Sonček je in ti si … dehidrirana

Trivialno kramljanje za resne ljudi

Arjan Pregl

»Prosim, ne govorite mi o vremenu, gospod Worthing«, se v igri Važno je imenovati se Ernest na opazko o lepem vremenu odzove Gvendolina Fairfax in nadaljuje: »Kadarkoli mi ljudje govorijo o vremenu, sem vedno skoraj prepričana, da mi govorijo nekaj drugega.« Takoj zatem ji John Worthing hiti zatrjevati, da je dejansko mislil na nekaj drugega: »Gospodična Fairfax, vse odkar sem vas spoznal, vas občudujem bolj kot katerokoli dekle … ki sem ga spoznal … odkar sem spoznal vas.«

Trivialna komedija za resne ljudi, kot pove podnaslov drame Oscarja Wilda, za predmet satire vzame tudi stroge pogovorne konvencije viktorijanskega časa. V visoki družbi se ob prisotnosti obeh spolov o določenih temah ni spodobilo govoriti. Zato so se govorci zatekali h klišejem, verbalno spretnejšim pa je v vnaprej določene pogovorne vzorce uspelo vnesti še kakšen dodaten pomenski odtenek. Eden pomembnejših klišejev, sploh značilen za angleške pogovore, je bilo seveda vreme. 

Pred dnevi sem v spletnem časopisu Wired bral zanimivo pobudo (in kmalu za tem odziv nanjo še na spletnem Guardianu), da bi na družabnih dogodkih kazalo prepovedati kramljanje. Torej neobvezne in površinske pogovore o trivialnih, neproblematičnih, družbeno sprejemljivih in klišejskih temah. S površinskimi pogovori si namreč ne ustvarjamo globljih povezav s sogovorci, resnejše medsebojno razumevanje lahko pridobimo le s pogovori o resnejših temah. 

A bolj kot sama pobuda se mi zdi zanimiva predstava, skorajda zabetonirano dejstvo, resnica, o kateri se ne razpravlja. Namreč to, da kot enega najbolj razširjenih pojavov neobveznega kramljanja spet izpostavlja pogovor o … vremenu. Če je leta 1895, ko je Wilde napisal svojo dramo, to še lahko razumeti, pa je v današnjem času stališče, da o vremenu govorimo, ko nimamo povedati česa pomembnejšega, precej manj kot logično.

Če se malo ozremo okoli sebe, preberemo časopise in pogledamo televizijske informativne oddaje, je boleče jasno, da je vreme pravzaprav eno pomembnejših vprašanj za človeštvo nasploh. Nekateri vremenski problemi so povsem neposredni in zelo blizu nas. Denimo škoda, ki jo je pred dvema letoma v Sloveniji prizadel žled, je bila ocenjena na skoraj pol milijarde evrov, pogozdovanje pa bo trajalo še desetletja, suše in toča zdaj že skorajda vsako leto povzročajo velikanske izgube kmetijstvu, poplave pa ogrožajo tudi področja, ki so bila še pred nekaj leti povsem varna. Ne nazadnje lahko z vremenom povežemo tudi dejstvo, da se zaradi izpostavljanja »lepemu sončnemu vremenu« v času tanjšanja ozonske plasti število kožnega raka skokovito povečuje. Celo to, katero pot bodo ubrali begunci z Bližnjega vzhoda (če bodo šli po »Balkanski poti« preko Slovenije, je v veliki meri odvisno tudi od vremenskih razmer).

Nekateri vremenski problemi so sicer bolj posredni, malenkost bolj oddaljeni, a nič manj preteči. Če še za trenutek ostanemo pri beguncih: zaradi vse večjega segrevanja ozračja in vse bolj toplega in suhega vremena bi se lahko po nekaterih ocenah že do leta 2020 s problemom pomanjkanja pitne vode soočilo 250 milijonov Afričanov, kar pa ne bo le »njihov« problem, saj bo prav to izjemno povečalo število t.i. »vodnih beguncev«. Kot je v intervjuju v zadnji Mladini povedal Noam Chomsky: »že danes približno 300 milijonom Indijcem grozi, da jim bo zmanjkalo vode.«

Posledice vremena so torej lakota, suša, vojne, zdravstvene težave … Če dobro pomislim, sam pravzaprav ne vidim niti ene pomembnejše teme za človeštvo, kot je vreme.

Vsake toliko časa se v pogovorih ali zapisih pojavi štos, ko vlado kritiziramo vse povprek: od zdravstva, šolstva, infrastrukture ipd. Takrat se včasih najde kdo, ki reče: »A zdaj bo še za vreme kriva vlada?!« Ironija seveda je, da je odgovor … pritrdilen. Obstaja velikanski znanstveni konsenz (97%  strokovno pregledanih (peer-reviewed) znanstvenih člankov), da je za podnebne spremembe kriv človek. Vlade (ne le naša, seveda) pa  se igrajo skrajno cinično igro, komu dovoliti in za koliko »kupiti« možnost, da lahko še naprej onesnažujemo okolje (s fosilnimi gorivi, živinorejo ipd.).

Mimogrede, komik George Carlin je debato pred leti postavil na realna tla, ko je govoril o ljudeh, ki jih »skrbi planet«. Rekel jim je, da so prevzetni, saj bo planet seveda preživel … le človeštvo ne bo. 

Če uporabimo ene najslavnejših uvodnih besed v literarno delo »zdaj je zima našega nezadovoljstva«, ki jih je Shakespeare postavil bolj v sedanjik, ki ga je Rihard III. pustil za seboj, saj že vidi »veličastno poletje«, lahko bolj ali manj ugotovimo, da je za nas »zima našega nezadovoljstva« še pred nami. Prav tako pomlad, poletje in jesen naših nezadovoljstev. V tem pogledu je za današnji čas bolj precizen ponarodeli (pointerneteli?) izrek Igre prestolov: pripravite se, zima prihaja. Izrek, ki ga novinarji in komentatorji sem ter tja uporabljajo tudi v opisih možnih prihajajočih družbenih nelagodij: povečevanje fašizma, možnosti tretje svetovne vojne … in seveda tudi krize zaradi podnebnih razmer.

Zdi se, da je (popularna) umetnost področje, ki vremenu včasih daje težo, kot mu pritiče. Obstaja sicer veliko pesmi o soncu in dežju kot metaforah za srečno in nesrečno ljubezen, a  pojavi se kakšna umetnina, ki prav neverjetno dobro povzame preplet vremena in družbenopolitičnih dejavnikov (… čeprav resda mogoče to sploh ni njihov osnovni namen). 

Ena takšnih je tudi pesem Petra Tosha Tlačitelj (Downpressor man, 1970). Pesem sama je predelava pesmi Grešnik (Sinnerman) Nine Simone, ki pa je tudi izpeljava črnske duhovne pesmi. Besedilo izhaja iz podobe poslednje sodbe, v originalu naj bi jo peli v metodističnih cerkvah in ljudem »pomagali« pri spovedi.  V verziji Petra Tosha ne gre za kakšne splošne grehe, ampak za »tlačitelja«, ki se peha za denarjem. Pesem gre takole: »Kam boš tekel? … Boš tekel v morje? … A morje bo vrelo. … Kam boš tekel? … Boš tekel na skale? … A skale se bodo topile.« In tudi denar ti ne bo pomagal, ker je bog (Jah) nepodkupljiv. A ni to prav precizen opis povezave med sodobnim načinom pehanja za dobičkom in vremenskimi posledicami? In poslednje sodbe sploh ni treba postavljati v neko nedoločeno prihodnost ter metafizične sfere. »Sodba« bo zelo fizična, čas pa je mogoče tudi precej natančno napovedati.

Torej če se vrnem k izhodiščni ideji, da bi bilo treba kramljanje na družabnih dogodkih ukiniti – zdi se mi vredno poskusiti. Tako da če boste sedeli za omizjem, kjer boste že obdelali izjemno slabe delovne pogoje sodobnega prekariata, vprašanje, če slovenska rimokatoliška cerkev s predvajanji filmov na pročeljih cerkva misli resno ali pa so to le izjemno uspešni »troli«, ki tlakujejo novi stranki pot v parlament, pa ko bo začel nekdo razlagati, da je v planinah doživel pravo sartrovsko razsvetljenje, ko je stal na robu prepada in se ni toliko bal, da bi padel, ampak ga je bila groza, da bi sam skočil v prepad, mirno navrzite: že, že, ampak a je kdo gledal vremensko napoved?

O avtorju. Arjan Pregl (1973) je diplomo in dva podiplomska študija zaključil na ALUO v Ljubljani. Že pred tem je začel polagati barve na dvodimenzionalne površine, zaradi česar je bil uvrščen na različne razstave doma in v tujini. Poleg tega ilustrira, piše o slikarstvu, pa še kaj bi se našlo. Svoje kratke zgodbe je do zdaj objavil v revijah Literatura, Idiot in težko … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ta dokončna mera človeškega, vonj trpinčenih ljudi

    Barbara Korun

    Govori se, da se ljudje bojijo prišlekov in tistih, ki želijo čez naše ozemlje naprej: ta strah politične stranke podpihujejo, ker je tako laže vladati in manipulirati, skrivati lastne lopovščine.

  • Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

    Tina Bilban

    Pavšalni totalitarizem večine smo večkrat pripravljeni sprejeti za samoumevnega in nedolžnega, pa je pravzaprav precej nasilen.

  • Vznesene ljubezni

    Jana Putrle Srdić

    Od malega se mi je zdelo, da muha s svojim sestavljenim vidom vidi drugačen svet kot jaz, da o zaznavi deževnika niti ne govorim, da obstaja spekter zvokov, ki jih ne slišim, in barve, ki jih ne vidim.