Komparativistika in njen smisel

Katja Perat

Moja diplomska listina priča o tem, da sem diplomirana komparativistka. Če kdo od neposvečenih vpraša, lahko vedno rečem, da poklicno primerjam književnost. Če vpraša kdo od posvečenih ali če se v temnih večernih urah, ko se oglasita vest in tesnoba, vprašam sama, pa na vprašanje, kaj pravzaprav počnem, le stežka dam zadovoljiv odgovor.

Tole ne bo besedilo o tem, da je humanistika v svetu neoliberalne zmrzali in startupovstva težko unovčljiva in da se tisti, ki smo svoje šolanje posvetili vprašanjem duha, v zgodnjem enaindvajsetem stoletju nimamo kam dati. To bo besedilo, ki bo zanemarilo vso objektivno resničnost in si reklo »dajmo, pretvarjajmo se, da smo se izučili, da imamo zdaj poklic in da ga opravljamo«. To bo besedilo, ki bo predpostavilo, da obstaja nekaj takega, kot je literarna znanost, in da obstajajo literarni znanstveniki, ki jo prakticirajo. In bo besedilo, ki bo predpostavilo, da se tudi v tem svetu (gotovo najboljšem vseh možnih) skriva težava. Predpostavilo bo, da nezaposljivost vsemu navkljub ni največji komparativistov problem. Največji komparativistov problem je komparativistika.

Verjetno ena bolj prismuknjenih izkušenj, ki po nujnosti doleti vsakega bruca Primerjalne književnosti, je obisk predmeta Uvod v primerjalno književnost. Za neposvečene: gre za predmet, ki od študenta zahteva, da se nauči reči »primerjalna književnost« v nekaj evropskih jezikih, da zna našteti nekaj pomembnejših revij s konca devetnajstega stoletja in njihovih urednikov in da razume, da med francoskim in ameriškim pristopom k vsej stvari obstaja nekaj temeljnih razlik. Nič narobe, vse skupaj ima samo eno temeljno pomanjkljivost: z ničimer ni v nikakršni zvezi. Veliko se govoriči o tem, da se je nekoč davno razvila disciplina, ki je imela svoj izvor, je rasla in nato počasi zašla, da smo tudi pri nas ustanovili oddelek, ki ji je namenjen in še danes nosi njeno ime, leto se en dva tri obrne, študent odrecitira vse podatke, ki jih je naložil na trdi disk, in s primerjalno književnostjo je konec. Sledi nekaj letnikov zanimivih, povprečnih in nezanimivih predavanj, ohlapno spetih v nepovezan predmetnik, in po nekaj letih brkljanja, ki po stranpoteh in odročnih stezah pelje od literarne kritike prek simbolizma do literarnega prevajanja, na stopnišču Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani z diplomo v roki stoji literarni znanstvenik, pripravljen, da se zakoplje v znanost.

Tu se začne resnična komedija. Kot vsak znanstvenik tudi naš nadobudni komparativist svojo znanost z zainteresirano javnostjo deli v obliki znanstvenih člankov. Ti članki seveda dosežejo le peščico zainteresiranih, pa nič ne de, ne nazadnje gre za znanost in ne nazadnje nikdar nismo predpostavili, da bodo po njej posegali tudi sleherniki. Težava nastane, ko ti članki postanejo nezanimivi tudi za tiste, ki se ukvarjajo z našim lastnim področjem. Oziroma še huje, ko postanejo nezanimivi celo za nas same, ko jih pišemo mukoma in pri tem ves čas nejasno čutimo, da je šlo nekje nekaj hudo narobe. Težava nastane, ko se začenja zdeti, da jih pišemo pravzaprav samo še zato, ker potrebujemo neke abstraktne točke, s katerimi bomo upravičevali svoje štipendije in akademske položaje. Da so torej, kot se reče, sami sebi namen.

Če izpustimo splošno zadrego, ki tiči v njihovi relativni stilistični dolgočasnosti, ki jo rojeva zahteva po korektnem navajanju virov, je največja težava znanstvenih člankov, ki zadevajo književnost, ta, da v njih umanjka književnost.

Gre za sestrski problem tistega, ki ga poznamo iz časov obravnave literarnih, predvsem pesniških besedil na ravni osnovnega in srednjega šolanja. Vsak šolajoči se otrok, ki je do književnosti kdajkoli gojil toplejša čustva, kot jih je bilo od šolajočega se otroka pričakovati, je prej ali slej naletel na konflikt s prizadevno učiteljico (ali izjemoma učiteljem) slovenskega jezika. Temelj tega konflikta je bil, če izhajam iz osebne izkušnje, običajno v tem, da kurikulum ni predvideval osebnega odnosa, ki ga imamo bralci z literaturo in ki nas žene k temu, da besedila tolmačimo znotraj svojega bivanjskega konteksta in jih s tem bogatimo s tisočerimi nepredvidenimi, a kljub temu legitimnimi interpretacijami, temveč je zahteval homogeno, s strani sveta modrecev vnaprej zabetonirano interpretacijo, v kateri je bilo vprašanje, kaj je pesnik želel povedati, vedno odgovorjeno jasno in nedvoumno. Težava pri tem pristopu seveda ni toliko v tem, da bi bile te fiksne interpretacije napačne, temveč v tem, da je bil napačen pristop sam – vodil je namreč k neizbežni kastraciji umetniškega dela in s tem aktom povzročil, da je umetnost osnovnošolcem in dijakom dobesedno umrla na rokah, s tem pa je postala tudi povsem nezanimiva, saj nas kot kastriran šolski izdelek ni več mogla zadevati.

Da do tovrstnih zablod prihaja na ravni osnovnega in srednjega šolanja, bi človek še nekako razumel ali pa bi se temu vsaj privadil, dosti teže pa je sprejeti, da se sorodni procesi odvijajo tudi na (post)univerzitetni ravni.

Jedro problema je, tako vsaj sklepam, kronično pomanjkanje samozavesti, ki pesti humanistiko, z njo vred pa tudi literarno vedo, ki nepregledne količine časa, energije in znakov s presledki porabi za lastno metodološko opravičevanje, da ji zmanjka elana za to, da bi se zares posvetila svojemu predmetu. Humanistična akademska sfera se namreč, tako se vsaj zdi, na smrt boji, da ji bodo trše, eksaktnejše in bolj empirične znanosti odrekle status sebi enake in jo izločile iz elitnega kluba, in ker se to pod nobenim pogojem ne sme zgoditi, mora na vso silo ohranjati vtis, da je ena izmed njih. To seveda pomeni predvsem kopičenje seznamov, primerjav in navedkov, ki skušajo prikriti globoko subjektivno naravno vsake teze in vsakega izvajanja.

Čemu pravzaprav služi to na silo polznanstveno govoričenje o književnosti? Služi teoretikom? Služi bralcem? Služi svojemu predmetu – tj. književnosti? In če, bodimo predrzni, morda ne služi ničemur – čemu pri njem vztrajamo?

Lepota književnosti, pa tudi njen smisel, je v tem, da je z diskurzivnega stališča nič ne veže. Da se ni prisiljena upogibati nikakršnemu kodu, nikakršnim zunanjim zahtevam, da je nič ne peha v samopohabo. Z jezikom književnosti lahko opišemo katerokoli človeško izkušnjo, ki ne spada nikamor drugam, ki v vsem drugih govoricah zveni postranskega pomena ali odveč, pa nas vendar vse temeljno zadeva, lahko si privoščimo šlamparaj, kadar ga nujno potrebujemo, ni se nam treba siliti k nikdar zares dosegljivi objektivnosti, pa vendar si jo lahko privoščimo, kadar se zdi smiselna, lahko si skratka vzamemo vso širino, ki jo potrebujemo, da bi upovedali nekaj, kar bi moralo biti izrečeno, pa ni. Lepota književnosti, pa tudi njen smisel, je v tem, da črpa svojo moč iz svoje izrazite subjektivnosti, ki je niti primerjalna književnost niti literarna veda niti katera izmed njunih podkategorij večinoma ne zmorejo pripoznati in misliti na zadovoljiv način, ker subjektivnost izrekanja vidijo kot malus, o katerem ne kaže govoriti preglasno, saj lahko samo tako upamo, da ga bodo naši sovražniki prezrli.

Pri obrambi subjektivnosti kot tvornega izhodišča za humanistiko so največje delo za vso akademsko sfero bržkone opravile feministke, ki pa so zaradi specifične narave svojega miselnega prostora obsojene na večni intelektualni underground in jih (bab zmešanih) tako ali tako nihče ne jemlje resno. Razumele so namreč, da objektivna pozicija kot taka ne obstaja, ker se vsakdo vedno o vsem izreka s svoje specifične pozicije, ki jo določa tako spol kot nacionalnost, pa tudi pripadnost določenemu zgodovinskemu obdobju, miselni šoli in družbenemu sloju. Vsaka izjava je tako po nujnosti subjektivna, zato bomo ravnali veliko razsodneje, če se bomo priučili to subjektivnost zaznavati in artikulirati, kot da se v nedogled trudimo, da bi jo potlačili in umaknili iz polja vidnega.

Eno mojih najljubših del, ki razpravljajo o književnosti, in zgled, ki ga rada navajam, kadar me kdo vpraša, kako je o njej sploh smiselno razpravljati, tako ostaja Pričevanje poezije – izbor predavanj, ki jih je leta 1981 na Harvardu vodil poljski nobelovec Czesław Miłosz. Gre za predavanja, ki so sama po sebi izrazito spekulativne narave, pisana s stališča pesnika, ki ga zagate sodobne poezije intimno zadevajo, človeka, ki se loteva problema, ki je njegov lasten, in poskuša o njem razmišljati naravnost, ne da bi svoj razmislek vnaprej čistil vsega, kar se zdi premalo utemeljeno in česar se ne da podpreti z zadostno količino izposojenih misli. Gre za besedila, pri katerih je videti, da se jih vprašanje, ali so znanstvena ali ne, sploh ni nikdar dotaknilo. Nekdo je preprosto hotel povedati, v čem je kleč, in se pri tem ni pustil motiti, kaj šele da bi se samoomejil. In naj, če ste prvič morebiti prezrli, še enkrat poudarim: gre za predavanja, ki so potekala na Harvardu.

Če kdo, in prepričana sem, da kdo, v mehanizmih sodobnega literarnovednega znanstvenega pisanja vidi smisel, nekakšen smisel v njem gotovo je in se mu ne kaže odrekati, ne kaže zapirati katedre in metati delovnih mest v smeti, ukinjati literarnih revij in njihovih uredništev spravljati v obup. Bi se pa vsemu navkljub vprašala naslednje – kako to, da literarni umetnosti nismo naklonili njenega lastnega akademskega študija? Kako to, da smo se odločili, da se bomo književnosti lotevali samo s tako imenovanega teoretskega vidika, ki se mu vse prepogosto dogaja, da v svojih teoretskih prizadevanjih književnost samo pušča malodane ob strani? Se sramujemo, da je literatura umetnost? Se sramujemo umetnosti?

O avtorju. Katja Perat se je rodila januarja leta 1988 v Ljubljani, najlepša leta svojega življenja je žrtvovala Filozofski fakulteti. Trenutno opravlja priložnostna dela v kulturi. Leta 2011 je izdala pesniško zbirko Najboljši so padli, ki je prejela nagrado za najboljši prvenec in bila večkrat nominirana. Leta 2014 ji je sledila še prav … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Marjeta Krajnc says:

    Nimam stika s primerjalno književnostjo, ne prebiram njihovih strokovnih revij. Članek Katje Perat pa sem prebrala z zanimanjem in se morala v marsičem z njo strinjati. Če sem prav razumela njene misli, se boji, da je primerjalna književnost zašla v slepo ulico “L’art pour l’artisme”-a. Čeprav pri slovenščini nisem izstopala, zelo rada prebiram dobro literaturo. Menim, da je književna umetnost namenjena bralcu in tako razumljena do te mere, kako se dotakne posameznika. To pa je lahko na zelo različne načine. Mislim, da je to njeno glavno poslanstvo in tudi zmaga, če je bralca premaknila, osrečila, mu nekaj razjasnila. Literarni komparativisti se seveda književnosti lotijo z bistveno več znanja, vseeno pa lahko zgrešijo bistvo, ki ga literarno delo nosi.

  • Anja Radaljac says:

    Bržkone bi bilo dobrodošlega nekaj več razlikovanja med oddelkom za primerjalno književnost in literarno teorijo na FF v Ljubljani ter med komparativistiko. Sklicevanje na predmetnik na PK (ki je resnično pomanjkljiv, da ne bo pomote) ni ravno najbolj relevantno za presojanje celotne vede. Hkrati se mi zdi nekoliko prehiter sklep, da se humanistika otepa subjektivnosti; kako je ob otepanju subjektivnosti mogoč pluralizem resnic, ki je globoko vtisnjen v vse humanistične znanosti v zadnjih nekaj desetletjih? V skrajni točki pluralizem resnic pomeni nešteto resnic in nešteto mest izrekanja. Pa tudi; pravzaprav je subjektivnost prav toliko kot v humanistiko zapisana tudi v naravoslovje – vselej imamo predmet opazovanja, pa tudi gledišče. In vsekakor je tudi naravoslovno znanost mogoče zreti skozi prizmo subjektivnosti. Tudi v znanosti ni nič dokončno, vedno gre za neko parcialno vednost, ki je nujno in v naprej privzeto subjektivna, če izhaja iz človeka – omejena je s človekom in z njegovim pogledom. Dogmatičnost seveda onemogoča razvoj, hkrati pa, v kolikor privzamemo napake, posredno že privzemamo tudi subjektivnost.

    Vsaka veda in vsaka znanost pomenita proučevanje nekega predmeta proučevanja skozi nek sistem – in vsak sistem v naprej določa tudi gledišče. Vselej je znanje, doumevanje in metodologija vede/znanosti nujno parcialna – tako v družboslovnih kot v naravoslovnih znanostih.

    Hkrati se mi zdi nekoliko nenavadno posredno priznavanje akademij v zadnjem odstavku nekoliko sporno; mar ne tudi študiji na slovenskih akademijah izhajajo iz humanistične teorije? In ali nimajo tudi na akademijah teoretskih predmetov? Kaj je torej tu kritizirano? Visokošolski programi ali humanistične znanosti (s komparativistiko na čelu)? In hkrati – zakaj nimamo akademije za literaturo? Morda bi si bilo na to vprašanje lažje vsaj poskusit odgovorit, v kolikor bi se ne mudilo z zapisovanjem senzacionalističnih vprašanj, ki naj udarno zakoličijo članek … Če realno pogledamo, katere umetnosti imajo v Sloveniji svoje akademije; gledališka (ki je pridružena filmska), glasbena in likovne umetnosti.

    Najprej se mi zdi vredno izpostavit, da so gledališka, filmska in glasbena umetnost usmerjene k ustvarjanju (in poustvarjanju) umetniških del v skupini – gledališke predstave ni brez več igralcev, brez režiserja, brez dramaturga, kakor tudi ne more bit ena sama oseba v orkestru (in ni solista, ki ne bi nikoli igral v orkestru) … pri likovni umetnosti je sicer nekoliko drugače, ampak še vedno ostaja zelo široko področje medijev in tehnik s katerimi se morajo seznanit študentje ALU, posebej, če govorimo recimo o grafičnem oblikovanju ipd., kjer je treba obvladat tudi računalniške programe itd. Skratka – poudarek je na mediju, preko katerega nastaja umetnina. Posebej pri gledališki in glasbeni umetnosti je poudarek na tehničnih vajah ter delovanju v ekipah, pri ALU predvsem na spoznavanju različnih materialov, tehnik, postopkov … seveda imajo na vseh akademijah tudi poglobljen teoretski del. In kako bi bilo z akademijo literature? Hja – kako se naj drugače učimo o tehničnih postopkih medija, skozi katerega nastaja literarna umetnost, če ne skozi proučevanje teh tehnik? Skozi proučevanje literature, ki že obstaja? Ker literatura ne nastaja v skupini in ima en sam medij, precejšen delež predmetnika, ki ga lahko najdemo na AGRFT, ALU ali AG odpade. Seveda je mogoče v predmetnik vnest različne oblike kreativnega pisanja – ampak ali kje je ločnica med kreativnim pisanjem in akademijo literature? Kreativno pisanje ima svoje meje; trenutno imamo na oddelku predmet Kreativno pisanje – poezija. Študentje ga nimajo posebej radi, ker pogosto ne pišejo poezije … kako bi torej bila videt akademija literature? Bi bil študij za pisatelja? Za pesnika? Za … komparativista? Ali kako? Koliko bi se predmeti prekrivali? Kaj bi se predavalo? Hitro bi prišli do tega, da bi bil predmetnik takšen, kot je na PK (morda z nekaj izboljšavami) ter z dodanimi predmeti kreativnega pisanja …

    In navsezadnje – to je pa res problematično in tega stanja seveda ne podpiram, je pa vredno nanj opozorit – glasba, likovna umetnost, gledališče in film so institucionalno podprti, jasno je, kje se ti umetniki navsezadnje lahko zaposlijo … če bi hoteli vpeljat akademijo literature bi pa, navsezadnje, potrebovali povsem predrugačen trg dela, delovna mesta za pisatelje in pesnike – zakaj tega ni, zakaj so honorarji na področju literature tako nizki, je verjetno res vprašanje za kako drugo debato, ampak je pa dejstvo, da če bi izšolali pisatelje in pesnike, bi morali ti pisatelji in pesniki dobit zaposlitev; bodisi na založbah kot avtorji, bodisi preko kakšnega statusa, ki bi predvideval tudi plačilo za ta poklic … hkrati je menda povsem jasno, da potrebujemo gledališča in filharmonije, če naj se gledališki in glasbeni umetniki nekje zbirajo in ustvarjajo …

    Marjeta Krajnc: Komentarji, v katerih komentatorji sami povedo, da so laiki in si nato privzamejo vzvišeno pozicijo tistega, ki zna najbolje presojat literaturo so mi skrajno zgrešeni. Kot tudi prepričanje, da bistvo literature (ho ho ho) v tem, da zadovoljuje in razsvetljuje bralca … ni. Literatura je tu, da v sebi lastnem diskurzu reflektira družbo ter da ponuja estetski doživljaj.

  • Anja Radaljac says:

    Pa tudi – akademije v Sloveniji veljajo za omejujoče … dober primer tega, ukalupljanja so gotovo študentje AGRFT … bi to radi tudi v literaturi? In se temu da izognit? In ali nimamo že neuradnih ”pesniških in proznih šol”?

  • Taja Lesjak Šilak says:

    Odlično napisano. Kar pa se tiče akademij, sama sem študentka dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT-ju in moram priznat, da je vse odvisno od mentorjev. Mene je zaradi mojega mentorja dočakalo veliko razočaranje, da ne smem biti prisotna med praktičnimi predmeti, ker tudi mi na akademiji spadamo pod “teoretike” kar je totalen nesmisel.

    Absolutno se strinjam z zadnjim odstavkom kaj potem pravzaprav je (literarna) umetnost in čemu služita 2 zelo zelo podobni smeri na različnih fakultetah?

  • Taja Lesjak Šilak says:

    Rada bi dodala še to, da sem zamenjala študij primerjalne književnosti za dramaturgijo ravno zaradi praktičnosti in neke namembnosti, ki je bila na koncu eno veliko razočaranje res žal, žal odvisno od mentorjev.

  • Blaž Šef says:

    Draga Anja, super se mi zdi, kako z lahkoto in z eno nonšalantno gesto, katerih množino očitaš Katji Perat, odpraviš z AGRFT. In pred tem še z laiki! Kaj pa dialog?

    Avtorica članka je napisala nekaj tehtnih in obenem presplošnih vprašanj, ja, ampak vsaj po mojem skromnem mnenju niso bila postavljena tja zavoljo senzacionalizma ali ljubega poenostavljanja in privlačevanja pozornosti – čeprav je delno tudi to žanr publicistike, v katerem se članek vendarle nahaja, ne? To ni esej in tudi s svojo vsebino se na nek kratek in precej sproščen način bori proti tistemu, kar na metanačin, vede ali samo za moje branje očitno kot njegov antipod vzpostavljaš v svojem komentarju.

    Članek je po mojem pisan, da bi razpiral polje debate, vendar ne tako, da se bo spet začela delitev na “posvečene in neposvečene” ali na tiste, ki se afirmirajo s tem, da stvar pobliže poznajo … Z vsem spoštovanjem, se mi zdi, da Katja Perat skuša zavzeti agilno in aktivno distanco do tega, o čemer piše, kar me spomni na en sonet nedavno preminulega Kajetana Koviča; tvoje pisanje pa je mestoma natančno, mestoma pa tako prepričano v svojo vednost, a vendar tako vsepovprek zgrešeno … a veš, koliko primerov glasbenikov, vizualcev, “delavcev” v uprizoritvenih umetnostih in še koga je, ki absolutno nimajo možnosti, da bi se kje zaposlili, vsaj ne direktno ali vsaj polnavezujoče se na njihovo formalno izobrazbo? Dobro, da ne zabredem pregloboko, navsezadnje sem tudi sam zgolj laik in komaj kaj več kot to.

  • Anja Radaljac says:

    Blaž, vsekakor tolikšnega manjka distančnosti, kot ga je zapaziti v tvojem pisanju, ne najdeš zlepa.

    Sicer pa: nisem odpravila AGRFT kot navajaš in to je popoln nesmisel. Samo opozorila sem na to, da na AGRFT poteka pouk skozi en določen pogled (večkrat izpričan kot zastarel), marsikatera perspektiva pa ostaja povsem spregledana. Dejstvo je, da AGRFT uči en natančno določen način igre in vsiljuje neko ideologijo. Enako kot počnejo vse fakultete, tudi PK … resnično mi je šokantno, kako da na AGRFT tega študentje sami ne prepoznajo/ne prepoznate tisti, ki študij končate. Morda bi morala navest ALU – tam je zmožnost avtorefleksije na precej višjem nivoju; študentje sami večkrat povedo (vsaj tisti, s katerimi sem jaz govorila), da jih mentorji usmerjajo v lastne miselne tokove in omejujejo njihovo ustvarjalnost. Podobno poročajo z Akademije za glasbo … Hotela sem reč, da se, ker nimamo akademije za literaturo, med drugim izognemo (v neki meri) takemu oblikovanju neke šole, neke ”produkcije umetnikov” … in na koncu se niti ne izognemo v celoti, ker imamo kljub temu ”neuradne šole” tako za prozo, kot za poezijo … najbolj znan je verjetno primer t.i. ”Ljubljanske šole” …

    In kar zadeva delovna mesta, dragi Blaž, se zelo očitno ne zavedaš, da je zelo velika razlika med klasičnimi glasbeniki, igralci, režiserji in denimo pisatelji, pesniki, pa tudi slikarji. Čeprav VSI igralci ne dobijo zaposlitve (tako kot tudi vsi biologi in fiziki ne), čeprav so režiserji na svobodi in glasbeniki morda nimajo take plače kot tisti na Dunaju, lahko vsi našteti od svojega dela živijo, hkrati pa za vse, razen za režiserje OBSTAJAJO delovna mesta. Delovnih mest za pisatelje NI! Za pesnike – JIH NI! In če bi imeli poklicno izbiro ”pisatelja” bi se moralo na trgu dela marsikaj spremenit! Morala bi se odpret bodisi delovna mesta, bodisi bi se morali honorarji za literarna dela višat, če bi poklic pisatelja obstajal – krasno, da ne bo pomote, ampak ne pričakujem takih radikalnih sprememb hitro. Režiser, ki je tako recimo primerljiv, če privzamemo, da sta pisatelj in režiser oba samozaposlena v kulturi, prejema za svoje (pogosto površne in bedne projekte v narodnih teatrih, ki se ustvarjajo na hitro, po dva ali trije naenkrat cca. tri mesece) od 15. 000 do 35. 000€ (pa to še ni maksimum, kot verjetno oba veva). In ne dela enega projekta letno, ampak tam nekje – tri, štiri. Se pravi lahko pavšalno rečeva, da z najmanjšim honorarjem in manj postavitvami zasluži nekje 45. 000€/letno. Verjamem, da mladi ne, mnogi etablirani vsekakor. No, v polju literature je pa tako, da lahko na vsaki dve leti približno (ali na eno leto, ampak to je maksimum) pisatelj izda roman, za katerega prejme honorar med 3. 000 in 7. 000€, če pogledava letno, bi rekli, da pride do nekje med 1. 500 in 70. 000€/leto. Seveda nikoli nihče ne izdaja prav vsako leto in ne pride v program tako pogosto. Žaljivo je primerjat oboje. Da ne govorim o igralcih, ki imajo/imate stalne službe – za literaturo tega ni. Če bi imeli akademijo, bi moralo bit. Se strinjam, da bi bilo krasno, ampak se mi zdi utopično. Mi je kar žaljivo, da si drzneš s takim tonom in tako vsevedno pisat o rečeh, ki jih očitno ne poznaš …

    Razložila sem tudi zagate, ki bi se pojavile na ravni programa – v končni fazi bi bilo treba uvest študij z osebnimi konzultacijami itd. Zato, ker Katja vsega tega ne predvideva, se mi zdi ZAKLJUČEK (ne cel tekst) senzacionalističen. In tista patetična vprašanja, če se sramujemo umetnosti (kake umetnosti, saj večina pa ja ima akademije …), so iskanje senzacije, nič drugega. Bi rekla, da bi zmogla Katja bolje, če bi se malce poglobila.

  • Anja Radaljac says:

    *7.000, ne 70.000, seveda.

  • Anja Radaljac says:

    Oh, pa še to – pesniki so še nekje za polovico v slabšem položaju … ti sploh ne preživijo.

  • MS says:

    “Jedro problema je, tako vsaj sklepam, kronično pomanjkanje samozavesti, ki pesti humanistiko, z njo vred pa tudi literarno vedo, ki nepregledne količine časa, energije in znakov s presledki porabi za lastno metodološko opravičevanje, da ji zmanjka elana za to, da bi se zares posvetila svojemu predmetu.”

    Ja, tu je jedro problema. Literarna veda poskuša biti tisto, kar ni, in iz tega izhodišča ne zna oblikovati svojo metodologijo in se z njo pretirano muči. To, kar imenujemo literarna veda, je lahko bodisi veščina, urjenje okusa, bodisi se vzpsotavi še enkrat iz temeljev. In za to je dejansko potrebna objektivacija predmeta takšne vede, to je književnosti same.

    Peratova zagovarja to prvo pot, s čimer ni nič narobe. Kot ponavadi zelo uspešno ubesedi čustva in premišljanja ljudi iz lastnega habitusa, s čimer tudi ni nič narobe. To je talent.

    Če pa se vprašujemo o vprašanjih znanosti, moramo iti v drugo smer. Znanost je zmožna do neke mere objektivirati lastni habitus in ga kontekstualizirati v širši družbeni formaciji.

  • MS says:

    In še to – vsakič znova me preseneti, ko vidim, da se dilema objektivno/subjektivno še naprej vleče po publicističih prispevkih v literarnem polju. Po mojem je stvar malo bolj kompleksna. Vprašanju objektivno-subjektivno predhodi vprašanje konceptualno-nekonceptualno. Šele, ko je na to vprašanje odgovorjeno, se lahko ubadamo z vprašanji objektivnega in subjektivnega in reflektiramo že vzpostavljeno teoretsko prakso (govorim v logičnem zaporedju, ki se ne pokriva nujno s časovnim). In zelo težko je določiti, kdaj je nekaj delano s subjektivne ali objektivne presoje: včasih takšno vprašanje preraste v metafiziko. Ko pa se govori o objektivaciji, se govori o nečem drugem: o tem, da obstaja objekt proučevanja. Če obstaja področje preučevanja, še ni nujno, da obstaja objekt proučevanja. Za objekt proučevanja pa so potrebna orodja proučevanja. Orodja proučevanja so koncepti. Koncepti pa niso pojmi.

  • Pomps says:

    Nekako zanimive misli z eno napako: ne gre za problem PK ali humanistične znanosti/ved nasploh, ampak za sistem njihove akademske/univerzitetne vpetosti. Znanstveniki so tako rekoč prisiljeni v nabiranje točk, ki teće po navidezni znanstveni sistematiki, po modelih, ki pogosto uspešno zakrivajo, da za njimi ni nič. Rešitev prav gotovo ni v “akademiji za literaturo”, ker bi tudi za takšno akademijo na koncu potrebovali sistem točk in tisti, ki bi učili na njej, bi se pač zavezali sistemu točk in ne toliko znanosti ali – kaj še – predmetu samemu.

    Žalostno, ampak to je svet, ki ga živimo.

  • Anja Radaljac says:

    Strinjam se s POMPS, prav na to sem sama merila, ko sem napisala, da je v članku preveč enačenja med oddelkom za PK in komparativistiko.

    Sicer pa bi rekla, da je vprašanje objekta neke vede nekoliko kompleksnejše, ne moremo ga gledat tako parcialno. Danes tako v družboslovju kot v naravoslovju prevladuje fluidnost, znanosti se med seboj dopolnjujejo (kar se mi zdi osebno prednost, ne slabost) in s tem so manj ostro zamejeni tudi objekti proučevanja. Dober primer je denimo sodelovanje biotehnologije, fizike in farmacije v primeru nanotehnoloških zdravil. Podobno prihaja do fluidnosti in medsebojnih vplivov v humanistiki. Zanikat znanstvenost literarnih ved (v osnovi je treba ločit literarno teorijo, literarno zgodovino in primerjalno književnost), se mi zdi nekoliko neprepričljivo, nenazadnje ima literarna veda tudi teoretike, kakršen je bil Roland Barthes, ki ni temeljno zaznamoval le literarne teorije, temveč je med drugim vplival tudi na razvoj strukturalizma, semiotike, antropologije, poststrukturalizma … Skratka: imel je pomemben vpliv na številne humanistične znanosti in teorije ter posredno na razvoj družbe. Vsekakor bi bilo trdit, da ni imel trdnih orodij proučevanja ali konceptov skrajno zgrešeno.

    Zdi se mi, da se pogosto reče ”literarne vede” in se misli na srednješolski pouk slovenščine ali pa na interpretacijo literature (kaj je pisatelj/pesnik želel povedati), seveda pa je tako gledišče precej popreproščeno.

  • Marko Juvan says:

    K tejle zanimivi debati dodajam pogled z druge strani – žal sem se zaradi pomanjkanja časa moral odločiti za provokativno poenostavitev (ki jo imam vseeno za pertinetno) namesto za elaborirano in z znanstvenim aparatom (tj. z zloglasnimi in baje nepotrebnimi citati) podprto argumentacijo:
    S stališča znanosti je literatura enako legitimen predmet kot na primer spolno življenje primatov. Tako kot ti ni treba seksati s šimpanzi, da jih lahko preučuješ kot znanstvenik, tako ti tudi ni treba subjektivno ali bistvogledno uživati v literaturi, še manj pa jo sam pisati, da bi bil dober literarni znanstvenik (čeprav tudi ne škodi, če pišeš in uživaš književnost). Znanost je drug sistem kot umetnost, in tega pri nas v vseh generacijah humanističnega razumništva ne moremo dojeti. Kako pa naj bi se tega tudi zavedali, če znanosti ne spremljamo ali pa nas dolgočasi …

  • Anja Radaljac says:

    Zelo fino povedano, predvsem tole: ”Znanost je drug sistem kot umetnost, in tega pri nas v vseh generacijah humanističnega razumništva ne moremo dojeti.” Trudila sem se to misel tudi sama jasno izrazit, pa najbrž ni bilo dovolj razumljivo.

  • Kocka says:

    Dober dan!

    Bom zasukal razpravo v drugo smer. Sklepni odstavek sem namreč razumel kot predlog, da bi v okviru obstoječih oddelkov in predmetnikov (ali pa zasnove delovanja filoloških oddelkov, povedano nekoliko staromodno) obstajala možnost, da bi izvajali poetološki predmet literarni ustvarjalci sami (pesniki, prozaisti, dramatiki, esejisti, tudi kritiki), ker pač obstajajo ljudje, ki radi beremo predavanja, kakršna je imel Vladimir Nabokov o Cervantesovem Don Kihotu, denimo, ali knjige, ki jih druži podnaslov Frankfurter Poetikvorlesung. Gre za nize predavanj ali za semester dolgo obliko nastopnja pred študenti (in pogosto tudi še širšim občinstvom), ki se izvaja v univerzitetnem okviru.

    Pri nas bi se zalomilo verjetno pri določanju ECTS točk za tak predmet, pri obvezah študenta za preverjanje znanje, pri vključitvi v predmetnik in v urnik nasploh – zaradi zahtev, kaj mora biti navedeno o predvidenem izvajalcu za akreditacijo študija / predmetnika. Celo se bojim, da bi zaradi zatrpanosti urnikov z neodložljivimi obvezami študenti ne obiskovali v velikem številu teh predavanja, če ne bi bila obvezna: kar bi bila hkrati verjetno njihova najboj absurdna poteza.

    Tako potem obstanemo pri predstavitvah in pogovorih, kakršni so tisti v Modri sobi FF, da ostanemo v stavbi, kjer se je prispevek začel. A te prireditve so bolj promocija nekega rezultata kot refleksija o okoliščinah njegovega nastajanja.

    V prispevku me je presenetil opis vsebine uvajalnega predmeta. Pred štirimi desetletji je bilo to, kar je našteto, samo del celotne izpitne snovi – in prav tako predavanj. Ne morem verjeti, da se je medtem snov skrčila. A premislek o predmetih in snovi / literaturi, ki je zanje predvidena, ne spada v tak komentar.

    Lep pozdrav,

  • MS says:

    Anja Radaljac, se strinjam z opažanjem o fluidnosti in podobno. Ne pravim, da je proučevanje literature že a priori neznanstveno. A moramo razločevati družboslovje in naravoslovje. Pri družboslovju je ta fluidnost, pluralnost vedno obstajala. Družboslovje je proizvajalo veščine z aparati filozofije in se pakiralo v znanost. Podobno je pri literarnih vedah – ta izraz rabim zato, ker mislim, da je razlika med vedo in teorijo: prva ve, druga teoretizira. Genealogija je v teh dveh primerih različna. Če je aplikacija čimvečjega števila znanstvenih teorij za razvoj tehnologije ali zdravil proces, ki je sam po sebi nevtralen, pa v družboslovju ni tako: tam je epistemologija že vpeta v neposredni izraz aparata, to je v jezik. Koncepti so načeloma samo besede. Zato je potrebno preverjati razlagalno moč konceptov. Sicer jih lahko stresamo preprosto iz glave. In če želimo teorijo književnosti, potem se moramo losati filozofije o književnosti ter delati konsistenten konceptualni aparat, ki bo lahko odgovarjal na vprašanje, kaj so pogoji možnosti za nastanek literarnega dela in se pravzaprav popolnoma odcepiti tudi od njegovega vrednotenja (verjetno znanstvenikiki ne ocenjujejo, kako dober je seks šimpanzov). Jaz se strinjam z Markom Juvanom. Je pa tema preveč obsežna za debato v komentarjih, po mojem.

    Kar se tiče pa Barthesa, pa ga ne kritiziram.

  • Aljaž Krivec says:

    Pišem tukaj, ker so komentarji zgoraj zaradi črevesa, ki je nastalo žal onemogočeni ali nekaj 🙂

    MS: Kul komentar, se mi zdi, da postavi debato proti točki iz katere bi se pravzaprav morala razvit. Se strinjam, da gre za preobširno temo za takole komentiranje (tema bi si zaslužila bržkone prej kopico špehastih monografij kot kaj drugega).

    Prav zato bi se osredotočil zgolj na tole: “A moramo razločevati družboslovje in naravoslovje. Pri družboslovju je ta fluidnost, pluralnost vedno obstajala. Družboslovje je proizvajalo veščine z aparati filozofije in se pakiralo v znanost.”

    Ne vem, če je razmejitev res tako jasna – najprej se naj opravičim za nekoliko rokohitrsko razmetavanje s pojmi, res ni prostora, da bi vsakega razlagal do potankosti, a naj bo vsaj prostor, za jasno argumentacijo. Torej: “zgodovina filozofije” nam pravzaprav ponuja tudi veliko število izhodišč, ki so zapisana v naravoslovne znanosti. Kakšna je funkcijo denimo Kantove “filozofije znanosti”? Kolikor vem jo tudi naravoslovne znanosti priznavajo kot eno svojih izhodišč. Kakšna je potem recimo usoda spora med otoško in kontinentalno filozofijo – a niso v njem zapisana prav neka izhodišča za sodobno naravoslovje? Kam postaviti antične grške znanstvenike-filozofe?

    Gotovo bi našel še veliko število primerov, če bi premogel več kot nekakšno “širše osnovno poznavanje filozofije” ali kako se naj korektno izrazim.

    Ne vem, če gre zgolj za fluidnost, mislim, da ta izraz na nek način po krivem manjša povezavo med filozofijo in naravoslovjem. Za dodatek: kako recimo opredeliti teorije s področja atomske fizike pa tudi drugih naravoslovnih znanosti – na neki točki ni več mogoče določiti meje med njimi in filozofijo.

    Prav tako bi lahko našli kakšne primere, ki (vzemimo, da filozofija ni ne tič ne miš, ko pride do “nemarne” delitve med naravoslovjem in družboslovjem) kjer so dognanja strogo družboslovnih znanosti/ved podlaga za neko naravoslovno razmišljanje.

    Neka preprosta definicija (ne vem kje sem jo slišal) je, da bistven pojmovni aparat za družboslovje nudi filozofija, za naravoslovje pa matematika, ampak menim, da ni mogoče potegniti tako zelo jasne in enoznačne ločnice.

  • Aljaž Krivec says:

    Če se nekako vseeno navežem še na izhodišče debate. Ne gre toliko za to, da se mi zdi pojmovanje literarne vede v tem primeru “napačno”, zdi se mi, da se to počne z naravoslovnimi znanostmi.

  • Anja Radaljac says:

    Najprej nekaj vprašanj: če ne meniš, da je proučevanje literature a priori neznanstveno: na katero proučevanje literature natančno meriš? Če naj bomo vsaj za silo merodajni … povej, na katre teorije se nanašaš, na katere teoretike, na katere članke?
    Družboslovje ni nekaj skrajno enovitega in vse družboslovne znanosti ne zajemajo iz filozofije, nekatere proučujejo ravno toliko otipljive stvari, kot naravoslovje in imajo zelo podobne pristope k objektu proučevanja. Če pa pogledamo nazaj, k izvoru, pa lahko rečemo, da je naravoslovje ravno toliko izšlo iz filozofije kot družboslovje.
    Nevtralnost v naravoslovju? Ne bi bila tako prepričana. Razvoj zdravil in tehnologij je pogosto podrejen družbenemu. Največji tehnološki razvoj je vselej vezan na vojsko. Pa sva pri politiki in pravzaprav že globoko v polju družbenega. Podobno je tudi z zdravili; je naključje, da so pred nekaj dnevi odkrili cepivo proti eboli? Slučajno imam kolega, ki v Švici dela doktorat iz farmacije … konkretno v farmaciji je razvoj novih zdravil in tehnologij odločno vezan na trg.
    Hkrati je tudi vsa naravoslovna znanost predvsem diskurz. Se pravi; imamo predmet proučevanja, ki ga lahko raziskujemo samo skozi nek določen diskurz, vednost je nujno parcialna, gledišče izbrano. Seveda je tudi ta izbira pogleda ”nekaj prosto iz glave”. Kako drugače bi bilo mogoče?
    Filozofije, da se bi morali ”losat”? Iz filozofije vse izhaja … menda ne misliš, da bi se morala tudi teoretska fizika losat filozofije? Ali pač? Tam je meja izjemno, izjemno tanka … seveda pa marsikatero odkritje v drugih poljih fizike izhaja prav iz teoretske fizike … od tam, kjer si je nekoč nekdo ”nekaj izmislil” … Podobno delujejo navezave na filozofijo v literarni teoriji. Na sploh me zanima, čemu bi tako rad ločeval eno od drugega in ustvarjal neke zaprte prostore … meni se to ne zdi produktivno, tudi v naravoslovju že dolgo ni tako. Naj bi družboslovje naredilo korak nazaj ali kako? Vedenja se dopolnjujejo in povezujejo in tako lahko prihaja do premikov na sistemski ravni – samo tako.
    Nisem slučajno omenila tega, da je literarna veda nadpomenka. V literarni teoriji se ne vrednoti. Seveda pa se dela določeno selekcijo tem in vprašanj, pa tudi literarnih del, ki se obravnavajo. Mi lahko poveš, v kateri znanosti tovrstnega ločevanja ni?

    Barthes je dober primer fluidnosti med literarno teorijo in filozofijo. Če trdiš, da bi iz lit. teorije morali odstranit filozofijo, potem nasprotuješ Barthesu.
    Sicer pa: literarno delo je umetnina, ki posega na različna področja. Umetniška literarna dela imajo v ozadju vedno nek filozofski pristop, idejo, teorijo … in marsikaj drugega. Nemogoče jih bi bilo proučevat z aparatom, ki se mora od vsega tega ločit.

  • Urszula says:

    Ko sem se vpisovala na komparativistiko, sem se zelo dobro zavedala, da me tam ne bodo izučili za noben poklic, ki bi mi omogočal preživetje. Ko sem pet let pozneje vpisovala (in še pet let pozneje zaključevala) doktorski študij, sem se tega zavedala še bolj. Tja se nisem vpisovala zaradi bodoče redne službe, zgledne plače. Tja sem se vpisala zato, ker sem želela par let početi stvari, ki so mi všeč, biti med ljudmi, ki jih zanimajo podobne stvari kot mene. No, pa tudi zato, ker sem naivno upala, da mi bo (predpisana) literatura servirala odgovor na vprašanje o smislu življenja, ki je bilo takrat, v puberteti, še kako aktualno.
    Neodgovorno, kajne.

    Zloglasni smisel življenja se mi je morda začel odstirati, a nikakor ne med študijem PK, branjem knjig ali pisanjem člankov. To slednje je, če nisi zaposlen na instituciji, povsem nerentabilno početje. Nekaj, kar delaš iz lastnega užitka, da ne zakrniš, ali pa zaradi prestiža (če ga seveda povezuješ s to sfero in dejavnostjo).

    Še o “legitimnosti” preučevanja literature. Ja, seveda je enako legitimen predmet kot spolno življene primatov. A dejstvo je, da je literatura nekaj drugega kot spolno življenje, da ni plod samo (na)gona, ampak predvsem volje (duha), zato je tudi njeno preučevanje nekoliko specifično. Tako imenovano objektivno (neprizadeto, pasivno) razbiranje literature je manj tvegano od subjektivnega, zaradi česar dostikrat meji na “visio mortis” (literarnovedne razprave, ki dolgočasijo celo tiste, ki nas znanost zanima). Literarni znanstvenik, ki “subjektivno in bistvogledno uživa” v literaturi je – če se je sposoben potem “vrniti vase” in z naporom pojma izraziti, kar se je namenil – dostikrat boljši literarni znanstvenik od tistega, ki tega ni sposoben ali pripravljen početi (največkrat zato, ker je to pač njegova služba, “bistvogledni užitek” in “služba” pa sta težko združljivi kategoriji).
    Malo je umetnikov v znanosti (in ti ponavadi zelo dobro ločujejo med tema dvema sistemoma).

  • Eva says:

    “Parcialno”, “pertinentno”, “objektivirati lastni habitus” … A tu še kdo zna slovensko?

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tomaž Šalamun: Dobra poezija širi svet, pomaga dihanju Zemlje, prinaša lepoto, mir

    Petra Koršič

    Te dni je zame Tomaž Šalamun živ skozi glas, stišan glas na številnih posnetkih, tako da se trudim jasno slišati, razumeti, kaj mi je povedal, … →

  • Vrnitev v pristan

    Aljaž Koprivnikar

    Uroš Zupan je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov, ki se ga je že s svojim pesniškim prvencem Sutre prijel naziv kultni avtor. Je avtor mnogih … →

  • Samo ogromna ploščata dlan

    Lucija Stupica

    Nobenega vrelca ni, nobene lave, besede prihajajo počasi, obotavljajo se in še takrat ko pridejo, se jim zdi, da so same sebi namen. Rušim postavljene … →

Izdelava: Pika vejica