Zvočni odtis brazilske džungle sredi ljubljanske ulice

Fragmenti o zvoku (1)

Jana Putrle Srdić

Zvok ne more biti samostojna, celostna umetnina. Zvok v umetnosti pripada glasbi, je del filma, videa, instalacije, plesa. Hrup (noise) ni glasba niti umetnina, hrup je nekultiviran zvok. Zvok je neviden, je subjektiven: spreminja se v času, spreminja v prostoru, z vsakim poslušalcem je drugačen. Ne moremo ga zadostno opisati, posredovati, ne kot nekaj, kar jasno vidimo pred očmi. Ne moremo zapreti ušes. Muči nas. Oči zapremo ali pogledamo stran. Ampak ta šum sveta … je nenehno tu.

V svetu, v katerem je tisto, kar vidimo, postalo merilo resnice in objektivnosti, je v umetnosti tretjega tisočletja prišlo do shifta k nevidnemu. Temu nekateri rečejo sonični obrat (Jim Drobnick: Listening Awry).

 

Kot že večkrat v tem dnevu in stotinah dni pred njim, stojim v prehodu iz ulice na trg in skušam ujeti zvok, ki prihaja z osmih strani, iz osmih zvočnikov pod stropom, in potuje in je vsakič drugačen. Če zunaj prehoda dežuje, se valovanje zraka odbija od dežnih kapelj nazaj v tunelast prostor in ojačuje zvok. Predvidevam lahko, da se odbija tudi navzven kot neke vrste beli šum. Včasih zaradi vetra, temperature, odbojev in valovanja zraka zvok potuje in ga komaj lahko lovim, drugič ga preglasi hrup z ulice, neprijetno hrumenje avtomobilov, ki pa verjetno spet boža bobniče nekaterih ponosnih lastnikov. Mene zanima predvsem, kaj lahko ta zvočni vrt pomeni mimoidočemu, ki se je pravkar ustavil in v prehodu končal telefonski pogovor, odvetnici na poti v pisarno, kuharjem in natakarjem, ki zunaj kadijo. Je lahko še kaj drugega kot motnja, ki jo presenetljivo hitro ločimo od običajnih šumov in nas – kot toliko noise glasbe – spravlja ob živce? Nič v zvezi z ulično zvočno strukturo ni preprosto, očitno, hitro dosegljivo, to sem do sedaj že ugotovila. Trenutki, ko stojim sredi prehoda in slišim osem različnih kanalov hkrati in jih morda lahko razločim enega od drugega, so tako redki kot lovljenje zgoščene tišine tik pred prvim jutranjim krikom kakšnega ptiča.

 

Človeška družba biva v jeziku. Glas jezika nam daje zavetje, znotraj njega se odvijajo naši obredi in temu glasu se podrejamo. Krik ptiča lahko drugega ptiča odžene. Glasba je zvočno strašilo, napiše Pascal Quignard v svojem presunljivem Sovraštvu do glasbe. Poznam nekaj ljudi, ki so bili strastni poslušalci glasbe in zdaj poslušajo le še zvoke, se ukvarjajo z zvočno umetnostjo. Mislim, da postajam ena od njih, čeprav z mnogo skromnejšim glasbenim vesoljem.

Ko razmišljam od glasbe nazaj k zvoku, se zavem, da sem od nekdaj prisluškovala šumom, da so zvoki mojega dneva pomenili posebno bogastvo, ki je močno vplivalo na moje razpoloženje. Nekateri so me spravljali ob pamet, drugi so me gladili, se stapljali z mojo visceralno, utripajočo notranjostjo – s potiski krvi po žilah, šumi v sluhovodu, pokanjem hrustanca, suhim drsanjem kože, sikanjem zraka v nosnicah, prelivanjem tekočin. Med najbolj učinkovitim zvočnim nasiljem je prav melodija. Vsi poznamo občutek nemirne živali v kletki brez izhoda, ko se nam po glavi vrti Abbina uspešnica ali tonska lestvica iz filma Moje pesmi, moje sanje. Ves šum sveta, v katerem pogosto prevladujemo ljudje s svojimi napravami in tako imenovanimi kultiviranimi zvoki, kot je glasba, povzroča, da se naučimo selektivno poslušati zvoke zgolj kot opozorila (koraki, jok) in morebitne nevarnosti (približevanje avtomobila), pozabimo pa na razvozlavanje drobnih, zakritih šumov, ki nam lahko sporočajo tako veliko o dogajanju, o globini prostora in bitjih v njem, o gibanju in minevanju časa – pogosto več kot pogled. S poslušanjem in razvozlavanjem šumov v ozadju imamo možnost, da si ustvarimo množico drobnih užitkov.

 

Zvok v gozdu je pravo bogastvo oblik. Globoko v gozdni kotanji, kamor razen redkih občasnih letal ne sežejo človeški zvoki, zaprem oči in dolgo čakam, da pozabim na sence, svetlobe in podobe dreves, ki sem jih gledala okrog sebe. Pustim da v odsotnost slike, v temo, valujejo samo zvoki. Veter, ki povzroča drgnjenje listov in napenjaje vej, ptičje artikulacije, udarjanje kljuna ob deblo, pokljanje pod nogami živali. Počasi opazim globino prostora, zelo bližnje in zelo oddaljene zvoke. Ker pokrajina ni prazna, jih ne uduši: debla delujejo kot ojačevalci, ki odbijajo zvočna valovanja nazaj proti meni. Glede na to, kako daleč se odbije tak zvok in koliko časa potrebuje, da pride do mene, lahko sklepam na oddaljenost in gibanje živali. Tega seveda ne počnem zavestno in z izračunavanjem, moj občutek se ne more primerjati z občutkom živali ali pradavnih lovcev, ki so živeli v gozdovih.

Zelo hitro, hitreje kot pri gledanju, postane jasno, da je moja predstava o zgoščenosti debel, oddaljenosti in gibanju ptičev, kun, lisic in kakšne divje svinje zelo odvisna od mojega sluha, izkušenj, od mesta, na katerem stojim, pa da se zvok ves čas spreminja in povzroča dvom o slišanem. Ko gledam, se oddaljim, premerim, opazujem od zunaj in ustvarim distanco. Zvok ne obstaja v daljavi, ampak šele ko se me zračno valovanje dotakne po celi površini telesa, po bobničih, in sem nenadoma cela v njem. In dotakne se na vsaki točki v prostoru drugače, zato niti dva človeka v koncertni dvorani ne poslušata enakega koncerta niti nimata istega sluha. S poslušanjem šele postane očitno, kako izmuzljiv je svet, kako odvisen od moje zaznave. In trenutek, ko se poruši gotovost o svetu, je za umetnost odlično izhodišče. 

 

Na sredini zatemnjene galerije je ogromen rog, v središču katerega so človeški nevroni v majhni petrijevki, ki so se v laboratoriju samostojno razrasli (Guy Ben-Ary: CellF). Zvok benda, ki igra, je nevronom posredovan kot električni impulz, na katerega ta wetware tvori nove povezave, ki v izhodu (outputu) spet oblikujejo zvok. Čeprav je inštrument v zelo eksperimentalni fazi, lahko rečemo, da nevroni reagirajo na glasbo in odgovarjajo s svojo. Poslušam povratno informacijo iz živih celic. Na pogled je vse dokaj jasno: glasbeniki, glasbilo, petrijevka, nevroni, žice, pretvorniki. Poslušanje pa mi razkriva bolj kompleksno sliko: inštalacija zvoči v vsakem delu prostora drugače. Nekaj časa porabim, da ločim eksperimentalno glasbo glasbenikov od nevronskih zvokov. Potem še dlje, ko razvozlavam spreminjanje nevronskega zvoka in poskušam ugotavljati vzajemnost glasbe in odgovora. Ne vem, kaj je več od tistega, kar lahko opišeta pogled in jezik, ampak nekaj je.

 

Včasih celo telo, tudi notranji organi čutijo zvok.

V tunelastem prehodu poslušam vlak, ki drvi mimo mene, občutek je v ozkem prostoru, in ne na prostem ob tirnicah, hrupen in malo klavstrofobičen (Nataša Muševič Dot: Vlaki). Avtorica je s štirimi mikrofoni na vsaki strani proge posnela drveči vlak in nato spustila teh osem posnetkov po ločenih kanalih v tunel. Zvok, ki se je naravno najprej širil navzven, zdaj poslušam navznoter, ne zgolj kot kulturni proizvod lokomotive, ampak kot umetniški artefakt v drugem kontekstu.

 

Kaj slišimo, ko skušamo razvozlati zvoke v gozdu, in kaj, ko se trudimo, da ne bi preslišali inštalacije med pravokotnimi belimi stenami galerije, kjer je vse podrejeno pogledu in se zvok odbija od gladkih sten, ki v modernistični maniri ločujejo umetnost od sveta? Zvok ima lahko status podlage za film, kjer orkester kot galeja veslajočih sužnjev sledi dramaturgiji zgodbe, ali pa se z večjo avtonomijo uporablja v sodobnem filmu ter verjetno že od nekdaj v eksperimentalnem. Kako poslušamo na koncertu Druge godbe in kako na zvočnem dogodku v Cirkulaciji 2; kako zven besed izkrivlja njihov pomen, ga izgublja, dobiva novega v zvočni poeziji pariškega pesnika Bernarda Heidsiecka. Ali berlinske pesnice Rike Schiffer: Honey, I’m home odmeva in kroži po prazni hiši, tri preproste besede, ki spreminjajo barvo in s spremembo tona govorijo zgodbo nekega odnosa, zgodovino razhajanja ter končajo na ozemlju samote in izoliranosti. Kakšna je vrednost zvoka, če ga poslušam sama in se odbija zgolj od mojega telesa? Do neke mere, a ne povsem, didžej potrebuje množico. Kakšne pomene imajo zame glasovi mesta, ko hodim, flâneuse, pohajalka, in ti drugi, ko se zopet vrnem na izhodišče: v prehod, kjer se zdaj slišijo zvoki žuželk Francisca Lópeza, in skoznje njegova subtilna zavest o pokrajini in o krhkosti njenega biotopa, zvočni odtis brazilske džungle sredi ljubljanske ulice.

 

Potem ko so nevroni odigrali svoj koncertni večer, z glasbenikom Darrenom Moorom, ki skrbi za zvočni del inštalacije in sicer živi v Tokiu kot riba v vodi sredi notorične japonske eksperimentalne scene, zasluženo počivava pri šanku ob enem tistih izmuzljivih pogovorov, ko si še enkrat zaželiš z besedami opisati, kar si doživel v zvoku. Je zate glasba čustvo, vprašam kar naravnost. Zanima me nalezljivi, srkajoči sentiment množice, ki je tako očiten ob koncertih pop muzike. Ne, prej razmišljanje, pravi. Pomembno je, da lahko med igranjem odgovorim na nepredvideni obrat drugega glasbenika. To dela stvar zanimivo: če igram sam, hitro postane neskončen odmev. Ja, gre za tvorjenje novih povezav, zaključi. Potem samo sloniva in sva še malo tiho. Razmišljam o strukturi, ki jo srkam z zvokom, dobesedno, ko vdihnem zračno valovanje skozi nosnice in skušam razbrati, kar je nekdo ustvaril, medtem ko je razmišljal, tvoril nove povezave in v zraku puščal spremenljive, minljive zapise o svoji prisotnosti.

O avtorju. Jana Putrle Srdić je pesnica in producentka za intermedijsko umetnost ter občasna publicistka in prevajalka. Izdala je tri knjige poezije: Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014, nominacija za Jenkovo nagrado). V tujini je izšlo pet knjig s prevodi njene poezije. Pesmi je brala v številnih državah Evrope, v J Ameriki, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Požigalec v rži

    Arjan Pregl

    Leta 2011 je umetnik Richard Prince v newyorškem Centralnem parku po tleh razgrnil belo rjuho in nanjo razporedil izvode svoje nove knjige. Glavni protagonist in tudi prvoosebni pripovedovalec je … →

  • Zdravljica

    Primož Čučnik

    Kultura je v paradoksalnem položaju. In naj takoj rečem: To je dobro, to je dinamično, tako mora biti.

  • Lepo ornamentalno okrasje eksistence

    Katja Perat

    V četrtek, 25. oktobra zvečer, je Klub Cankarjevega doma gostil literarno-pogovorni večer iz žanra medkulturni dialogi. V zastopstvu moderatorja Aleša Debeljaka in dveh pesniških gostov, … →