Retroleksija

Tomaž Grušovnik

Obrnem ključ,
pohodim plin,
vklopim smerokaze
* levo
desno *
zavrtim volan
zapeljem na uvoz:

 

wir fahren fahren fahren auf der Autobahn,
wir fahren fahren fahren auf der Autobahn

 

in na avtocesti preživim ure in ure,
kar mi hkrati podari in vzame veliko časa.

 

Podari zato, ker je kognitivni aparat z vožnjo na avtocesti povprečno obremenjen zgolj okoli 20-%, kar pomeni, da lahko misli grejo malo po svoje. Vzame pa iz istega razloga: ker moraš vendarle biti vsaj 20-% nenehno osredotočen na promet in zato sočasno težko delaš še kaj drugega. Nenehno spremljaš dogajanje pred, za sabo in okoli sebe.

 

*** NE VOZI, KO PIJEŠ! / DON’T DRINK AND DRIVE!***

 

Svetlobni signali nenehno opozarjajo in druga vozila se nenehno približujejo. Včasih kdo hupa, spušča dolge luči, ne upošteva varnostne razdalje, redkeje prehiteva po desni. Vendarle je večino časa na avtocesti prostega: če voziš s povprečno hitrostjo 110 km/h, se ne dogaja veliko: plavaš s tokom in mislimi. To so pa hkrati plodna tla za razvoj različnih obsesivno-kompulzivnih motenj, kakršna je recimo retroleksija. S tem pojmom, ki je poslovenjena skovanka latinskega neologizma, razumem nagnjenost k branju besed nazaj, ki lahko preraste v prisilo. Recimo: med desetletno vožnjo po slovenskih avtocestah sem razvil posebno navado, da vse besede, ki jih srečam med potjo, preberem vzvratno:

 

Celje – ejleC

Ljubljana – anajlbujL

Koper – repoK

 

Med mojimi najbolj priljubljenimi so akvajriŠ, retepmeŠ in marF, če seveda ne štejem napisov na kamionih, recimo kakšnega retnI tropsnarT ali sukirF.  

 

*** ZAPNITE VARNOSTNI PAS / FASTEN YOUR SEATBELT! ***

 

Seveda si lahko predstavljamo, da se človek v desetih letih nekaj teh besed nauči na pamet. Ko zagleda tablo, preprosto ve, kako se ime kraja prebere nazaj, ne da bi se trudil s premetavanjem črk. Še osupljivejše pa je, da dolgoletna izpostavljenost tej navadi povzroči spontano sposobnost razumevanja, kako se poljubna beseda prebere nazaj. Recimo: če želim, lahko dvo-, včasih trizložne besede povem nazaj takoj, ko jih preberem ali izgovorim. Zanimivo je, da se mi za to sploh ni treba potruditi: pravilni vrstni red črk se porodi sam od sebe, še preden se zavedam kakršnega koli miselnega procesa, s katerim bi razvrščal črke. Približno se spominjam časa, ko se mi je ta retroleksična sposobnost prvič pojavila. Bilo je pred slabim letom. Ob besedah so se mi hkrati preprosto začele pojavljati še njihove zrcalne sestre. Miselni proces se je avtomatiziral in ne zavzema več zavestnega prostora. Zanimivo je, da se to ni zgodilo postopoma, temveč nenadoma. Tako kot preklop med zajcem in raco na tisti slavni dvoumni podobi.

 

*** ZGOŠČEN PROMET / HEAVY TRAFFIC ***

 

Če človek pomisli, kmalu ugotovi, da kup dokaj zapletenih reči, ki zahtevajo precejšen miselni napor, počne povsem spontano in nevede. Recimo: hodi, bere, tipka, računa, vozi. Človekova sposobnost, da se spontano prilagaja spreminjajoči se hitrosti in položaju mimoidočih (ali mimovozečih), me je fascinirala že v srednji šoli. Takrat sem se tudi prvič srečal s psihologijo in nekaterimi splošnimi potezami človekovega vedênja. Eno takih sem v tem času odkril tudi sam: opazil sem, da se ljudje na pločniku samodejno umaknejo, če zaznajo, da ne spremljaš dogajanja okoli sebe. Naredil sem poskus: ko sem hodil čez Stari most v Mariboru, sem gledal v Dravo in se pretvarjal, da ne vidim, če kdo hodi proti meni. Vsi brez izjeme so se mi pričeli umikati že 15–20 metrov prej, preden bi se sploh srečali. To pravilo je bilo tako univerzalno, da sem ga začel izkoriščati: ker sem vedel, da se bodo nasproti prihajajoči samodejno odstranili iz moje trajektorije, sem se na jutranji zaspani poti proti Drugi gimnaziji preprosto prijel za ograjo mostu, odvrnil pogled s pločnika in zaprl oči. Dokler se nisem nekega dne od zadaj zaletel v starejšo gospo, ki so jo očitno bolele noge in je hodila zelo počasi. Gospa je bila izjemno prijazna in razumevajoča.

 

*** OVIRA NA ODSTAVNEM PASU / OBSTACLE ON EMERGENCY LANE ***

 

Na avtocesti opažam, da ko nas nekdo prehiteva, samodejno malenkost pospešimo. Morda je to preprosto posledica vzgiba, da pred zasledovalcem bežiš. Velikokrat opazim, da vozilo, ki se mu kar hitro približujem, kasneje komaj prehitim s 130 km/h. Ko pa nisva več bok ob boku in se lahko vrnem na vozni pas na potovalno hitrost, prehitevano vozilo spet upočasni in se izgublja v daljavi. Tudi pri sebi sem opazil, da želi desna noga samodejno pohoditi plin, ko oko v vzvratnem ogledalu zagleda par bližajočih se luči. Včasih jo moram zavestno ustavljati.

 

*** PRILAGODITE HITROST! / REDUCE SPEED! ***

 

Ljudje imamo sposobnost zapletenega koordiniranega gibanja in lahko s pomočjo učenja usvojimo številne kompleksne miselne navade. Vendar pa je lahko učenje povsem nezavedno in zato včasih niti ne vemo, česa smo se naučili, kaj znamo in predvsem kako ravnamo. Ne zadostuje, če to dejstvo poznamo zgolj iz druge roke. Pomembno je, da se do njega dokopljemo preko lastnega opazovanja. Hkrati se mi znova zdi, da je imel Montaigne prav, ko je rekel, da sebe ne spoznavamo nič drugače kot druge ljudi. 

 

[STOP Ө NAPAČNA SMER]

 

Črna skrinjica ni le vsebina glave našega ljubezenskega partnerja, sodelavca, sorodnika ali prijatelja, temveč tudi precejšen del vsebine naše lastne pameti. Velikokrat so nam dostopni samo rezultati naših miselnih procesov, ki sicer potekajo v predzavestnem ozadju kognitivnega aparata. To je po eni strani odlično, kajti na tak način lahko razmišljamo spontano, ne da bi občutili miselni napor. Po drugi strani pa je kočljivo, saj so nam poti, kako prihajamo do miselnih rezultatov, slabo znane, kar meče sumljivo luč na njihovo verodostojnost. Poigravam se s hipotezo, da bi morali tudi pri samorefleksiji ubrati statistično metodologijo: namesto introspekcije bi se morali začeti spoznavati po ovinku, na podlagi iskanja verjetnih povezav med vnosnimi podatki črne skrinjice in njenimi izhodnimi dejanji. V fiziki smo že zdavnaj opustili idejo, da nas lahko vsakdanja intuicija pripelje do pravilnega razumevanja pojavov. Tam so za napovedovanje dogodkov veliko bolj kot naša omejena predstavna zmožnost, ki je zaradi specifičnih poti evolucije uporabna zgolj za predvidevanje trkanja biljardnih krogel, dobrodošli matematični modeli. Kaj so osnovni delci? – nič drugega kot valovna funkcija, fizikalna enačba. Kaj je moja duša? – nič drugega kot skupek algoritmov, ki premlevajo najrazličnejše znake in simbole.

 

[← PARKING]

 

Zaviram,
ustavim vozilo,
prestavim v prosti tek,
povlečem ročno,
ugasnem motor.

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je docent in znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je na več domačih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zvočni odtis brazilske džungle sredi ljubljanske ulice

    Jana Putrle Srdić

    Kaj slišimo, ko skušamo razvozlati zvoke v gozdu, in kaj, ko se trudimo, da ne bi preslišali inštalacije med pravokotnimi belimi stenami galerije, kjer je vse podrejeno pogledu in se zvok odbija od gladkih sten, ki v modernistični maniri ločujejo umetnost od sveta?

  • V senci orjaškega čolna

    Agata Tomažič

    Ritem življenja med plovbo je upočasnjen. Dogodki, ki so v vsakdanjem življenju, kot ga živimo na kopnem, malone banalni in sami po sebi umevni, tu mimogrede postanejo glavna atrakcija dneva.

  • 10 najpogostejših napak, ki jih delajo bralci

    Mojca Pišek

    Kratek vodič po najpogostejših napakah, ki se vse prehitro pripetijo tudi najbolj vnetim in veščim bralcem