če lahko tako rečem. Ampak ne, v štartu se nisem nameraval ukvarjati s tem, nekje vmes sem imel čisto drugačne ideje, tudi neke druge karakterje, ki sem jih potem (dokaj hitro, sicer) opustil. Spomnim se, da se nisem nameraval ukvarjati niti z vprašanjem diskriminacije mamutov, ampak se je potem to nekako po naravi stvari pojavilo samo od sebe, ker kako bi pa lahko bilo drugače, kot da pri interspecifičnih odnosih prihaja do diskriminacije. Sem pa te reči nekoliko oblikoval kasneje, pri urejanju, tu in tam kaj prilagodil, ampak na tej točki je bilo vse skupaj že bolj ali manj fait accompli.

Zdaj si nakazal tudi na vprašanje samih mamutov, ki so nekako vezni člen različnih pramenov besedila. Tu morda nekoliko izstopa, vsaj zame, ki se tudi ukvarjam s to problematiko, pojem specizma/speciesizma, ki je v literaturi redkeje naslovljen (še posebej pri nas). Pisal si spremno besedo k slovenskemu prevodu Coetzeeja (Življenja živali), z njim si se ukvarjal tudi v diplomski nalogi … Je torej tudi to vprašanje logičen del te samoumevnosti ob pisanju? Oziroma če poskusiš reflektirati, zakaj misliš, da se je tako jasno izpisalo?

Tisto s Coetzeejem je bila bolj naključna zadeva, čeprav je res, da me je takrat to precej potegnilo; spomnim se, da sem o teh rečeh precej razmišljal, ko sem bral Sramoto. Bolj verjetno je to posledica nedavnejših razmišljanj: s Petro [partnerko] sva se pred kakšnima dvema letoma in pol odločila za veganstvo (čeprav temu ne morem zares upravičeno tako reči, ker nisva skrajno dosledna) in sem potem o tem tudi precej prebral. Ampak bi rekel, da so pravzaprav mamuti tu tako počlovečeni, da jih je tako lahko brati kot alegorijo za človeškega drugega, da morda to niti ni glavno vprašanje. Ne vem, morda je to lahko tudi problematično, da so v nekem smislu instrumentalizirani … Ampak po drugi strani pa jim s tem, izumrlim bitjem, ni storjena nikakršna škoda.

Antropomorfizacija bi bržkone bila nekakšen očitek, npr. v okviru kritičnih animalističnih študij oziroma kritične diskurzivne analize znotraj njih, četudi se meni zdi, da Mamuti dejansko odprejo neko možnost naslavljanja problematike tudi s kršenjem te zapovedi … Sicer pa: zakaj sploh mamuti? Ne nazadnje je to bržkone ena prvih vrst, ki naj bi jo iztrebilo človekovo delovanje, obstajal pa je celo neki moment sobivanja. Oziroma še drugače: v katere kontekste vstopi ta »pojem« mamuta?

Težko rečem, zakaj ravno mamuti; kot sem rekel, je bila beseda »mastodon« nekako prvi impulz, da sem se sploh lotil pisanja, se pravi je to ravno tista moja najbolj nereflektirana točka in jo lahko poskušam osmisliti samo za nazaj. Ker imam rad slone in slonom podobne živali; ker so v našem svetu izumrli in sem jih v svoj svet lahko nekako »dodal«, ne da bi moral zato iz njega karkoli odvzeti. O njihovem dejanskem izumrtju nisem nič razmišljal; verjetno sem zaradi svoje predstave o njihovem življenjskem okolju tovarno umestil v neko okolje, ki sicer ni prav natančno izrisano, ampak zveni nekako severno, tajgasto. Več kot to pa težko rečem.

Zdi se mi, da sva nekako uspela razgrniti, kaj so bili ti osnovni notranji in zunanji impulzi za besedilo. Kaj je nastalo? Kakšen je pravzaprav romaneskni svet? Ali drugače: katero (ontološko) raven popisuje? In tudi: ali sam to vidiš kot bolj ali manj fiktiven ali bolj ali manj realen svet? Je to prihodnost ali preteklost?

Pravzaprav mi je všeč, da je to ravno precej težko določljivo, da na vprašanje, kakšen oziroma kateri svet je to, ni mogoče enostavno odgovoriti. (No, morda se tu že preveč hvalim, ampak zdi se mi, da je tako.) Gotovo ni ravno preteklost in ne ravno prihodnost, niti ni, se mi zdi, zgolj neka alternativna zgodovina. Všeč mi je, če je v romanu nametanih dovolj vidikov, da je to težko reči, in tudi sam ne bi hotel presojati, ali je v tem več fikcije ali več realnosti. No, gotovo je več fikcije, ampak ni pa (oziroma noče biti) zgolj fikcija, ni (oziroma noče biti) zgolj neko nezavezujoče igračkanje, napletanje, neobvezno pripovedovanje.

Prav v okviru te značilnosti, ki si jo pravkar popisal, vidim tudi neko specifiko romana, ker gre za besedilo z izrazitim mešanjem kontekstov. Po eni strani imamo tu neko intimno pripovedovalčevo zgodbo (ali vsaj družinsko), potem posredovanje zgodbe o mamutih in njihovem mestu v družbi, srečamo se s prigodo na nekakšni »piratski« ladji itd. Kaj je rdeča nit teh kontekstov? Preprosto impulz? Dejstvo, da so »pač skupaj v enem romanu« ali (zdaj) zaznavaš še kaj več?

No, saj neka zgodbena povezava med temi elementi ali konteksti obstaja. Razen tega pa težko rečem, da je tu kakšna prav globoka ideja, mogoče kake strukturne povezave. Pravzaprav mi je tako v nekem smislu všeč – pisal sem z nekakšno morda romantično idejo, da bom pisal, kar mi pač pade na pamet, potem se bo pa to že nekako sestavilo. Romantično v smislu: to je vsebina moje duše, jaz bom to dal iz sebe, vi pa naredite s tem, kar hočete. Ampak že spet govorim čisto tehnično, o samem aktu pisanja. Definitivno gre do neke mere za to, da sem hotel (četudi za nazaj) pravzaprav pisati proti nekemu pričakovanju povezanosti v prozi, proti temu, kar na splošno velja za dobro pisanje – ali vsaj za dobro izdelane knjige. To nekako subvertirati. Pisati, recimo temu tako, frivolno, brez misli na koherentnost zgodbe in brez upoštevanja pričakovanj potencialnih bralcev. Je pa res, da takega pisanja pri drugih običajno ne cenim preveč oziroma da se mi zdi preveč samozadovoljno. Zato sem morda potem naknadno stvari vseeno nekoliko uredil, polikal. Da se ujame neko ravnotežje med enim in drugim, med ujetostjo v neke standardne okvire in golim nezavezujočim nakladanjem. Bi bilo pa slednje morda bolj konsistentno.

Kaj pa povsem jezikovna plat? Jezik v romanu se meni osebno zdi nekoliko specifičen. Pogoste so nevsakdanje formulacije, pa tudi nekakšna navidezna ponavljanja, ko je ista stvar napisana na več različnih, a teže razločljivih načinov itd. Je šlo za neki naraven tok ali »izumljen« jezik? Je to preprosto jezik, ki gre k tekstu? Tvoj najbolj »naravni« izraz? Kako si, ne nazadnje, v tem okviru zaznaval odnos med lastnim pesniškim in proznim pisanjem?

Na to že malo težko odgovorim, to so konkretnosti, ki jih zdajle nekako nimam več v glavi. Ni to neki naraven tok, ampak hkrati se mi pa tudi ni bilo treba strašno truditi z njim; zavestno sem se odločil za mešanje gostobesednosti in lakoničnosti, za inventivnost za ceno berljivosti, za menjavanje perspektiv in časov (kot veš, so tu deli, pisani v prvi osebi, pa taki v tretji osebi, nekatera poglavja so v sedanjiku, druga v pretekliku; nekatera so tudi precej brezosebna). Kot ti moram odgovoriti na veliko vprašanj: o tem nisem preveč razmišljal, pisal sem tako, da mi je nekako »sedlo«. In potem pač verjel, da je moj občutek za to dovolj dober, da jezik nekako samodejno ustreza vsebini, čeprav ne znam utemeljiti, zakaj in kako. Kar se tiče povezave med poezijo in prozo, je sam praktično ne vidim, medtem ko je urednik, Andrej Hočevar, insistiral, da si je oboje v nekem smislu zelo podobno. Pa še od koga drugega sem to slišal. Mislim, da sem uporabil nekaj formulacij, dve ali tri, ki so sicer tudi verzi iz kake moje pesmi (morda tudi še neobjavljene), onkraj tega pa gre seveda za zajemanje iz iste baze, ampak na precej nezavedni ravni. Sem pa, medtem ko sem pisal Mamute in tudi ko sem kasneje spet pisal prozo, za ta čas bolj ali manj nehal pisati poezijo.

Nekaj dni nazaj sem zasledil, da boš letos pri Beletrini izdal novo knjigo z naslovom Behemot. Gre torej za prozo?

Ja, to je ta proza, ja. Potem sem pa začel še dve, ampak ju opustil; z eno na neki točki nisem več vedel, kaj bi, drugo pa sem pisal prepočasi in me je vmes nekako minilo. Ne, da bi se mi zdela zadeva slaba, ampak vmes sem bral neke reči in si rekel, da bi raje pisal kaj podobnega tistemu. Pa potem nisem.

A bo zadeva v kakšni kontinuiteti z dozdajšnjim pisanjem? Z Mamuti? Ali gre za nekaj povsem novega? Oz. za kaj sploh gre?

Spet roman. Precej drugačen od Mamutov, nekoliko bolj tradicionalen, bi lahko rekel. Potem ko so bili Mamuti že napisani in sem bil že dogovorjen, da izidejo, me je obšlo, da mi bo najbrž kdo očital njihovo fragmentarnost itd., čisto v smislu, kot pri abstraktnem slikarstvu ljudje dostikrat protestirajo, češ, saj to lahko naredi tudi moj otrok. In sem se počutil, kot da moram sebi ali drugim dokazati, da lahko napišem tudi nekaj bolj linearnega. Ne vem, ali je to dober razlog. Ampak me je pa pisanje vseeno spet nekako potegnilo, kot me je pri Mamutih.

Bi lahko na presečišču enega in drugega besedila (in seveda tvojih branj) skušal detektirati, kakšna je sploh neka splošna kondicija sodobnega romana? Kam se v tem kontekstu, ne nazadnje, umeščajo Mamuti? Tako v odnosu do sodobnega domačega in tujega romana kakor tudi do nekih sodobnih smernic romana? Si imel kakšne občutke, da je kaj, kar bi posebej sodilo v besedilo, in spet kaj drugega, čemur bi se želel posebej izogniti?

Joj, to pa res težko odgovorim; sicer preberem precej, ampak vseeno daleč premalo, da bi si upal presojati kondicijo nasploh. Rekel bi morda samo, da ob branju tuje literature, predvsem ameriške, ugotavljam, da obstajajo cela področja, ki se jih slovenski roman, po mojem védenju, niti ne dotakne. Pri tem ne mislim toliko na tematska področja, čeprav morda velja tudi zanja (kot praviš v vprašanju zgoraj: da pri nas očitno ni dosti literature, ki bi se ukvarjala z interspecifičnimi odnosi), ampak bolj na neke načine pisanja, pristope, ali kako bi rekel. Poleti sem recimo bral Pynchonov roman Against the Day, in pri najboljši volji se ne morem domisliti nobenega domačega romana, ki bi bil temu vsaj približno podoben. Skratka, obstajajo neka polja, ki se jih (spet s pridržkom, da je moja perspektiva morda preozka za tako sodbo) slovenska literatura do zdaj še ni dotaknila. (Against the Day je bil tudi tisti impulz, ob katerem sem nehal pisati drugo prozo, ki sem jo omenil zgoraj; v smislu: raje bi pisal nekako tako.)

Se ti zdi verjetno, da recepcija besedila, kot je Mamuti zapade v površinsko ugotavljanje njegove inventivnosti ali pa da jo izrazito narekuje neka njegova tema (pa ne mislim, da je to slabo)?

Ja, gotovo je ta nevarnost, ampak ji niti ne bi rekel nevarnost. Hočem reči, če je to prvo, kar se pri Mamutih opazi oziroma omeni, sem s tem kar zadovoljen. Seveda gre to vedno lahko predaleč, v redukcijo, ampak nimam občutka, da bi se to tu dogajalo. Bomo videli, najbrž.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki