Tujstva

Muanis Sinanović

Biti doma v svetu se večini zdi tako samoumevno. Nikoli ne pomislimo, kaj vse se lahko nenadoma zgodi – poplavijo nas lahko reke, zmelje nas lahko potres, nas doleti duševna bolezen, na nas lahko pade ledena sveča, ostanemo lahko brez dela, se po sili razmer znajdemo v neobvladljivih dolgovih, v pijačo nam lahko podtaknejo strup, za daljši čas se uničijo električna omrežja, po daljšem obdobju brezposelnosti nam na poti na obetaven razgovor odpove avto, začne se lahko vojna, nekdo nas nečesa po krivem obdolži, pride lahko telesna bolezen, zbije nas lahko avto, najbližji nas lahko izda, mi lahko koga izdamo, nekomu storimo zlo, misleč, da počnemo pravično dejanje, sredi nujne komunikacije nam odpove telefon ali računalnik, sonce ne vzide, na naš kraj se spusti plaz, politiki v našem imenu storijo grozodejstvo, ne da bi vedeli, ker nismo bili dovolj premišljeni, ugrizne nas stekel pes, ustreli nas pobesneli strelec, nihče nam ne polajka Facebook statusa, sredi mesta nas lahko napade pobegli medved, v mrazu se lahko na samotnem kraju polomimo in zmrznemo, zgodi se lahko avtomobilska nesreča, izgubimo dostop do interneta, izkaže se, da so nas pri rojstvu zamenjali, natakar nam po nesreči v obraz zlije vrelo juho, neprevidnost soseda lahko povzroči požar – toda mi se še vedno počutimo povsem varne in pričakujemo, da ima življenje svoj temelj, svojo koherenco, znotraj katere lahko sicer nekoliko zaidemo zaradi zunanjih dejavnikov ali lastnih napak. Takšno razumevanje sveta je naivno, vendar ni otroško: otrokom ta svet ni izgotovljen in v njihovi zavesti je morda modrost, ki jo večina ljudi med odraščanjem pozabi. Najbrž je res tako, da nekaterih ljudi po statistični verjetnosti te reči ne bodo doletele, kar pa o obstojnosti sveta ne pove nič, saj ga še vedno obdajajo možnosti uničenja kot tudi naključij.

Mislim, da se tovrstna zavest vzpostavlja že v odnosu do drugega: menimo, da je prav takšen kot mi, da ima, če že ne enaka, pa vsaj zelo podobna pričakovanja, da ključne besede razume tako, kot jih razumemo mi in da se bomo z njim na neki točki lahko sporazumeli: preseneti nas, če bližnji pobesni, postane zločinec ali pa ga stre duševna bolezen. Bolj moder vpogled v stanje stvari, h kateremu včasih pelje tujost med drugimi, pa nam lahko razkrije, da je vsak posameznik svet zase, da si z njim morda delimo elemente duševnega aparata, ki pa se v vsakem razporejajo in povezujejo nam neumljivo, da nam drugi, tudi najbližji, večji del svojega duševnega življenja zamolčijo; tudi če bi nam ga želeli posredovati, bi za to zmanjkalo besed, saj jih je njihova interakcija s svetom, ki je obenem njihovo oblikovanje sveta, najprej tistega neposrednega bivanjskega okolja, oblikovala tako, da s posameznimi besedami izražajo drugačne pomene, da ima vsakdo svoj individualni jezik, ki ni zvedljiv na kakšnega drugega; in čeprav smo lahko pri komunikaciji v skupnem jeziku pri skupnostnih opravkih deloma funkcionalni, pa svoje notranjosti ne moremo izraziti. Čemu bi sicer obstajali poezija in glasba, ki kopljeta po onkrajpomenskem, po nikoli dosegljivem idealnem in unikatnem izrazu?

Vsak človek je neizogibno sam, neizmerno globoko sam, vendar ne samo med drugimi. Mislim, da je sam tudi v odnosu do samega sebe oziroma svojega karakterja, ki je samo skupnostni pojav, ki jaz zvaja na izmenljivost, vendar ga nikakor ne more izčrpati. Jaz ni enak našemu karakterju. Ko se enkrat tega zavemo, nam ne preostane drugega, kot da se v človeštvu počutimo kot tujci, ne glede na svojo etnično pripadnost, raso, religijo, spol, spolno usmerjenost ali razredno pripadnost: vsaki pozivi k skupinskemu združevanju se nam bodo vsaj do neke mere zdeli sumljivi in dvolični. Tako tudi vsaka človeška institucija, najsi bo to institucija človekovih pravic ali Cerkve (katerekoli religije). Ne zato, ker se nam zdi, da bo skupina prej ali slej storila nekakšno nasilje – tudi takšno prepričanje se nam bo zdelo lažno, dvolično –, temveč tudi zato, ker ne vemo, ne moremo predvideti, ali bomo v takšni skupini sami storili nasilje, kajti tuji smo tudi sami sebi.

Kot sem že omenil, je lahko predstopnja takšnega spoznanja občutek tujosti, ki pogosto prihaja iz identitete. Ko sem bil star osem let, smo se s starši preselili iz enega mesteca, Črnomlja, v drugo, Sevnico. Na prvi dan pouka v novi šoli me je učiteljica pozvala, naj v prvi klopi, ki sem si jo kdo ve zakaj izbral, morda zaradi namigov staršev, vstanem in povem svoje ime, nato ime svojih staršev. Potem pa sem moral povedati, kaj smo po nacionalnosti. Muslimani, sem odvrnil – toda muslimani od kod, to je vera, katera pa je nacionalnost? Nikakor nisem želel odgovoriti, delal sem se nevednega, nisem želeti izreči sramotnega bošnjaštva, kar je ironično, saj je danes v Sloveniji veliko laže biti dobrodušni Bošnjak kot strašni, bradati musliman. Učiteljica je vztrajala, ne vem, čemu, saj je morala vedeti; morda njeni nameni niso bili slabi, morda pa so bili, toda sam sem se počutil najbolj osramočenega na svetu in tudi sam sem vztrajal. 

Pozneje, ko smo se med odmorom postavili v vrsto za odhod v jedilnico, je sošolka pred menoj drugi šepetala: »muslimani, muslimani, hihi.« Nagovoril sem jo in se tudi sam posmehnil muslimanom, kot da je vse skupaj bila samo nekakšna šala, kot da sem pred razredom odigral nekakšno komedijo. Včasih so mi otroci v kraju pravili, da imam presenetljivo dobre ocene iz slovenščine, kljub svojemu tujstvu, včasih pa so me lovili in govorili, da bom pil »Alahovo kri« (sic). Nekoč se je šolskemu nasilnežu med brcanjem v moj trebuh nenadoma nekaj posvetilo in prestrašeno je izdavil: »A je tvoj foter Bosanc?« Potem se je začel oddaljevati in v strahu pred maščevanjem divjega Balkana zbežal. Drugič je deklica prijazno opažala, da moj oče govori nekako begunsko. To pa je nekemu drugemu nasilnežu, v zabavo skupine blokovskih otrok, dalo priložnost, da je z velikim psom pred menoj govoril, naj očetu povem, da se mora naučiti slovensko. Anonimni klici po telefonu in prepevanje Fatine pesmi iz pogrošne TV nadaljevanke, pa zabavljanje ob imenih mojih družinskih članov med rokometnim treningom pod budnim, molčečim nadzorstvom trenerja, tako imenovanega tovariša, je bilo tudi karseda močna izkušnja tujstva. Toliko o dobrih beguncih iz devetdesetih, tako različnih od slabih današnjih, kakor govorijo nestrpneži. Pa sploh nismo bili begunci!

Pa vendarle se človeku, ki doživi takšno tujstvo, ni treba ustavljati pri njem. Lahko gre globje in ugotavlja, da je tujec tudi kot revež, ki si ne more privoščiti tega, kar imajo drugi, kot družinski član v porušenih odnosih, ki jih ne more popraviti. Naj svojo usodo objokuje?

 

Rad bi postavil drugačno tezo, ki se bo marsikomu zdela zelo čudna, nemara nora, komu drugemu smešna. Mislim, da usoda tujstva lahko v nekaterih okoliščinah predstavlja bližnjico do osebne osvoboditve, ki je ravno v spoznanju o svoji popolni tujosti, ki ti v zadnji instanci preprečuje tudi, da bi bil ti ti. 

Govoril sem o nezmožnosti poistovetenja z religiozno institucijo, vendar je to popolnoma različno od vere; ta je vedno osebna; kljub temu da ima množični vpliv, da nagovarja milijarde, pravzaprav vedno najprej nagovarja vsakega posameznika posebej, česar ni zmožen noben človeški sistem idej, nobena človeška institucija, med katere sodi tudi religiozna. V veri je vsakdo najbolj sam, najbolj kompleksen sistem, inverzno in neponovljivo vesolje, takšen, kot tudi v resnici je; ni samo svoj značaj, prikazna slika za druge. Kot najbolj osamljen, kot sebi lasten kozmos pa je pravzaprav mogočen posestnik; kot tak lahko preseže svoje zamere, svojo jezo in maščevalnost, predsodke, čeprav ostaja glede ljudi popoln pesimist. Kot mogočen posestnik, s posestvom, ki mu ga je milostno darovalo vsemogočno bitje, kot lastnik posestva, ki pravzaprav nima ovir, saj ni nič njemu podobnega, kar bi ga lahko ustavljalo, z drugimi ni tekmovalen, s tistimi, ki svojega posestva še niso odkrili, pa je lahko sočuten. Večino ljudi bolečina in odtujenost preveč zmotita, da bi lahko bili pozorni na to posestvo, na ta svoj jaz. Le v redkih primerih komu omogočita, da ga odkrije. Človek, ki ga nič ne ovira, nima nobenega razloga, da si ne bi želel, da bi do enakega položaja prišli tudi drugi, ker je bolečina žalitev za neomejenost in ker omejenost vodi v poskuse oviranja tvoje omejenosti. Dokler živimo na tem svetu, naš jaz ni nikoli do konca izborjen, saj je posredovan preko našega karakterja, vpetega v svet in s tem v skupnost. 

Prav zaradi njegove neponovljivosti pa človeku, ki svoj jaz hrani z vero, verska dogma deluje sprevrženo; je poskus preko edine priložnosti dostopati do svojega jaza, priti do njegove pozabe, do slepe skupnostnosti, ki zahteva tudi izključitev drugega (seveda imajo različne religije svoja posebna splošna vodila, ki pa morajo ostati prepuščena interpretaciji vsakemu posamezniku). Prav nič manj neumno pa ni mahanje z listino človekovih pravic in posplošujočimi očitki, ki jih proti vernim uperjajo ateisti: verni ve, da se bo takšen ateist, ki se v vsakem hipu sklicuje na svojo humanost in intelektualno doslednost, obrnil ob prvi priložnosti, ko bo v svetem tekstu naletel na pretresljivo modrost, da pa do večine ostalih modrostih sploh ne bo imel dostopa, saj se mu bo tekst svetih knjig zdel prazen, morda zel in top, kajti v njem bo spregledal neskončno pretanjena gibanja simbolov, namigov, čustev in predvsem znakov, ki so dostopna tistemu, ki išče. Podobno je do znakov indiferenten človek, ki hodi po neki poti, ne da bi se želel orientirati. 

 

Vsako leto je na našo šolo, v veliko telovadnico te šole, prišel kakšen znan izvajalec bolj ali manj degradirane slovenske popularne glasbe. Nekateri otroci so pri tem elitistično vihali nosove, poslušali so namreč hip hop ali kaj drugega, kar je sodilo v kategorijo urbanega, profesionalnega in pretanjenega. Med koncertom je pod odrom stal deček v visokih kmetavzarskih zimskih škornjih, debelušen in v trenirki, najbrž reven, in nerodno poplesoval z visokim dviganjem svojih v nepriljubljene škornje obutih nog. Smilil se mi je: v njem sem prepoznal svoj položaj, ravno zato pa se mi je lahko smislil kot drugi; okoli mene ni bilo nikogar, s komer bi se lahko norčeval iz tega dečka, ki se mu je neka druga učiteljica pokroviteljsko smehljala. Bil sem tujec in lahko sem sočustvoval s tujcem, tem jedrom domačijstva, ki ga, čeprav se mi je smilil, nisem pomiloval.

 

Je mar pregreha za temelj svojega delovanja v svetu postaviti sočutje? Morda se tako zdi ob lažnem in patetičnem sočutništvu liberalnih elit, ki so vedno sočutne toliko, kolikor jim to koristi, ter agresivne in poniževalne, kolikor jih to ogroža. Toda alternativa temu sprevrženemu in osladnemu sočutništvu ni nujno revolucionarna levica. Tukaj gre seveda prav tako za skupinskost, ki prispeva k bolečemu soočenju z univerzalnim tujstvom, ki je lastno tudi buržujem, sovražnikom levice. Čeprav so tudi revolucionarni levičarji pogosto sofisticirani posamezniki, ki se zavedajo, da buržuji ne razmišljajo kot buržuji čisto po lastni volji in da je kruto maščevanje nad njimi popolnoma nesmiselno, pa se mi zdi, da so tudi ti pogosto prekratki, saj pozabljajo na metafizično krivdo, s katero se lahko sooči vsak sam, ne glede na svojo ideologijo, pred Bogom. Mislim, da mora biti vsak iskreno verujoč človek antikapitalist, saj je kapitalizem red, ki povzroča neštete krivice in uničuje nešteta življenja. Vendar to ne pomeni, da mora brezpogojno privzeti razredno identiteto, ki jo opredeljuje sovraštvo do drugega razreda. 

Vse do tega mesta sem se želel izogniti citatom, tako pametnih in modrih ljudi, v primeri s katerimi nisem izviren, kot tudi religioznih tekstov, saj zagovarjam neko samost in unikatnost poti, ki je lastna vsakemu posamezniku. Mojih prepričanj seveda ne gre enačiti s političnim individualizmom. Moja politika je zajeta v koranskih verzih, ki pravijo, da Bog ne bo spremenil stanja ljudstev, dokler ljudstva ne spremenijo, tistega, kar je v njih samih.

 

Svet ni izgotovljen in vedno se lahko konča: edino, kar je v našem končnem življenju neskončno, je naš jaz. Z utrjevanjem prepričanja, da bo svet vedno takšen, kot je, da nam bo vedno omogočal relativno udobje, bežimo od njega. Že hiter premislek pa nam lahko pokaže, da je večina zla storjenega v občutku pravičnosti, v želji, da bi popravili krivice, ki so nam bile storjene.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • think pravi:

    Kako zelo partikularna pozicija. Svojo izkušnjo tujstva poskušaš povzdigniti, doseči nekakšno unverzalizacijo (ha, anasvetel lajka). Izključiti vse, ki trpijo drugače, ki si jim mogoče ravno ti povzročil trpljenje. Zatrditi, da so sami krivi. Izbrisati vse drugo. Važno je, kar se vidi navzven. Še vedno ohranjaš določen videz, tage, vse skrivnosti. Huje od tega, da nihče ne polajka, je soočenje z vprašanjem, kdo je polajkal. Tvojo pot so prečile poti, ki so bile še huje ranjene. Poskušaš naturalizirati. Predstavljaj si, da bi kdo to tebi počel. Največji tujec je tisti, ki je najbolj domač, ki vse vidi, vse razume, a je vseeno povsem otopel, ker si pustil samega. To je največja krivda, ki bi jo bilo treba prečistiti. Ne obstajajo preproste tehnike, žal.

  • think pravi:

    Želim dodati samo še to, da je tvoja utvara poguma v resnici samo udobje. Si kdaj zares pogledal, kaj je na drugi strani? Tvoje okoliščine niso vse, kar si. Čeprav se zdijo težavne, je še toliko tega onkraj. Ne prepusti se udobju in ugodju, kot s tem esejem, v tem je zlo. Drugi Človek čisto jasno čuti to Zlo.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Logout

    Agata Tomažič

    Filozofske, sociološke, socioekonomske, psihološke in podobne poglobljene razprave o vlogi narodovega značaja, podnebja in številčnosti zaroda postrušnikov pri naklonjenosti ljudi plačevanju davkov so pravzaprav mlatenje prazne slame. Najlaže bi to orisali s tisto zgodbo o sestanku hišnega sveta, kjer se stanovalci zgornjega nadstropja v stolpnici na vse kriplje zoperstavljajo plačilu sanacije za škodo po poplavi, prebivalci pritličnih stanovanj pa nočejo niti slišati o tem, da bi namenili kakšnega kovača za obnovo strehe, ki pušča.

  • Na krilih zabave

    Urša Zabukovec

    Otroci se zabavajo po svoje, oni to znajo, tu in tam jih je treba miriti, sicer pa smo starši nevarno prepuščeni sami sebi. Nevarno, kajti ko se človek dolgočasi, je trenutek kot nalašč za zabavo v glavi.

  • Srd na ovce in spomenik za novce

    Jedrt Lapuh Maležič

    Od kritike osebne duhovne zgodovine do kritike verskega čredništva in novega spomenika žrtvam vseh vojn – vera razbremenjuje osebne odgovornosti, spomenik je nadomestek za opravičilo.