Zobobol in tao

Urša Zabukovec

Učenec: »Povej mi, modrec, ali je duša nesmrtna ali ne? Ali preživimo smrt svojega telesa ali smo izničeni? Ali se res reinkarniramo? Ali se naša duša razcepi na dele ali kot celota stopi v telo biološkega organizma? Ali nam spomini ostanejo ali ne? Se bolezni prenašajo? Smo zanje sami krivi ali ne? Kako se jih osvobodimo? Kaj sploh je zdravje? Je odvisno od telesa ali od duše?«

Modrec: »Zajtrk se ti bo ohladil.«

Neke nedavne nedelje mi je zvečer med umivanjem zob izpadla – verjetno že stota – plomba iz desne spodnje osmice. Slutila sem, da se obetajo turbulentni časi.

Že več let me brez omembe vrednih premorov bolijo zobje, zato vem, kako je to, če nekoliko popačeno parafraziram enega svojih ljubših literarnih junakov. In tako kot on se tudi jaz čedalje pogosteje sprašujem, kdo je kriv za to. Zadeva namreč še zdaleč ni tako preprosta, kot se nam zdi takrat, ko smo osvobojeni bolečine in zatorej prepričani, da smo sami gospodarji svoje usode. Bolečina nas neusmiljeno, brez najmanjšega pardona pripne na razmišljanje. In prav takrat se pred nami kot pavji rep razpre vprašanje krivde.

Po daljši pojasnitvi, kaj vse se lahko zgodi med čiščenjem tako zelo uničenega zoba, po podpisu neštetih papirjev ter slikanju moje glave in ust od zunaj in od znotraj, »za v kartoteko, da zabeležimo, v kakšnem stanju ste prišli«, smo v prvi naključno izbrani kliniki – klinik je v Valenciji vsaj toliko, kot je bilo plomb v moji nesrečni osmici – končno začeli s plombiranjem. In na videz uspeli. Na videz zato, ker je bil živec očitno kontaminiran in se ni pustil utišati z navadno zalivko. Po enotedenskih bolečinah kličem nazaj, v taisto kliniko (stomatologija je v tej deželi ločena od preostalega zdravstva, plačujete posebno zavarovanje ali pa pač vsak poseg posebej; napotnico za v javne ustanove dobite le v posebnih primerih, ki si jih, verjemite mi, ne želite), kjer so ugotovili, da mi lahko pomagajo šele čez štirinajst dni, saj kirurga, ki čeljusti osvobaja nepopravljivih nevšečnosti, do takrat tako ali drugače ni. Ko je živec enkrat vnet, imate namreč dve možnosti: endodontsko zdravljenje ali puljenje. Vsi današnji zobozdravniki glasno navijajo za prvo možnost – to zanje pomeni tri do štirikrat večji zaslužek, za vas pa »ohranitev zoba«.

Moda

Naj na tem mestu izživim svojo bolečino in neprijetno zavijem: stomatologija je v zadnjih letih baje eden najdonosnejših poslov v Evropi, in to predvsem na račun endodontskega zdravljenja. Pri njem vam zob – če ta še ni mrtev – ubijejo, kanale sčistijo in napolnijo z umetno maso, na ostanek ogrodja vašega propadlega naravnega zoba pa nataknejo večjo ali manjšo umetno kronico. Ta postopek je pravi modni hit, pri čemer je seveda treba priznati, da nam zobozdravnik z njim nekako ohrani zob, kar je praktično, pa tudi v estetskem smislu prikladno, ne problematizira pa posebej dejstva, da je ta zob mrtev. Kaj pomeni mrtva stvar v našem telesu? Nič dobrega, vsaj tako je veljajo tisočletja, in v vseh medicinah, razen zahodni, zvečine velja še danes, saj se okrog mrtvega dela zbirajo bakterije, ki dolgoročno zastrupljajo naše telo in vodijo v številne (kronične) bolezni. To se pogosto dogaja tudi pri endodontsko zdravljenih zobeh, saj kanalov niti z najboljšimi mikroskopi tega sveta ne morete popolnoma sčistiti – veliki, glavni kanali so trije ali štirje, potem pa so tu še drugi kanali, tanki, še tanjši, neskončno tanki in dolgi in zaviti, vseh niti ne poznamo, o večini se nam sploh ne sanja, o čemer je – tedaj, leta 1922, skorajda znanstvenofantastično – pisal Levi-Strauss stomatologije Weston A. Price. A težko je plavati proti burnemu modnemu toku, slej ko prej vas vrže na samotni otok, med druge odpadnike in modne brodolomce, kar je seveda doletelo tudi Pricea in njegove naslednike. Današnje zobozdravnike zdaj v miru z vsemi modnimi hiti vred zanimajo le vaša usta: če je tam vse poštimano, je zanje cilj dosežen, kako pa njihove rešitve vplivajo na preostalo telo, jih pa več ne zanima, »to ni več njihovo delo«, vam povedo. Dolgovezim, vem, zobobolno stokam in pametujem o stomatologiji, na katero se ne spoznam … A gospoda, zresnimo se: kdaj bo dejstvo, da po poklicu nisem zdravnik, postalo argument za in ne proti zadržkom ob njihovih posegih v moje telo? Kdaj se bo kakšen zobozdravnik na moje dvome glede tega, ali je res pametno ohraniti mrtve zobe in umetno zapolnjene kanale v telesu, odzval resno in odgovorno, ne pa z dvignjenimi obrvmi, posmehom in argumentom, da je »on to študiral, jaz pa ne«, oziroma, še huje, da »danes vsi to počnejo, ker je pač najboljše«?

Naj ta brezplodni razmislek o (ne)kompetentnosti zaključim z nadaljevanjem zgodbe, se pravi s tem, da sem izbrala staromodno, neestetsko, nepriljubljeno puljenje – konec koncev gre za osmico, ki je, zdaj govorim sebi v uteho, le nekakšen težko dostopen in zaradi tega izredno občutljiv dodatek preostalemu zobovju, in ga zato – z bolečino vred – ne bom prav nič pogrešala, prav nasprotno.

Protokol

Našla sem novo kliniko, z njo pa, kakopak, nov problem.

»Vsaj tri dni pred posegom morate začeti jemati antibiotik.«

»Ni šans.«

Naveličan vzdih: »Zob imate vnet.«

»A ni tako, da z ekstrakcijo zoba odstranimo tudi vnetno žarišče?«

Še vedno naveličano: »Ne vedno.«

»Ampak jaz ne bom antibiotika.«

Odločno: »Tak je protokol. Vsi pacienti pred posegom in po njem jemljejo antibiotik.«

»Govoriva o moji osmici. Ne boli me tako strašno, korenine so baje lepo izraščene. Problemov ne bo.«

Na drugi strani nov vzdih. Tokrat resigniranosti.

»Lahko pridete, vas bomo pogledali, a zdajle vam ničesar ne morem obljubiti.«

Tečna baba. Odložim slušalko.

Klinika na las podobna prvi, le na drugem koncu mesta – bolj oddaljena od centra, zato so, predvidevam, tudi cene posegov približno deset odstotkov nižje. Manj je slikanja, manj podpisovanja, a več soočanja z resničnostjo: rentgenska slika celotnega zobovja pokaže hudo krizno žarišče še v drugi osmici, ki me boli le sporadično, čemur se vsi čudijo, pa par manjših, amaterskih bojnih polj. Vse sicer na že plombiranih zobeh. Moja nočna mora, tako rekoč pravi čir na želodcu, je sestra ali pomočnica, težko bi se opredelila glede njenega statusa, ki me pripravlja na poseg – prav tista tečna baba s telefona: že tako ne preveč umirjeno bitje srca mi pospeši s pridigo o mojem ustnem opustošenju, »in to pri teh letih«, o zločinski ideji ruvanja, »ko pa na svetu obstaja endodontija«, o kardinalnem pomanjkanju smisla za estetiko in »nujnosti jemanja antibiotika«, saj mi v nasprotnem primeru protibolečinska sploh ne bo prijela …

»Prvič slišim.«

»Počakajmo,« odreže, »da pride kirurginja. Bo ona odločila.«

»Koliko pa je stanje zob odvisno od genov?« vprašam, da ne bi čakali v mučno pokroviteljski tišini.

»Nekaj že. Geni imajo vpliv na vse, a glede kariesa ni dileme: karies je posledica slabe higiene in nima čisto nič z genetiko.«

»Koliko plomb pa imate vi?«

»Tri. Dve še amalgamski, iz osnovne šole, eno pa sem staknila po tridesetem.«

Hm. Blagor tečni babi.

Vstopi kirurginja, visoka ženska, krhka (ta naj bi ruvala?), nasmejana, na hitro ošvrkne rentgensko sliko in pomigne tečni babi, naj me pripravi.

»Lahko bi vam izdrla oba propadla zoba hkrati, a ker nočete antibiotika, predlagam, da ne pretiravamo in da raje pridete še enkrat čez kakšen mesec.«

Seveda, ni problema. Kako, bo protibolečinska kar prijela? se nasmiham pri sebi in s pogledom zalezujem pomočnico, tečno babo, ki je na svojo pridigo očitno že pozabila. A moje zadoščenje ne traja dolgo: čez glavo mi poveznejo papirnato kapo, čez zgornji del obraza nekakšno papirnato masko, v manj kot sekundi se znajdem tako rekoč v popolni temi. Si predstavljate – vse to pri polni zavesti.

»Protokol,« tečna baba zmagoslavno zakoliči mojo tesnobo. 

Dajo mi par injekcij in ruvanje se prične … in konča v manj kot minuti.

»To je to. Marimar vam bo dala nadaljnja navodila, me je veselilo,« mi kirurginja stisne roko in odvihra iz kabineta.

»Na tem papirju imate napisano, kaj morate kupiti. Ker niste hoteli antibiotika, so ti higienski ukrepi nujni. Eno tableto proti bolečinam vsakih osem ur, gel, ki si ga trikrat na dan po ščetkanju nanašate na rano, in sprej, s katerim se škropite po vsakem obroku. Razumete?«

»A.«

»Danes morate jesti hladne stvari: sladoled, jogurt, mrzlo vodo in podobno. Nič vročega, nič trdega. Brez alkohola, kave, cigaret. Jasno?«

»Aa.«

S prstom pokažem na izdrti zob, ki negibno leži na zelenem prtičku, ob kleščah in drugem orodju. To je moj zob. Hočem svoj zob.

»Hoče zob, prinesite vrečko,« reče tečna baba Marimar neki mlajši pomočnici, ki se kmalu prikaže z majhno vrečico, kamor pazljivo, v rokavicah, skorajda – res, ne pretiravam – spoštljivo spusti mojo gromozansko osmico.

Plačujem, z jezikom tipam gazo v ustih, zavijam z očmi, vse se mi zdi drugačno, sploh ko iz klinike stopim na cesto, med ljudi, ki se na pločniku drenjajo z zaprtimi usti, z nasmehi, s cigareto ali liziko med zobmi. Niso jim jih še populili. Hec. Res, kako je kaj z njihovim zobovjem? Kaj so počeli, ko so bili otroci? So jih starši glede tega pazili? So jih naučili, kako skrbeti zanj? Koliko imajo plomb? Koliko mrtvih zob? Koliko so jih jim izdrli? Na podlagi česa se odločajo, kaj storiti? Sledijo modi – znanosti? Kako to, da nikogar nič ne boli?

List z napotki vržem v prve smeti. Zavijem v lekarno, kupim homeopatijo in mehko ščetko. V kavarni pijem vodo in čakam, da omrtvičenost popusti. Da bom lahko pila iz kozarca, kot se spodobi. Ko ta trenutek napoči, zavijem v najljubši bar, kjer varijo domače pivo: Tyris on Tap. To bo moj sladoled. Hladno, peneče se gosto pivo različnih rjavih odtenkov, okusov, moči … Dala ga bom na zob, ki ga več ni.

Degustacija

Prva izbira je vedno Paquita brown, Temnopolta Francka, ameriški brown ale, moj najljubši, z ravno pravšnjim razmerjem grenčine in moči, idealno gostoto, prijetnim okusom, nespornim učinkom. Iz žepa potegnem vrečico s svojo osmico. Lepa je. Kot iz kakšnega kataloga. Bela, elegantno oblikovana krona, dolge, čisto rahlo zaobljene korenine. Kako je nekaj takega lahko zraslo v meni? Iz česa? Baje iz najtršega materiala, kar ga premore človeško telo. Kdaj? V gimnaziji, spomnim se srbeče bolečine, blage, skorajda povsem nemoteče. Mnogim ruvajo osmice, ker rastejo narobe, poševno, postrani, z ukrivljenimi, izmaličenimi koreninami. Moje so bile, kot se je izrazil eden izmed zobarjev, ki mi je še v Sloveniji šaril po ustih, »čudovite«. Niso mi je ruvali, te osmice, zaradi lege. Ruvali so mi jo zaradi moje gnilobe. Polenjenosti, ignorance. Zanemarjenosti. Jaz sem jo, to lepo in posrečeno izraščeno osmico, ubila. Uničevala sem jo skoz leta, s slabo higieno, nepremišljeno, ne zavedajoč se, da je edina, edina in nezamenljiva na tem mestu desno spodaj … Kaj mi je bilo?

Paquite ni več, prijetno me je ohladila, oteklina je nekoliko uplahnila. Zdaj je čas za Amor amargo, za Grenko ljubezen ali ameriško-indijski pale ale z blagim priokusom citrusov in karamelno grenkobo, ki se v vaših ustih samozavestno ustoliči takoj po prvem požirku. Grenko pivo (za sladokusce: stopnja grenčine 75, alkohola sedem procentov) za grenke usode.

Kako sem lahko (bila) taka? Kako sem jo lahko ubila? Kako sem lahko tako ravnala z nečim, kar je del mene? Kako lahko pričakujem, da bom po tem počasnem, izživljajočem se umoru dela sebe lahko kakorkoli boljša do drugih? Kako sploh lahko stopam v svet in delujem nemorilsko? Moja stiska narašča, tesnoba postaja nevzdržna. Imam privide, od šoka in utrujenosti, ja, morda tudi od injekcije, prikazuje se mi tečna baba: za karies si kriva čisto sama! Ubijajo me misli, moram se spraviti k sebi, napeti vse moči in se jim upreti, a s čim? S spomini, ja, s spomini – na mojo Kitajko Ado, ki je tudi zdravnica in ki kot kakšna Kleopatra izurjeno zabada igle v naša telesa in ki me je z molkom na moja naivna vprašanja prisilila, da sem nekaj malega o njeni tradiciji tudi prebrala.

Meditacija

Ta večtisočletna tradicija (ne) pravi (nič novega, in sicer), da so vsi naši organi odvisni od splošne ravni odpornosti – od ledvic, od njihove energije, ki pa je v svojem temelju dvojna, predrojstna in porojstna; prvo, predrojstno, zacementirata naša oče in mati v trenutku spočetja, njuna kondicija, njuno zdravstveno in ledvično stanje določita tisti del naše ledvične energije, ki določa našo konstitucijo, tudi zobe, za drugo, porojstno, pa smo odgovorni sami – negujemo jo ob pomoči zraka, hrane, pijače, predvsem pa stanja naše glave. Za svoje (propadajoče) zobovje očitno nisem odgovorna samo jaz, neposredno sta vpletena tudi moja starša, čeprav tega ne vesta, čeprav to, ko jima povem, trmasto zanikata, »ne bluzi s temi Kitajci, midva ti pa ja nič nočeva«, a zadrega gre še dlje, saj se, če verjamemo »tem Kitajcem«, bolezen začne v glavi, na ravni duha in psihe, rojeva se iz tiste zmešnjave, o kateri tao govori že tisočletja, iz popolne dezorientacije človeka, ki je, obsojen na ločenost od objekta, zapadel kronični odvisnosti od identifikacije: neprestano se istovetimo, danes s tem jutri z onim, s poklicem, službo, denarjem, lepoto in mladostjo, nadarjenostjo, dosežki, družino, spolno orientacijo in slo, nagradami, prekarnostjo, slavo, z najrazličnejšimi mislimi in podobami, skratka, uhajamo si, naše srce ob tem baje strahotno trpi, prek njega pa ledvice in jetra in celoten sistem, ki se najpogosteje, tako Kip, osebni zdravnik Rumenega Cesarja, odzove z nespečnostjo. Nespečnost je, o čemer je menda, že bliže našim dnem, pisal tudi slavni Rudolf Steiner, posledica hude duhovne zmedenosti, permanentno propadajočih identifikacij, ki jih spremlja bizarno trmasta želje po »še«. Identifikaciji seveda podlegamo mi, torej jaz osebno, a na moja dejanja in stanja vplivajo – poleg narave, se pravi kozmosa kot celote, iz katerega smo se, polni napuha, v teoriji dokaj prepričljivo samoizločili kot od nečesa »neživega« – tudi čisto vsa utelešenja moje duše in nikakor ne samo peripetije, ki jih je doživela od rojstva do zdaj, ko tole pišem. To je zloglasni hun, še ena predrojstna funkcija, razsežnost lesa in jeter, moje nezavedno, intuicija, ki raste iz prejšnjih življenj, iz vseh izkušenj in stanj moje duše od pamtiveka dalje. Jaz sem, gospoda, ne jaz, ampak vse, kar je in je kadarkoli bila in doživela moja duša. Hun je namreč slab selektor, kot kak psihopat grmadi vse izkušnje (tudi tiste, ki se jih ne spomnimo – iz maternic, otroštev ali nezavesti, ki po kitajski medicini seveda sploh ne obstaja – večrazsežnostni zavesti namreč vedno dogaja), ki vplivajo name, na moje zdravje in zobovje v temle konkretnem trenutku.

Tečna baba, ki mi je levite brala, je v hudi zmoti, preveč se istoveti s svojim študijem, s svojo skrajno omejeno vednostjo in znanstvenimi modnimi hiti; če se ne bi, mi ne bi pridigala o zgolj individualni krivdi, ko pa je po kitajsko jasno, da smo krivi tako rekoč vsi: nebo in zemlja, jaz sama, oče in mati, moje duše predniki, se pravi tisti, v katerih je živela, pa naj bodo to ptiči, levi ali kače z mogočnimi strupniki, ter vse metempsihoze mojih staršev, selitve njunih duš, ki so, kakopak, vplivale na njuno zdravstveno stanje v trenutku, ko sta me spočela, pa njuni starši, ki so določili njuno predrojstno ledvično energijo, pa njihove duše … »Gospoda, dovolite, da zajamem sapo,« bi rekel moj junak … Kako naj ob tem bizarnem spoznanju, usodnejšem od vsakršnega zobobola, človek ne stoka? Kako naj zajedljivo jedko ne zavija na ves bar, na vso sosesko, na brezčasje duš, ki ga zaradi naše tridimenzionalne, evklidovske zavesti nismo zmožni zaznavati in smo se zato naduto prepričali, da ga pač ni?

Grenkoba okusa in misli počasi pojenja; kozarec je prazen. Gledam izdrto osmico, ta izrastek, plod nepreštevnih vplivov tisočerih duš ter ledvičnih energij, in ta misel je, ne glede na vse, tolažilna. Stanje mojega zobovja ostaja enako, a vseeno sem mirnejša, hvaležna kitajski filozofiji, ki sem jo ob pivu seveda nekoliko po svoje zaobrnila, zakaj pa ne, in spravljena z nemilostno usodo. Nisem čisto sama kriva.

Au Yeah!

Au Yeah je ameriški pale ale, blago nefiltrirano pivo brez posebnih dodatkov, z nežno nizko grenčino in povprečnimi procenti, kar pomeni, da je sveže in lahko in zatorej nevarno pitno. Mene je prepričalo tudi s tem, da ima na koncu, že po tem, ko ga pogoltnemo, okus po starem – po starem dobrem Unionu, saj se spomnite, po tistem iz rjavih ali zelenih flaš, iz katerih so ga radi pili naši starši, okus, ki ga danes, neznano zakaj, povezujem s slabim pivom, a ki me potisne leta nazaj, v osnovnošolske in gimnazijske čase, ko je bilo izbire malo, zmrdljivosti nismo poznali, zobje pa se tudi še niso tako pogosto oglašali, skratka, v čase – ja, po dveh pivih postajam nostalgična – vsesplošne idile. 

Krivda torej ni samo moja, zdravje pa je, tako Kitajci, v dobršni meri dostopno vsem, tudi meni. Zdravje pomeni nemoteno kroženje energije qi, ki pa je, kar se človeka tiče, v veliki meri odvisno od njegove mentalne osredotočenosti – od pretrganja z nizom identifikacij, od prekinitve zastrupljanja uma. To je mogoče šele ob očiščenju huna, te naše bizarne prenatrpane preteklosti, a kako, če s psihoterapijo, denimo, sežemo le do rojstva? Naša zahodnjaška psihoterapija morda deluje, to že, a rabi podaljšek, ki je neskončno pomembnejši in učinkovitejši od nje – molitev, bi rekel tao, meditacijo. Prek molitve se, če in ko nam to seveda uspe, pogreznemo v neistovetenje, v mistični zdaj, in dojamemo, da nismo nič od tega, kar se nam zdi ali nam pripisujejo, niti lastno telo ne, da smrti sploh ni in da je vse le življenje, neskončni krogotok energije zemlje in neba. In to je prava samorealizacija. Tu, prav tu se začne zdravje – in sprejemanje vsega, kar pride in gre – brez identifikacije. Preprosto, kajne.

Naročim – zdaj res zadnji – sveži, priložnostno zvarjeni Christmas Ale: rdečerjavo gosto pivo z okusom biskvita, klinčkov, suhih sliv in cimeta. Priznam, bala sem se: sladko pivo mi zadnja leta namreč ne tekne preveč, a tole božično je nekaj posebnega, navdihujočega, za rojstvo zvarjenega, za življenje, ki ga bo sicer kronalo križanje, a tu ni prostora za malodušje, kajti to bo smrt, ki obljublja vstajenje!

Pravi pivski tao.

Kaprica identifikacija

Morda s tem, ko si rujem zobe, res ne delam prevelike usluge tistim, v katerih bo v bodoče vzniknila moja duša, kdo ve, ampak to stanje, to vzhičeno okušanje piva in bivanja, plahneče otečenosti in hirajoče bolečine, ta omotična nesposobnost identifikacije, ki me končno za hip sprosti od pripetja na vse: previsoke račune, prenizke honorarje, vedno šepajoče odnose, še nedosežene ambicije, pojavljajoče se obrazne gube, propadajoče zobovje – je nedvomno odlična dušna popotnica. Toplota se širi po mojem telesu, od pet do glave in nazaj, kri je vroča, mrzlina piva ni ovira, poganjajo jo misli in podobe, medli načrti in bizarne ideje, kako bom, čez štirinajst dni, ko bom šla na  kontrolo v tisto prekleto kliniko, ko bom na stolu ležala in čakala kirurginjo, ko bom poslušala dolgočasne kitice mlade tečne babe s tremi plombami, zgrožene nad mojim stanjem in odločitvami, kako ji bom takrat, prav takrat, ogorčeni in prevzetni hkrati, povedala – ko me bo vprašala, kako sem, in na moj »dobro« odgovorila, da »seveda, kako pa drugače, saj ste se, ne dvomim, pridno držali navodil, ki sem vam jih dala, kajne« – da ne, nikakor ne: šla sem v lekarno, zobnila homeopatsko arniko, nato pa zavila v pivnico, drugo za drugim naročala hladno pivo in ga z užitkom vlivala vase, dokler nisem po samosvoji logiki, a čisto dosledno in v celoti demantirala njenih besed o kariesu, modi, zdravju in individualni krivdi. Izbuljila bo oči, to bo nož v njeno zobarsko srce – nisem jedla antibiotikov, ne ubogam je, mečkam navodila, še nikjer ni slišala za kaj takega, niti v najbolj retrogradnih protokolih ne, planila bo name in mi razpraskala obraz s svojo železno palčko ali kleščami, kar bo pač imela pod roko, izruvala mi bo levo oko, me ugriznila v nos, potegnila za lase …

Ne, seveda ne, nič takega se ne bo zgodilo. Mislila si bo, da sem zmešana, ali pa mi, to je bolj verjetno, sploh ne bo verjela. Še verjetneje pa je, da me sploh ne bo na kontrolo.

Osmico pospravim v žep, plačam in odtavam po nočnih sledeh mesta do metroja. 

Ne bo me na kontrolo. Kako naj tečnim babam na razumljiv način pojasnim, da njihovo tako rekoč brezhibno, skorajda brezplombno zobovje ni v celoti njihova zasluga, da je njihova skrb zanj le pljunek v morje dobrih ledvičnih in drugačnih energij ter skrivnostnega huna, da naj ne bodo prevzetne in sploh nasikane tečne babe, naj že enkrat razprejo to svojo zadrto stomatološko zavest in spoznajo, da če smrti ni, se zadeve zapletejo in nič ni več tako, kot se zdi, da je estetika skrivnost, njihova žalostna znanost pa plomba, ki bo, kot že tolikokrat, izpadla iz zoba sveta, ki ni drugega kot iluzija, da se moj pivski tao in jaz požvižgava na modo in da je, ne nazadnje, kaprica edina kraljica, zadnji fosil svobodne volje, ki v močvirju bolečine, genov, energij in protokolov sploh še ostane nam – brezzobim in nepoboljšljivim sužnjem identifikacij z večno ohlajenimi zajtrki. 

O avtorju. Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 diplomirala iz primerjalne književnosti in ruskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa doktorirala iz ruske filologije na Jagelonski univerzi v Krakovu. V letih od 2001 do 2005 je učila ruščino slovenske poslovneže, v študijskem letu 2009/2010 je na Jagelonski univerzi predavala Dostojevskega. Objavlja doma in v tujini, zanimajo jo […]

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Najbolj ponižujoče je ›biti koristen‹

    Jedrt Lapuh Maležič

    Majhni smo kot miške, ko se spoprijemamo z mogočno mašinerijo, in ta mašinerija, pomislite – samo naj ji umanjka kak pildek, pa smo pečeni! Od Fursa do bančnega okenca do vložišča, kjer oddajamo prijave, ima mašinerija moč ne zgolj, da se izneveri svojemu poslanstvu koristnosti (če domnevamo, da se še ni), temveč nas vzeti za talca, ko bi presodila, da smo družbi škodljivi.

  • Meja je že mimo

    Jedrt Lapuh Maležič

    Sindromi se lahko zamolčijo. Tudi skrijejo se lahko, to pač vem. Edino, kar mi ni povsem jasno, je, zakaj bi si človek to želel. Živeti pod krinko, hm. Kakor da je stigma okolice nekaj najhujšega, kar te lahko doleti.

  • Destinacija postelja

    Urša Zabukovec

    Ko pride poletje in se spodobi iti na dopust, postanejo tudi potovanja prava obsedenost, ki nima vedno pravega učinka. Kamorkoli gremo, se namreč ne moremo znebiti samega sebe, pravi dopust pa zahteva tako odklop od družbe kot tudi od samega sebe. Včasih pomaga tudi bolezen.