Zakaj je Dvojnik najbolj morasta knjiga vseh časov

Dvojniki & dvomi, nočne more & ponižanja (Ayoade – Dostojevski – Kafka – Lynch)

Robert Kuret

Glavni junaki Dostojevskega so obupni dvomljivci. Nič trdnega ni v njihovih življenjih. Tudi ko izvedejo akcijo, jo stalno prevprašujejo. Ko se vračajo domov, jih muči, kaj vse so rekli narobe, ko so se družili z ljudmi, in kaj bi morali reči namesto tega, kar so rekli. Njihovi realnosti sta vedno vsaj dve. Kot so tudi oni sami (vsaj) dvojni. Vse to njihovo notranje življenje se zdi vedno težko prenosljivo v filmski medij, a Dostojevski je med filmarji vedno bolj popularen. V zadnjih desetih letih se vsako leto pojavijo več kot trije filmi, narejeni po njegovi predlogi. Dve leti nazaj smo lahko na Liffu videli hude turške Zapiske iz podtalja, letos pa Dvojnika, ki ga je posnel najpopularnejši geek med režiserji, Richard Ayoade. Kar je dvojno breme: ne samo, da Dostojevski ob vsem slovesu in ob vseh adaptacijah zahteva nekaj sveže avtorskega. To zahteva tudi motiv Doppelgängerja, ki je bil v literaturi in filmih že tudi dodobra izmolzen.

 

Morasta nemoč

Dvojnik Dostojevskega deluje sanjsko oz. morasto, kar ni neznačilno za ruski realizem 19. stoletja. Konec koncev je bil Dostojevski pri petindvajsetih še pod vplivom Gogoljeve groteske, v kateri se nos odcepi od lastnika in mu pravi, da ni njegov, ampak sam svoj. Za morasto vzdušje poskrbijo predvsem stalni neuspešni poskusi glavnega junaka Goljadkina, da bi izrekel svoj problem: da mu je dvojnik (Goljadkin ml.) izmaknil službene spise in jih predstavil kot svoje delo, da mu je torej s hinavsko gesto zasedel mesto, ki je njegovo, da mu je vzel identiteto.

Nemoč narediti stvari, ki se zdijo v budnem stanju povsem logične, je prvi znak, da se nahajamo v mori. In če je kdo znal poustvariti ta občutek, je bil to Franz Kafka. Kako priti do gradu, ki se stalno izmika, po ulicah, ki zavijajo v napačno smer? Zakaj te sodišče želi obsoditi, če pa si nedolžen? Tu je na delu logika sanj, nezavednega, ki iz neke neizrečene notranje nezmožnosti naredi abstraktnega zunanjega sovražnika. A Kafkov junak lahko pride v stik le s posredniki, ki prenašajo voljo Zakona, sam Zakon (sovražnik) pa je nedostopen. Zato šele branje Kafkovega Pisma očetu daje občutek, da malo bolj razumemo pravila sveta v njegovem pisanju. Zdi se kot da pismo predstavlja zamolčani uvod marsikatere njegove zgodbe.

Podobna mora se dogaja Goljadkinu: ne glede, kako močno je potisnjen na rob, ne bo in ne bo zmogel izgovoriti tistega, kar bi hotel in moral izgovoriti, ampak se bo zapletal v megleno moraliziranje in se vrtel kot mačka okrog vrele kaše. Kar njegovo moro le še stopnjuje: zase ve, da je nedolžen, a vidi, kako z vsako besedo izgublja vrednost v očeh sogovorcev in posledično tudi v lastnih. Prav nikomur ne more dokazati krivice, ki se mu dogaja.

 

Notranja nezmožnost postane vidni sovražnik

Obstaja kar nekaj mojstrov filmske more; poleg Terryja Gilliama si Ayoade v svoji verziji Dvojnika na mehek način sposoja tudi od Davida Lyncha (ta je nekoč rekel, da bi se od literatov zagotovo najbolj razumel s Kafko), predvsem iz njegovega kultnega Eraserheada, pa tudi iz nič manj morastega Mullholand Dr.-a. Ta upodablja mentalni kolaps glavne junakinje, morast učinek pa med drugim doseže s tem, da različne osebe igrajo isti igralci, kar se na kratko zgodi tudi v Ayoadejevem Dvojniku.

V Mulholland Dr.-u Diane (Naomi Watts) propade kot igralka in kot ljubimka svoje uspešne prijateljice Rite, ki si dobi tipa in novo ljubimko (vloge v filmih pa itak že ima). To jo privede do maščevanja, tj. zločina, v katerem se (yo, Dostojevski) psihično zlomi in zaradi katerega si skonstruira sanjsko/fantazmatsko realnost, kjer zgradi sebe kot talentirano nedolžno igralko, ki pomaga ponesrečeni neznanki (ki je videti isto kot Rita) in ki so ji pot v film preprečili mafijci. Podoben manever uporabi Lynch v dvojniku Mulholland Dr.-a, v Izgubljeni avtocesti: džezist Fred misli, da ga žena Renee vara, začne ga dajati impotenca, nezmožen se ji je normalno približati in v svoji fantazmi se spremeni v mladega babjeka Petra, h kateremu v avtomehanično delavnico nekoč pride gangster Ed s svojo spremljevalko Alice (ki je videti enako kot Renee). Prenos ovire iz sebe navzven olajša spopadanje s to oviro: pot do ženske mu ne ovira več lastna paranoja in impotenca, ki ju ne more nadzorovati, ampak gangster, sicer manijaški, ki pa vendar predstavlja lažjo oviro konzumiranju ljubezni. Fantazma obrača ustaljeno reševanje konflikta: najprej rešuje zunanji konflikt, ker je notranji itak nerešljiv.

Na podoben način funkcionira horor: vrnitev potlačenega se zgodi v obliki pošasti, ki je na neki način veliko laže obvladljiva kot pošast lastne notranjosti. Vse fantazmatske realnosti pa se začnejo sesuvati takrat, ko junaku uspe premostiti zunanjo oviro in je tik pred tem, da bi »zmagal«, a se namesto tega le vrne v realnost, kjer je ovira zopet notranja. Na podoben način bi se dalo interpretirati tudi Ayoadejevega Dvojnika (spojler!): Simon James (v podobi Jesseja Eisenberga) sanjari o sosedi in sodelavki Hanni, s katero si ne deli ničesar, razen občutka, da sta oba nevidna človeka. A v filmu je kratek del, v katerem je Simon poročen s Hannah, ki je skušala narediti samomor, ob tem doživela spontani splav in Simona pustila. Kar je namig, da Simon v svoji fantazmi izgubljeno ženo Hanno prelevil v sosedo, ki mu je sicer naklonjena, a nedosegljiva.

Notranja nezmožnost (premagati lastno paranojo, postati spet ljubljena oseba) se zaradi nedostopne rešitve v procesu fantazmi preoblikuje v zunanjo oviro – v antagonista.

 

Protagonist VS antagonist

Pojav dvojnika je pravzaprav meta- moment: filmska, literarna in stripovska pripovedna dela so polna dvojnikov, ki si s protagonistom sicer ne delijo (igralčevega) telesa, ampak učinkujejo komplementarno. Junaku na poti pomaga dvojnik v obliki prijatelja, s katerim doživlja večja ali manjša trenja (Don Kihot & Sančo, Neal Cassady & Jack Kerouac, Frodo & Samo, Harry Potter & Ron Weasley/Hermiona Granger …) ali pa se na tej poti pomeri s svojim dvojnikom v obliki antagonista/sovražnika (Batman & Joker, Harry Potter & Lord Voldemort, …). Seveda lahko ista oseba prehaja iz prijatelja v sovražnika (Xavier & Magneto) in obratno (Gilgameš & Engidu). In ravno ta opozicija naj bi junaku služila, da odkrije, kdo pravzaprav je. Oz. da v boju z antagonistom izbere in potrdi svojo identiteto in zavrže tisti del identitete, ki se nagiba k antagonistu ali ki jo antagonist celo predstavlja. Dvojnik je ali najtesnejši prijatelj (tisto, kar sem in hočem biti) ali najhujši sovražnik (tisto, kar sem, a nočem biti). Dvojnik je spopad z lastno identiteto in za lastno identiteto. Dvojnik stoji na poti izgradnje lastne osebnosti in ti boji nas učijo, da se je na poti do te izgradnje treba delu te osebnosti odpovedati. Če imamo ob junakovi končni zmagi čuden priokus ob vsesplošni radosti, je to najbrž zaradi tega, ker je moral za končno zmago eliminirati del samega sebe.

 

Vsota vseh mor

Obstoj dvojnika, ki je obenem zli antagonist, je torej najlažja pot, kako aktivirati svojega junaka. Spopad je olajšan, če drugi pol lastne osebnosti dobi podobo antagonista. V klasični strukturi mora junak, da bi se zares lahko spopadel z antagonistom, premagati svoj notranji konflikt, svojega notranjega dvojnika, svoj dvom. Takrat, ko je nerazcepljen on, je pripravljen.

Goljadkin je stalno v besnem notranjem dialogu, ki njegovo akcijo vedno pohabi v skoraj-akcijo: najprej se dolgo pregovarja sam s sabo, ali bi akcijo sploh izvedel, potem se vendarle odloči, a kmalu to odločitev že obžaluje in jo želi preklicati. Sredi akcije izgubi pogum in tako izvede le neko polakcijo. Nato poskuša prepričati samega sebe, da se ni nič zgodilo in da mu akcija pravzaprav sploh ni nič pomenila in da mu je za vse skupaj malo mar. Zatem po možnosti začne braniti svojega nasprotnika, ki mora prenašati njegove izpade, kar nujno vodi do tega, da začne obtoževati samega sebe.

Goljadkin se ne more spopasti niti z najbolj očitnim sovražnikom (praktično Zlom samim, ki naj pri bralcu ne bi vzbujal nikakršne simpatije). Njegov notranji konflikt je prevelik, da bi se lahko spopadel z zunanjim, čeprav sama pojava dvojnika deluje, kot da je njegov konflikt že pozunanjen.

Srečanje dvojnika je sicer znak za začetek more, a ta dvojnik se je pri Dostojevskem prelevil v popolnega antagonista in tu je bila Goljadkinu ponujena začasna rešitev iz more prek spopada. A antagonist je moro še poglobil, saj se Goljadkin z njim ni mogel soočiti. Njegov notranji dvojnik mu je to onemogočil. Njegov odziv je skoraj tak, kot da se Harry Potter ne bi zmogel spopasti z Lordom Voldemortom ali kot da bi Batman zavrnil spopad z Jokerjem. Kljub temu da se je znašel v fantazemski strukturi pozunanjene ovire v jasnem antagonistu, se mu je dogajalo podobno kot K.-ju, ki se srečuje samo z abstraktnim antagonistom – stalno izmikanje, nemoč artikulacije, nemoč konfrontacije, ponižanost.

Te ponižanosti Ayoade v svojem filmu ne ujame. Simon James kot filmski Goljadkin namreč konča dostojanstveno, saj se odloči za akcijo, maščevanje nad dvojnikom. Dostojevski svojega junaka muči in mu ne omogoči maščevanja. To še finalno poglobi njihov poraz: junaki Dostojevskega se namreč zavedajo samih sebe in so mahnjeni na čast. Zato kljub trenutkom blaznila jasno vidijo ne le svoj neuspeh, ampak predvsem svojo ponižanost v tem neuspehu – in poraz je zopet dvojen. Goljadkin je popolnoma ponižan, pred drugimi in pred sabo. Iz nočne more ne more pobegniti v realnost in iz realnosti ne more pobegniti v nočno moro. Vse je enako brezizhodno. Zato bi besede, ki jih je napisal Kafka za K.-ja in stojijo na koncu Procesa, prav lahko uporabil tudi Dostojevski za konec zgodbe o Goljadkinu: zdelo se je, da ga bo sramota preživela.

O avtorju. Robert Kuret (1987) je absolvent slovenistike na Filozofski fakulteti. Občasno objavi kakšno pesem, zgodbo ali pa članek, ki se tiče literature oz. filma (Airbeletrina, Literatura, Radio Študent, Rukopisi, Idiot, Mentor, Zgodbarnica, zbornik Mladih rim). Je soavtor pesniške zbirke Kadaver Hermione Granger, dobitnice nagrade za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2011. Rad … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prepustnica

    Ervin Hladnik Milharčič

    Dva meseca sem bil v New Yorku, ko so od mene prvič zahtevali, da pokažem novinarsko izkaznico. Dva policista sta stala pred modro pregrado, na kateri je pisalo … →

  • Promet s knjigo (drugič)

    Primož Čučnik

    Skušam se spomniti »najpomembnejše« knjige v svojem življenju – ali vsaj najljubše –, ampak pri vragu mi ne pade na pamet. Vsekakor ne ena sama, … →

  • Vinohrady v septembru

    Andraž Polič

    Stanovanje na Libicki ulici, Vinohrady – Praga … večerni mrak v sobi in svetilka na mizi, kjer pišem prvo pismo. Pišem z roko na papir … →