Niti majhna vloga niti majhna igralka

Petra Pogorevc, foto: Toni Soprano Meneglejte

Petra Pogorevc, dramaturginja, teatrologinja, urednica zbirke Knjižnica MGL

Aljaž Krivec

Naslovnice knjig iz Knjižnice MGL sem si zapomnil ob prvem stiku z njimi. No, takrat je še šlo za staro oblikovanje, ki je bilo v letu 2008, tik po nastopu moje sogovornice na funkcijo urednice zbirke, zamenjano … Enako bi si bržkone zapomnil novejše, če bi se (recimo) rodil malo kasneje. Predvsem zato, ker so kljub relativno skromnemu številu izdaj na področju, po katerem sem se gibal, ti naslovi vedno imeli burno življenje, pa naj je šlo uvrstitev na seznam izpitne literature na AGRFT ali FF, preprodajanje med študentsko populacijo ali preprosto za naslove in imena za njimi, ki spodbudijo instant firbec.

Za razliko od primerljivih zbirk pa za njo sploh ne stoji klasična založba, temveč Mestno gledališče ljubljansko. Letos od njene ustanovitve mineva dolgih 62 let, njeno kontinuiteto pa izpričuje dejstvo, da ni minilo niti eno leto, ko ne bi bil izdan vsaj en naslov. Skratka, deljeno z leti obstoja pridemo do številčno skromnega nabora, ki pa ima v ozadju velik kulturni pomen in dolgo tradicijo, pa čeprav brez klasične založbe.

S Petro Pogorevc se dobiva v Cankarjevem domu, ki sodeč po moreči praznosti še vedno ni postal mimobežni prostor za druženje; in če bi pod njim res nastavili bombo, bi se, si predstavljam, razleglo samo neznosno odmevanje. Vhod iz Maximarketa je bil zaklenjen, ampak se je v ne-posebej-osvetljeno prvo preddverje dalo dostopati po stopnicah iz zgornjega dela. Kadar ni slučajno kakšnega dogodka v kateri od večjih dvoran, ali pa raje v več večjih dvoranah, bi si lahko mislili, da mastodont sredi Ljubljane še ni odprt za javnost.

Dobiva se torej v Cankarjevem domu, ki je v času pogovora začasni dramaturški dom Petre Pogorevc, saj pogovor poteka ravno sredi študija za novo predstavo Ivice Buljana, 2020 (ena tistih velikih koprodukcij MGL, Drame in CD). Petrina profesionalna pot se je začela pet minut hoda proč, na Filozofski fakulteti, kjer je študirala primerjalno književnost ter anglistiko, in to v času, ko je bila prva preko Lada Kralja z gledališčem prepletena neprimerno močneje kot danes. Kaj hitro jo je zaneslo v novinarske in kritiške vode (Dnevnik) in druga sorodna sodelovanja. Kar se tiče uredniškega dela, pa je bilo odločilno sodelovanje z Masko, kjer je sprva dve leti delala kot pomočnica urednika revije, nato pa dve leti kot vodja založništva. Čeprav ni urejala zbirk TRANSformacije in Mediakcije (za to je bil pristojen Emil Hrvatin), se je s to delovno izkušnjo veliko naučila o založništvu, večkrat pa je sodelovala tudi s takratno dramaturginjo MGL in urednico Knjižnice MGL Aljo Predan in tako okrepila svoje stike s teatrom na Čopovi v Ljubljani. In tu pride do prve specifike zbirke: »Urejanje Knjižnice MGL je prav vezano na to delovno mesto. Štiri dramaturginje smo, vse delamo praktično dramaturgijo in vsaka ima še nekaj, jaz imam te knjige, Eva Mahkovic ima mednarodno sodelovanje, Alenka Klabus vodi arhiv, Ira Ratej pa ima čez izobraževanje.«

Formalnosti

Tako je torej Knjižnica MGL v resnici na neki način ena od zbirk založbe, ki ni založba, temveč gledališče, ki pa hkrati opravlja tudi založniško dejavnost. Knjižnica MGL tako vstopi kot »podaljšek uprizoritvenega programa«, pove sogovornica. Ta ureditev je manj nenavadna, kot deluje na prvi pogled. Konec koncev za večino institucionalnih gledališč velja, da izdajajo gledališke liste ob predstavah in denimo vsakoletne zbornike ter še kakšno publikacijo ob posebnih priložnostih. Niti ni pretirano reči, da te izdaje pogosto predstavljajo pomemben kulturni doprinos v obliki objave celotnih dram in njihove refleksije.

Ker MGL ni klasična založba se pojavi tudi vprašanje razdelitve vlog pri ustvarjanju knjižnega programa. »Ni neke formalne strukture, so pa neki stalni sodelavci, ki so zunanji, opiram pa se tudi na pomoč nekih služb, ki so v MGL na voljo …«, pove Petra. Kljub temu je denimo lektorica zunanja, saj ima MGL tako obširno produkcijo, da bi bilo težko opravljati toliko obveznosti hkrati. »Hišna oblikovalka je, denimo, dolgo postavljala naše knjige, ampak zdaj ne more več, ker je zasuta z delom.« A roko na srce, luksuz redno zaposlenega kadra, ki naj zasede čim več mest komunikacijskega kroga knjige, je dejansko rezerviran le za peščico založb.

V to peščico pa se Knjižnica MGL ne umešča niti z vidika osnovne finančne konstrukcije, pri kateri se močno opirajo na javna sredstva: »Ko prijavljamo program, ga dodamo k repertoarju, ki ga pripravi Barbara Hieng Samobor, potem pa ministrstvo prispeva dve tretjini stroškov, medtem ko tretjino prispevamo sami, zaradi česar je važno, da prodamo čim več knjig. Kar s knjigami ne dobimo noter, pokrije MGL.«

A zbirka je, tako ali drugače, trdoživa. V času pogovora je bila v pripravi 173. knjiga, Petra pa je uredniško funkcijo prevzela ob 147. Vsako leto izidejo v povprečju 2–3 naslovi, v letu 2019 je do najinega poznodecembrskega pogovora izšel le en, a se je kmalu za tem natisnilo še drugega, delo avtorice Florence Dupont. »Naslov je Aristotel ali vampir zahodnega gledališča in govori o tem, koliko škode je Aristotel oz. kasnejše interpretacije Aristotela naredila zahodnemu gledališču. Kako težko se je odtrgat od tega, kako težko se je sploh zavedati, do katere mere mislimo teater skozi Aristotela.«

A kljub na videz nišnim naslovom, premore Knjižnica MGL tudi »bestsellerje«. Eden takih je bil Prostori igre (1998) Mete Hočevar, ki je bil razprodan že davno, a ga vsake toliko še vedno kdo išče. Sedaj je v pripravi še nova knjige iste avtorice (tokrat Prostori mojega časa), ki bo skupaj s ponatisom prve izšla letos. Tako bodo lanska prevoda nasledili trije domači; poleg navedenih še nadaljevanje knjige Drama, tekst, pisava, ki ga Pogorevc pripravlja skupaj s Tomažem Toporišičem in v katerem bosta skušala ob spremembah v načinu gledališkega dela v zadnjem ducatu let uredniško reflektirati, kaj se ob tem dogaja s tekstom. V zbirki se torej dela na dolgi rok. »Ker imam toliko praktičnega dela, moram planirati daleč vnaprej.«

Širše uredniško delo pa ni vezano na kakšen uredniški odbor, temveč izhaja iz neke širše mreže foha, v kateri se pojavljajo različne ideje in predlogi. »Ker smo tako majhni, smo lahko prožni. To ti daje agilnost, možnost, da odreagiraš na stvari.« A pod besedila se ne podpisujejo samo osebe, ki se z gledališčem ukvarjajo teoretsko, temveč tudi tiste, ki so z njim povezane po povsem praktični plati. To se odslikava v programu, ki je posledično zastavljen kot mešanica »trde teorije« in praktične teatrologije.

 

Začelo se je

Zbirko je leta 1958 ustanovil takratni dramaturg MGL Dušan Moravec. Za publikacije, kot so gledališki list in zborniki ob koncu sezon, se je skrbelo že prej, tedaj pa je nastopila želja, da bi se izdajali tudi knjižni naslovi. Moravec je pridobil načelno podporo, a zataknilo se je pri denarju. Ideja mu ni dala miru in tako se je povezal z inspicientom Lucijanom Orlom, s katerim sta trkala po vratih raznih podjetij in »nažicala« denar v zameno za oglaševanje njihovega posla v obliki »inseratov«. Dokaj hitro jima je uspelo pridobiti 200 naročnikov in zagotoviti visoke naklade …

»Kar takoj so se usmerili v štiri smeri. Prva je bila, da so objavljali dramske tekste, slovenske, novitete, tisto, kar so uprizarjali. Potem so bili memoarji igralcev, pa stvarna literatura, priročniki in podobno … In seveda teatrologija, ta je tudi postala in ostala najmočnejša.«

A zbirka je nastajala na nenavaden način, saj je imel Moravec na voljo sredstva, ki so pokrila kvečjemu tisk, za kaj drugega pa ni ostalo. Sam se je honorarju odrekel, knjige pa sestavljal iz že izdanih besedil, ki jih je kombiniral, se lotil kakšne ponovne izdaje ipd.

Po osmih letih muk in iznajdljivosti, ki so zbirko spravile v pogon, ga je na mestu glavnega urednika zamenjal Dušan Tomše, ki je Knjižnico MGL urejal dvajset let. Takrat je zbirko začel financirati t. i. »sklad za pospeševanje založniške dejavnosti« in tako se je zadeva zares odprla.

»On je takrat sodeloval s temi velikimi frajerji. Lojzetom Filipičem, ki je bil do svoje smrti leta 1975 izmenično direktor, umetniški vodja in dramaturg MGL, pa Vasjo Predanom, Andrejem Hiengom, Venom Tauferjem, Bojanom Štihom … Oni so bili blazni svetovljani, to mene vedno znova blazno fascinira. Kaj vse so poznali, pa takrat ni bilo interneta. Hodili so na premiere v London, Pariz, Moskvo … in tako so izhajali prevodi.«

Po Tomšetu je zbirko krajši čas urejal Tone Partljič, nato Vili Ravnjak, sledila je Tanja Viher … Naslednji daljši mandat je pripadel Alji Predan, ki je mesto urednice zasedla leta 1994. »To je bil čas, ko je Jugoslavija že razpadla in smo bili na neki novi poti. Alja je takrat pravilno začutila, da je mnogo te literature, ki smo jo prej popolnoma normalno brali v srbohrvaščini in ki je recimo izhajala pri založbi Nolit, treba končno prevesti v slovenščino. Ona je zelo dobro pokrila dvajseto stoletje. Tako so med 1994 in 2007 res izšli klasiki

Dandanašnji

»Ko sem jaz prevzela funkcijo, se je napovedoval jubilej zbirke in tako sem potem čisto celo poletje brala vse knjige, ki so izšle … In potem sem ugotovila, da je Alja tako temeljito pokrila 20. stoletje, da se lahko malo igram na način, kot so se igrali ustanovitelji zbirke,« pove in s tem nakaže idejni razvoj zbirke. Po porodnih krčih prvih let, vzpostavljanju resnega teatrološkega prostora pri nas in spogledovanju z mednarodnimi trendi je Predan uspela zapolniti bistvene vrzeli dvajsetega stoletja. Tako je zbirka do leta 2007 nekako uspela nadoknaditi zamujeno, kar je Petri omogočilo, da ji je lahko privoščila nov večji premik z več prostora za sočasna besedila.

»Glavnina knjig, ki sem jih jaz uredila, je nastala po letu 2000 … Skušam držati ravnotežje med domačimi in tujimi avtorji, med trdo teorijo in teatrološko, bolj mehko literaturo, kjer pridejo v poštev eseji, intervjuji, dnevniki …«

Več prostora pa je posledično tudi za pristope, ki se odmikajo od ustaljenih. Tako je recimo leta 2010 v zbirki izšla knjiga »dramaturške poezije« Dobesednosti, ki jo je napisal Nebojša Pop Tasić. Gre za besedila, ki so nastala med procesom nastajanja predstav in jih je avtor pisal kot način komunikacije z gledališko ekipo.

Še eden od (začuda) neustaljenih pristopov se skriva za knjigo Nenada Jelesijevića, Performans-kritika: »Za zelo plodovito se je izkazalo, da spremljam magisterije in doktorate, ki nastajajo na AGRFT, že štiri knjige so nastale na ta način.«

In čeprav je navedena knjiga morda bolj zanimiva za publiko t. i. off-scene, Petra poudarja, da je njena želja ustvarjati program, ki je lahko zanimiv tako tej kot tudi publiki institucionalnih gledališč, ki bi jih morda bolj zanimale denimo Prigodnice Mile Kačič, Zlatkarije Zlatka Šugmana, Nočni pogovori Alena Jelena … Če dobro pomislim, navedene morda zanimajo še koga drugega.

A trdo jedro, kot je v navadi, vendarle ostaja stroka. »Neka zelo tesna simbioza je vsa leta obstajala med AGRFT in Knjižnico MGL, po eni strani že zaradi učnih programov … Po drugi pa je bila odločilna tudi ta fizična bližina … Ob selitvi knjižnice se sploh nisem zavedala, kako nam bo to manjkalo.«

Do selitve je bilo namreč v navadi, da so enkrat ali dvakrat na leto postavili knjige v pasažo in jih po nizki ceni prodali predvsem študentom_kam AGRFT.

»Meni ne gre za to, da bi služila s tem, meni gre za to, da jih ne pošljemo v razrez. Jaz jih raje prodam za 2 €, ker si mislim, da če bo nekdo dal zanjo 2 € … ga zanima. Če pa jih samo tako talaš ali flikneš na blagajno, da jih ljudje gratis jemljejo, pa jih najdeš v smetnjakih za vogalom.«

»A prav to delajo?« jo prekinem.

»Ja,« pove brezprizivno.

»Ko so se odselili, to ni več funkcioniralo. Sicer sem imela neke akcije s popusti in oglaševanjem na blagajni … Abonenti namreč niso ta publika … obstaja sicer neki presek, a to ni to.«

Nato je na srečanju z Mojco Jan Zoran padla ideja, da bi se Knjižnica MGL povezala s Slovenskim gledališkim inštitutom (SLOGI) in drugimi gledališkimi založniki. Hibrid znižanih cen, skupnih nastopov na knjižnem sejmu, višje vidnosti itd. je obrodil sadove. Izrisal se je še en trend: »Videla sem, da te knjige ne obstajajo samo v nekem prostoru, ampak tudi času … Generacije se zamenjajo in ponovno pride do interesa za starejše naslove.«

In tako se vse vendarle ne dogaja v podhodu, v katerem se nahaja MGL. Za distribucijo skrbi podjetje Buča, sporadično kakšnega od naslovov ponujajo na za to »primernih« mestih (tako se denimo knjigo Edija Majarona o lutkarstvu (Vera v lutko) prodaja v knjigarni LGL). Po knjige je mogoče tudi v knjigarne, pobrska pa se lahko tudi po spletni strani ter pošlje e-mail z naročilom, saj https://www.mgl.si/ v osnovi ni zastavljena kot spletna trgovina.

Družabno življenje Knjižnice MGL

»Študentje so zelo pomembna publika. V bistvu ima ta knjižnica zelo veliko formativno moč. Veliko ljudi iz gledališča ima spomin na kakšno od knjig, ker so jih oblikovale.« Ponovno prideva do ugotovitve, da gre za zbirko, ki morda nagovarja relativno majhno publiko, a to toliko bolj, pogosto kar usodno. »Jaz sem bila šokirana, ko sem videla, da ima recimo igralec Branko Jordan doma celo zbirko, od prvih izdaj,« pove.

Seveda to terja svoj davek pri nakladah: »V celi svoji karieri sem imela samo en primer sanjske naklade 1000 izvodov [Mila Kačič], a mi ponatis že leži v skladišču. Malo sem obupala nad temi nakladami … Začela sem s 400 izvodi, zdaj pa imam razpon od 250 do 450, odvisno od naslova, torej ocene ciljne publike.«

A to ni kakšna trma zaradi trme: »Knjižnica mogoče ni tako vidna z vidika širše javnosti, ima pa znotraj gledališča stalne bralce. Vedo, kaj izhaja, hodijo na predstavitve knjig … Recenzije teh, ki se res ukvarjajo s teatrom, obstajajo.« Zbirka je za razliko od gledališča, ki skrbi zanjo, majhna, a njena urednica vztraja, da ostane »nišna« in skrbi za kulturo »poslednjih mohikancev, ki se še ukvarjamo z umetnostjo.«

Tovrsten pogled ima še neki smisel, ki je še ena od specifik obravnavane zbirke. Čeprav ji najdeva nekaj sorodnosti z založniškim delom pri denimo Maski, je tu še neka bistvena razlika: »Ta stik s prakso se mi zdi zelo pomemben. V vsaki ekipi, v kateri delam, se pogovarjamo o tem, katere knjige so izšle, bi naj izšle … Vedno, kadar izdamo neko knjigo, se mi zdi pomembno, da pomagamo mislit gledališče. Specifična je, ker nima klasične založbe, ker nastaja znotraj gledališča in tako v bistvu obstaja neki dialog …«

Knjižnica MGL je tako zbirka, katere učinki so v resnici zelo vidni. Njene sledi je iskati v predstavah, v debatah ob njihovih študijih, obenem pa tudi zbirka sama vsaj do neke mere biva kot odmev tekočega gledališkega dogajanja. Na ta način živi med prakso in teorijo, med literarnim in gledališkim, podobno kot sogovornica: »V gledališču so govorili … ona je itak s primerjalne, s filofaksa, ni z AGRFT, ni iz teatra … Oni z literarne scene so govorili, ona je itak iz teatra, saj to ni literatura. Ampak jaz mislim, da je to prednost.« Prednost, ali pa kar nuja urejanja MKL Knjižnice, vsaj v trenutnem obdobju.

Ni nama ostalo nič drugega kot vzpostavitev dramaturškega loka … ne, ne, dramaturškega loka ni bilo, čeprav ga je Petra v pogovoru napovedala, ko sva govorila o knjigi Gledališče Pekarna 1971–1978 Iva Svetine (mimogrede: menda gre za prvo delo o zgodovini legendarnega ljubljanskega gledališča) … sem se ga pa za potrebe tega besedila nato odločil vendarle napraviti:

»Tako sem bila vesela, da je Lado Kralj napisal besedo za zavih. Čutila sem, da sem s to knjigo, ki jo je pred izidom tudi pregledal, nekaj naredila za nekoga, ki je bil najbolj zaslužen za to, da sem se v življenju sploh začela ukvarjati z gledališčem.«

V treh točkah

Založniški projekt, s katerim si povezana in ti je bil pomemben.

»Do vseh knjig iz Knjižnice MGL gojim oseben odnos, zato težko izberem samo eno. Če že, naj bo to prva v nizu: Prigodnice Mile Kačič, ki so izšle leta 2008. Pomembna zame je bila zato, ker sem si z njo kljub očitkom mnogih, da zbirko banaliziram, že na začetku upala nagovoriti tudi širši krog bralcev.«

Projekt nekoga drugega, ki bi ga rada izpostavila.

»Nazadnje me je navdušila monografija o Alanu Hranitelju Vzporedni svetovi, ki jo je uredila Nela Malečkar, izdalo pa Umetniško društvo Ronson. Vsebuje dragocen nabor besedil, fotografij in kostumografskih skic, ki razkrivajo magičen opus tega našega povsem edinstvenega umetnika.«

Rešitev za bralno kulturo.

»S svoje obrobne pozicije težko ponujam rešitve, ki bi bile veljavne za vse, lahko pa povem, kaj v zvezi s tem razmišljam in počnem sama. Menim, da je treba ustvarjati knjige za različna ciljna občinstva in nato poskrbeti za to, da pridejo do njih. Moje delo se ne konča, ko je knjiga enkrat vpisana v COBISS.«

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Francoska trdnjava je odprta

    Izar Lunaček

    Najbolj zanimive reči se očitno dogajajo v kratkih stikih med ločenimi polji, pa najsi bodo ta žanrska, scenska ali nacionalna.

  • Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi

    Erika Bianchi

    Pišem, ker je tok besed edini način bega iz pasti časa in zapora jaza, ki ga poznam. Pišem leposlovje, ker je proces pisanja leposlovja začasno premirje v nenehni vojni med resnico in lažjo, ki poteka v meni.

  • Hlapci kot paradigma slovenstva?

    Tomaž Toporišič

    Zdi se, da so branja ali uprizarjanja Cankarja, naj gre za Hlapce, Pohujšanje ali druge igre, stvar začasnih interpretacij ob ojdipovskem kompleksu največjega mita slovenske politike, tudi politike tekstov in odra.

Izdelava: Pika vejica