Prvenstveno prvenec

Aljaž Krivec

Priznam, da med številnimi nagradami, ki se jih podeli na slovenskem knjižnem sejmu, nekatere le stežka kritiško presodim. In to je dobro. Sejem namreč s tem osvetljuje literarna in založniška območja, ki jih pozabljam(o). Naj gre za podeljevanje zlatih hrušk (najboljši naslovi za otroke in mladino), nagrado za najboljšo poslovno knjigo, najlepšo slovensko knjigo ali nagrado zlato okno (najboljša knjigarnišk izložba). Nekakšno željo po popravljanju krivic je videti v nagradah mira (namenjena je izključno ženskim ustvarjalkam), v Schwentnerjevi nagradi in priznanju (saj radi pozabljamo na pomen založb) ter priznanju za mladega prevajalca/-ko (tudi nanje radi pozabljamo). Priznam pa tudi, da sem nekoliko zmeden ob nagradi za knjigo leta. Očitno je, da gre pač za nekakšne nadknjige, ki zadostijo tako visokim oblikovalskim, tržnim, založniškim in kakopak vsebinskim pogojem. Karkoli že to pomeni. Še največ preglavic pa mi povzroča nagrada za prvenec (letos jo je za svoj roman Konec. Znova prejel Dino Bauk), saj gre za nagrado pri kateri se zdi, da se izrazito obrača sama k sebi.

Literarni prvenec je pač (hočeš nočeš) nekoliko cmerava oznaka. Poznamo ga kot tisto delo, ki ga je avtor/-ica pisal/-a od rojstva, kot medprostor med še neznanim in drugo knjigo (ki je baje prva, ki ti zares pokaže, kam sodiš). V neki raziskavi o kariernih željah prebivalcev in prebivalk Velike Britanije so celo prišli do zaključka, da bi se 60 % vprašanih najraje preživljajo s pisanjem, s tem pa je prvenec tudi konec prvega dolgega čakanja. Poznamo pa tudi tisti medijski pomp, ko se neka znana osebnost odloči napisati (zdaj pa fanfare) roman.

A zdi se, da brez navedenega od pojma literarni prvenec niti ne ostane kaj dosti, saj se še najbolj obrača k samim prejemnikom in njihovi morebitni nestrpnosti ob izdaji prvega dela, k prvemu umeščanju na literarno sceno, da tako rečem (čeprav to ni res). Vsaj statistika (ja, tudi to sem pregledal) pravi tako.

Želje, da bi izpostavili po sami definicije manj vidne naslove, ni videti. Od vsega 28 nagrad, ki se s premori podeljujejo od leta 1983, se s sedemnajstimi ponašajo najvidnejše slovenske založbe (Cankarjeva založba, Mladinska knjiga in Študentska založba oz. Beletrina), ostale so dobile le po eno ali dve. Prav tako je statistika v prid moškim avtorjem, saj je teh 18, ženskih avtoric pa 10. Po vrstni oznaki prednjačijo pesniške zbirke (teh je dvanajst), sledijo jim zbirke kratke proze (sedem) in romani (šest), najdemo pa lahko še eno zbirko dram, eno zbirko esejev in potopis. S tem so izpostavljene za širše bralstvo manj zanimive kratkoprozne in pesniške zbirke, pri prvih pa je še posebej pomembno, da je v zadnjih letih ostala nagrada za prvenec tako rekoč edina možnost, da so ovenčane z vidnejšo nagrado.

Povprečni nagrajenec je torej moški, ki je izdal pesniško zbirko pri vidni slovenski založbi, star pa je trideset let. Glede slednjega poznamo nekaj izjem – v svojih zgodnjih dvajsetih so nagrado prejeli denimo Aleš Šteger, Katja Perat in Muanis Sinanović, medtem, ko so Lado Kralj, Zoran Knežević in Dino Bauk ob podelitvi že praznovali sedemdeseti, petdeseti oziroma štirideseti rojstni dan (v tem vrstnem redu). Sicer pa se je večje število avtorjev/-ic po nagradi za prvenec vpisalo v skupino vidnejših imen v domačem literarnem prostoru (nemalo naslovov se je znašlo med nominiranimi ali celo nagrajenimi tudi ob podeljevanju katerih drugih nagrad).

Pravila so jasna. Tisti, ki so v srednji šoli izdali pesmi o neuslišani ljubezni, odpadejo, starost in uveljavljenost nagrajenca na katerih drugih področjih nimata pomena, niti niso v prednosti denimo manj vidne založbe. Prav tako ne gre nujno za novince v literarnem prostoru, saj so se nekateri od nagrajencev še pred izdajo prvenca ponašali z vidnejšimi revijalnimi objavami, prevajalskim ali literarnoteoretskim delom. Nagrada prav tako ni tako bistvena za knjige, izdane v samozaložbi. Malo zato, ker te svojo nagrado že imajo, malo pa zaradi sprememb v založniškem svetu – čas, v katerem so prvenec v samozaložbi izdali Šalamun, Zajc in Taufer, je mimo. Verjetno bi ob vsaki nagradi potrebovali tudi premislek o spremembah na področju založništva.

Avtor tekstov, kot je pričujoči, navadno naposled najde nekakšen trik, ki zaobrne poanto predmeta preučevanja. No, tu se dogaja ravno narobe. Nobenega trika ni. Gre namreč za nagrado, ki je pač podeljena knjigam, ki jih cobiss predstavi kot prvence (čeprav tudi to ni bilo vedno čisto res). Za naslove, ki so se tam znašli po nekakšnem spletu okoliščin. Ne, res … to je pač nagrada za prvenec, brez kakršnekoli solzavosti.

A po katerih kriterijih? Za te se zdi, da se, podobno kot žirija, nekoliko spreminjajo. V letih 2012 in 2013 sta nagrado dobila Muanis Sinanović in Jasmin B. Frelih, za, tako si upam trditi, zahtevnejši knjigi. Lani je nagrado prejel Zoran Knežević (Dvoživke umirajo dvakrat), ki med nekaterimi vidnejšimi in kritiško dobro sprejetimi naslovi mlajših avtorjev in avtoric (denimo Stramorjevi koraki Andreja Tomažina, Relikvije dihanja Jana Krmelja in Polka s peščenih bankin Anje Radaljac) izstopa kot dostopen tekst s pridihom patetike in nekaj klišeji. Priznam pa, da mi je bolj povšeči, ko to dokažejo številke nakupov in izposoj.

Letošnji nagrajenec v resnici pade v podobno kategorijo, le vidnih knjig, ki bi mu konkurirale, je manj (mogoče zbirka kratkih zgodb Anje Mugerli Zeleni fotelj ali pa pesniška zbirka Delta Kaje Teržan). Konec. Znova vleče, ni kaj, prebere se na mah. Prav tako je zanimiv za širše bralstvo, vsaj po mojih izkušnjah je tako z naslovi, ki se tako ali drugače dotikajo vprašanj nekdanje Jugoslavije. Je pa tudi takšen prvenec, da to bolj ne bi mogel biti. V njem je čutiti neko silo, da bi povedal »čim več«, pri nekaterih tehničnih vidikih pa se malo zatika. Zgodba je še kar preprosta (ne pa banalna), kot da si avtor ne bi želel kar takoj zastaviti pretežkega dela. Ampak s tem ni nič narobe, saj različni ubeseditveni postopki (SMS-i, pisma, spominjanje v obliki izmišljenih videoposnetkov …), ter imaginarij knjižnice, do katere čuti borgesovsko vnemo, učinkujejo izvenserijsko, pa tudi konceptualno so umestni.

Pokroviteljski ton, ki sem ga prevzel, me v bistvu spravlja ob živce, ampak nekako tako je s prvencem, četudi gre za javnosti več ali manj poznanega avtorja v srednjih letih, saj ga zdaj zaradi nagrade razumem kot obetavnega. Pa tudi tu ni tistega trika, ki sem ga iskal, saj so nekateri avtorji razumljeni kot obetavni še pred prvencem. Še vedno pa si nisem popolnoma na ti z nekakšnim manj tehnicističnim bistvom te nagrade.

Tovrstni kazalci so namreč vedno nevarni. Naenkrat se v istem loncu znajdejo poezija, proza in dramatika, medtem ko dela za otroke denimo niso nikoli štela (tako je nagrado za prvenec po nekaj kultnih slikanicah dobil Peter Svetina). Povrhu vsega se teh nekaj pičlih pravil spreminja in tako denimo v razpisih za nagrado v zadnjih letih ni več najti eseja. Mitja Čander, ki je nagrado za svojo zbirko esejev Zapiski iz noči dobil leta 2003, bi letos ostal praznih rok. Hm, mogoče pa bo lahko, če se mu bo zahotelo izdati kakšno poezijo ali prozo, nagrado dobil še enkrat. Določil je torej malo, izbrana pa so komaj smiselno, in tako se zgodi, da nagrada odslikava vse slabe in dobre lastnosti literarnega prostora, kot pač je, namesto da bi silila v neko svojo smer.

Naposled pa nagrado v skrajno pragmatičnem smislu podpiram. V vseh teh letih je namreč uspela pokazati na precej več ali manj kvalitetnih in/ali priznanih naslovov in opusov, ki so jim sledili (denimo Zupan, Zupančič, Korun, Skubic, če naštejem le nekaj tistih, ki so nagrado prejeli že nekaj časa nazaj). Poleg tega je to še ena možnost za dodatno publiciteto nekega naslova (in literature obče) in nekaj cvenka za načeloma finančno podhranjene ustvarjalce in ustvarjalke, čeprav niso vedno to in čeprav vloga nagrade v kontekstu nekega širšega prostora ni popolnoma jasna ali izrazita.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Slovenska literatura: okus po domu, okus po Evropi. Okus po alpskem mleku.

    Anja Radaljac

    Letos sem, priznam, le stežka našla nekaj predavanj/debat/pogovorov, ki so me na sejmu pritegnili, in še manj takšnih, o katerih bi se mi zdelo smiselno spisati novinarsko poročilo … →

  • Pomlad knjige v Montaiguju

    Zarja Vršič

    Odličen obisk, vrste za avtograme in izropane police v knjižnicah – literarni »salon« v francoskem Montaiguju ima za vsakogar nekaj.

  • V kraljestvu knjig

    Agata Tomažič

    V četrtek zvečer, deset minut pred uradnim odprtjem knjižnega sejma, napovedanim za šesto uro, se je pred vhodi v paviljon številka ena gnetla kar precejšnja množica ljudi. Spet pa ni bilo take sile in vzhičenosti, kot če bi denimo čakali pri vhodu na kakšen nogometni stadion ali koncertno dvorano, kjer bi nastopil kakšen zvezdnik.