»Sem apolitičen, ampak.« 

Razglednica s skopske rezidence 

Jedrt Lapuh Maležič

V Skopje prispem tesnobna in polpismena v cirilici, za kar menim, da utegne biti strahotna ovira pri sporazumevanju. Voznik na letališču čaka še neko Angležinjo, a ker ga ta ne najde pravočasno, jo pustiva, naj se znajde po svoje. Kmalu izvem njegovo plat zgodovine, za vojni konflikt leta 2001, za »šareno revolucijo«, za korumpirane barabe, ki vodijo državo, za slovite kipe, ki so po potresu leta 1963 iz porušenega Skopja s pomočjo evropskega denarja naredili veleprestolnico, in to mi še pove, da »v Makedoniji ni nikogar razen Makedoncev, čeprav nekateri ne znajo dobro jezika«. Izvem, da v nekaj dneh pride papež, predvsem pa slišim izjavo, ki jo bom tukaj slišala še velikokrat: »Sem popolnoma apolitičen, ampak tako je.« Ker sem še malo naivna in nabrita od leta, mu takoj zabrusim, da nihče ni in ne more biti apolitičen. Pogleda me postrani in zmaje z glavo, češ, tukaj je drugače, boš videla. Kakopak se zasmeje.

Naslednje dni, ko je že jasno, da cirilica pri ustnem sporazumevanju ni nikakršen hujši problem, se s prijateljico na obisku igrava turistke, se sprehajava po stari turški čaršiji, obiščeva Vodno brdo, kanjon Matka, nekaj cerkva in samostanov, se z vodičem (ki nemudoma opozori, da »je sam apolitičen, zato nam bo povedal edinole resnico«) odpeljeva na Ohrid in veliko veliko jeva. Hrana je veličastno mastna in mesena, porcije gromozanske, poceni, tako da je po restavracijah veliko domačinov, čeprav je povprečna plača okoli 300 €. 

Proti večeru prispe radostna vest, da sva se znešli na guest listi za koncert Eda Maajke v tukajšnjem Mladinskem kulturnem centru, nekakšnem klubu K4, kakršen je bil v devetdesetih, le da poleg koncertov nudi prostor tudi razstavam in predstavam. Utrujeni sva, a koncert je zame dobrodošla vstopnica v malo manj turistični svet, v zakulisje. Edo je menda prav tako sjeban, a kot zmeraj energičen in političen, obožujem to.

V restavraciji na Bohemski ulici, kjer strežejo tradicionalne jedi – med drugim tako šopsko, makedonsko, grško kot tudi srbsko solato, za katere bi pri nas verjetno rekli, da so ena in ista, vse po vrsti pa so slastne – pozabim cigaretnico, a sploh nimam pojma, da sem jo pozabila, dokler mi je šele čez štiri dni, tik po ponovnem prihodu tja, na pladnju ponosno ne prinese natakar. Ker z njim pred tem razen naročila nisem spregovorila besedice, sem očarana nad ljubeznivostjo. Kaj takšnega se ti od vseh krajev bržčas najprej zgodi na Balkanu! 

Ko se torej po Bohemski razlegajo zvoki tamburašev, se s prijateljico s polnimi želodci sprašujeva, do kolikšne mere je pomembno, da pisec pozna srž snovi za svoje pisanje. Jaz je trenutno sploh ne. Ni mi težko takole na pavšal modrovati ob piti. Čeprav se zavedam, da sem v Skopje prišla pisat novi roman, to nekako odlagam, ker me čaka preveč dela in je peza načrtovanja preveč obremenjujoča. Pisanje je v resnici najlažji del. Zasnova je tista, s katero imam težave. 

Po prijateljičinem odhodu se zaradi tega – potem ko sem do potankosti in lakomno pobingeala vse dostopne dele serije Killing Eve – nekega mrzlega (da, prav netipično za deželo, ki se ponaša z največ sončnimi dnevi v letu) večera podam na makedonski literarni večer. Zdi se mi idealno, da gre za promocijo knjige Lidije Dimkovske, ki sicer živi v Sloveniji. Saj ne, da bom zaradi tega kaj bolj posvečena v njeno ustvarjanje. Saj ne, da to kaj vpliva na moje lastno pisanje, samo poskusila bom, ali bom sploh kaj razumela. Samo da se malo »naštelam« v pravo smer. 

V Menado, lokal ob robu stare čaršije, prispem točno, in nekaj ljudi že postava pred verando. Ker v Ljubljani navadno ni prehudega navala za literarne dogodke, večina udeležencev pa se med seboj pozna, sem kar osuplo zijala, ko so se v zgornje nadstropje lokala, kjer je bilo okoli trideset ali štirideset sedežev že zapolnjenih, še vsaj pol ure zlivale tako rekoč trume poslušalcev, gledalcev, tako rekoč oboževalcev. Imenitno! Tudi pogovor je bil zelo dobro organiziran, strokovni gostji (poleg pisateljice, ki je promovirala svojo novo kratkoprozno zbirko Ko sem zapustila Karl Liebknecht) in moderatorka pa so doživeto, analitično in v superlativih pripovedovali o knjigi, da sem si jo resnično zaželela prebrati. Za razliko od večine izjav, ki sem jih slišala od domačinov, je Lidija še kako politična, ostra in obenem milo humorna, prava osvežitev. Ker je bil jezik zborna makedonščina, sem celo skoraj vse razumela, vsaj na splošno sem si domišljala, da kapiram. Pomislila sem, ali so razlike med našimi, navadno nekoliko suhoparnimi, in takšnimi, toplo srčnimi promocijami, res stvar kulture, ali pa gre prej za literarno srenjo, za njene odzive na uspeh in pronicljivost pripadnikov. 

 

Ob vrnitvi domov, ko je »novo« mesto na drugi strani Vardarja spalo, budili so ga le večni reflektorji, usmerjeni v gigantske strukture neoklasicizma in občasni mimoidoči žurerji, sem že tretjič videla osamljenega romskega dečka, ki ne more imeti več kot štiri leta, sedeti na vznožju Kamnitega mosta s škatlo za vbogajme pred seboj. Ta prizor sem prisiljena odriniti kar najdlje, ker zanj preprosto ne premorem … političnosti. 

Srečala sem se tudi s »svojo« prevajalko, svojo prvo prevajalko! Kot prevajalka sem nekoč po spletu naključij spoznala le enega od »svojih« avtorjev, zato mi to veliko pomeni. Ivanka Apostolova Baskar, ki je mojo zbirko Bojne barve prevedla v makedonščino, je izjemno bitje. Ko je še prebivala v Ljubljani, sva skupaj študirali na podiplomcu, ona resno, zgodovinsko antropologijo, jaz nekaj časa sproti neresno antropologijo vsakdanjega življenja. Že takrat je kot umetnostna zgodovinarka počela mnoge stvari, najbolj se spominjam njenega sijajnega eseja z naslovom Epistema Fassbinder, zdaj pa pravi, da je svobodnjakinja – profesorica na faksu, prevajalka, teatrologinja, turistična vodička. Že po srečanjih v Ljubljani, kjer me je parkrat nevede šokirala s sočnim izrazjem, sem vedela, da bo njen prevod zadel ton moje kratkoprozne zbirke, zato najina prva debata poteka prav o tem, o slogu in izbiri izrazov. Oh, Ivanka, kako bajno hecno je, da se najini poti križata po dvajsetih letih, vsa sentimentalna ugotavljam, medtem ko mi pokaže bajto na levi strani ozke uličice in reče: »Skoraj gotovo sem prepričana, da je tukaj bordel.«

Tudi Ivanka je apolitična, popolnoma apolitična, pravi. Četudi jaz nikakor ne bi rekla, da je. Povem ji, kako pogosto to slišim tu, in zaključiva, da nihče ne bi hotel imeti opravka s politiko, kakršna je, in potmi, kakršne ubira na Balkanu. Kljub temu kanim iz tujine glasovati na volitvah za evropski parlament, saj se mi zdi, da je v zadnjem času zaznati upanje in želim biti del preganjalcev črnih oblakov. Močno dvomim, da bo moj preferenčni glas prinesel velike preobrate, a vendarle bi se požrla, če ne bi poskusila. 

Med zasebnim turistični ogledom, ko stopava mimo stare železniške, katere ura se je ustavila v trenutku potresa 1963, pomislim, kako prazno je mesto, ko stopiš sto metrov iz strogega centra. Celo Zeleno pazarče, tržnica s sadjem in zelenjavo, je za tisti dan že zaspalo. Zahladilo je, svinjsko je zahladilo (šalimo se, da je tako pač »na severu«, saj je uradno ime države zaradi grških pritiskov zdaj Severna Makedonija), in moje stanovanjce v žurerski četrti Debar Maalo, na robu centra, ne premore niti enega grelnega telesa. 

Zato sem presrečna, ko me gostitelji naslednji dan odpeljejo na Skopski knjižni sejem, ki poteka v športni areni Boris Trajkovski, ker je prejšnje prizorišče v centru žalostno propadlo pod nekim slovenskim podjetjem. Sejem je, mi rečejo, bolj majhen, a takoj, ko vstopimo v dvorano, neverjetno zavrvi od obiskovalcev. Stojnice so bogate tako s klasiki kot z novejšim leposlovjem, kar nekaj je tudi otroških knjig, slikanic, celo igrač. Čeprav sem sprva zbegana, ker počasi razbiram cirilico, se navadim in opažam, da so dobro zastopane tudi slovenske knjige. Zapazim Mačka Murija, pa Tomaža Kosmača in Mirta Komela, že na prvi pogled. Stojnica založbe Begemot, ki je izdala makedonski prevod Bojnih barv, buhti od bajno oblikovanih naslovnic, res so lepe. Spoznam »svojega« urednika Filipa Dimevskega, ki mi zaupa, da jih je oblikovala njegova žena Natalija. 

Gostitelji so metikulozno ljubeznivi in mi predstavijo prav vsakega literata, ki nam križa pot, kar je nadvse dobrodošlo in srčno, a najbolj si bom zapomnila pisca po imenu Nenad, ki je menda, ko ga je hotel sijajno družabni Vladimir Jankovski z Goten Publishinga pripeljati k meni, da bi se pomenkovala, samo trpeče zastokal: »Ojoj, pa menda ne še enega pisatelja, ne, lepo te prosim, samo tega ne!« To se mi je zdelo neverjetno simpatično.

 

Zvečer se, polna pričakovanj, pustim ponovno prepeljati v MKC, kjer se odpira 7. feministični festival, imenovan Prvo pa žensko, in že vem, da bodo nastopili slovenski performerji. Simone Semenič še ni v Skopju, pričakajo pa me iskrivi in glamurozni Lana Zdravković, Nataša Živković in Daniel Petković, in vse kaže, kot da bi se poznali od nekdaj. Nekaj ti naredijo ti minimundusi v tujini, neka varka obstaja, da si domač in bolj zaupljiv kot kdaj koli doma. 

Odprtje festivala se začne s feministično fotografsko razstavo in performansom, na katerem ženska sedi sredi galerije in povabi publiko, da pristopi k njej in ji z voskanimi trakovi razdlači noge. Moj prvi pomislek je, ali bo sploh kdo prišel in ali ni, sploh v feminističnem kontekstu, nekomu drugemu voskati noge sploh popolnoma brezplodno, saj menda nismo ravno mi tista surova družba, ki bi od žensk terjala, da so oskubljene – čemu le? Ampak prostovoljk je nebroj in kaj kmalu se mi posveti, da je performans dobro naciljal, kajti ko ji naključne obiskovalke vlečejo trakove z golen, ona pa vsakič rahlo trpeče trzne, je prizor točna in precizna metafora za svet v malem. 

Same si to delamo, misleč, da bomo pomagale. »Osebno je politično,« bi najraje zakričala taksistu, vodiču, Ivanki, širnemu svetu, pa ne bom, ker vem, kaj so mislili, in ker ni zraslo na mojem zelniku. Raje bom na festivalu poiskala morebitno somišljenico, makedonsko lezbično aktivistko, s katero sem zmenjena, da mi morda malo odstre to nenavadno skopsko kuliso iz sončnih zastav in velikanskih spomenikov. Na stranišču najdem plakat: »Take a moment for shitty poetry« z nezaslišano slabimi ljubezenskimi klišeji v verzih, in tudi literatura postane politična.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dva pola neobstoječega polja

    Andrej Hočevar

    Ni presenetljivo, če v takšni klimi uspeva predvsem razočaranje, ki vodi v apatijo, zaradi nje pa problemi niso vidni bodisi se z njimi ne želi nihče ukvarjati, razen seveda tistih, ki jih povzročajo.

  • Preizkus na križiščih svetovnih literarnih tokov

    Aljaž Krivec

    Manjša vključenost avtorjev iz manjših jezikov pomeni manj možnosti za preizkus dela na križiščih svetovnih literarnih tokov, za preizkus uveljavljenih paradigem nacionalnih književnosti, kar lahko vodi v polenjenost in samovšečnost.

  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

Izdelava: Pika vejica